Osebe s posebnimi potrebami. »Mi«, ne »oni«. Pričevanje slabovidnega jezuita
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V enem izmed posnetkov avstralski jezuit Justin Glyn izhajajoč iz dejstva, da je od rojstva skoraj slep, razmišlja o temi meja, ki so lastne vsakemu človeku.
Glyn, ki je odvetnik, kanonist, profesor ter avtor raznih člankov s področja prava in socialnih tematik, je o tem že pisal v reviji Civiltà Cattolica in v številnih drugih člankih. Zavrača še vedno preveč razširjeno mnenje, da gre pri posebnih potrebah za nekakšen občutek krivde. »Naše meje niso nesreča ali kazen, ampak so del skrivnosti našega stanja kot človeških bitij, ki na svoj način delijo Božjo podobo in skupaj gradijo Kristusovo telo,« je poudaril. Zato lahko v tej perspektivi, ko govorimo o posebnih potrebah v življenju Cerkve, končno rečemo »mi« in ne »oni«.
Glyn v svojem pričevanju pove, da imajo njegove meje slabe strani, vendar pa je skupaj z njimi prejel tudi blagoslove: glede na to, da nikoli ni dobro videl, je zelo razvil spomin, kar mu je pomagalo pri študiju prava in teologije ter pri opravljanju njegovega dela. Dober spomin pa mu je v pomoč tudi pri njegovi ljubezni do jezikov in glasbe. Kot duhovnik s svojo izkušnjo k ljudem pristopa v zavedanju, da nima vseh odgovorov ter da smo vsi odvisni drug od drugega.
Glynove besede kažejo, kako pomemben je razmislek kristjanov, ki sami živijo določeno pogojenost, da bi odprli drugačen pristop k posebnim potrebam, tako na teološki kot na pastoralni ravni. Prav tako pomagajo, da oseb s posebnimi potrebami ne obravnavamo le kot pasivne prejemnike pozornosti s strani Cerkve, ampak da odkrijemo poklicanost, ki je skupna vsem krščenim. »Kot posamezniki nismo poklicani k popolnosti. Ne! Vsi smo poklicani, da podelimo omejeno in ranljivo naravo, za katero verujemo, da je Kristus prišel, da bi jo delil z nami,« še poudari Glyn.
