Med Božjimi služabniki tudi kardinal Pironio, eden izmed pobudnikov SDM
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
S priznanjem čudeža na njeno priprošnjo bo za blaženo razglašena Maria Costanza Panas, menihinja profesa iz reda klaris kapucink. Božji služabniki, katerim so bile priznane junaške kreposti, pa so naslednji: kardinal Edoardo Francesco Pironio, Aldo Brienza (Fra Immacolato), redovnik profes iz reda bosonogih karmeličanov, Maria da Conceiçao Santos (Benigna Victima de Jesus), redovnica profesa iz kongregacije sester pomočnic Naše Gospe Sočutja, ter Juana Méndez Romero, redovnica iz kongregacije sester delavk Srca Jezusovega.
Kardinal Pironio: krotak pastir, pozornost na odnose
Med novimi Božjimi služabniki je posebej znan argentinski kardinal Francesco Pironio, ki se je rodil 3. decembra 1920 v kraju Nueve de Julio v družini italijanskih migrantov, umrl pa je v Rimu 5. februarja 1998. Njegova mama je bila tista, ki mu je z nenehno molitvijo posredovala močno vero, ki se je nato še okrepila s študijem, z branjem in meditacijo. Za njegovo osebnost sta bila značilna upanje in veselje, povezana z marijansko duhovnostjo, ki je lastna Magnifikatu. Kot pastir je bil očetovski, krotak, odločen vendar prizanesljiv, pri delu je bil pozoren na medosebne odnose. Zanj so bili pomembni predvsem odnosi: spletanje prijateljstev in prek srečanj omogočiti rast drugim. Posebno ljubezen je gojil do uboštva, odlikovala ga je krepost ponižnosti. Njegova sposobnost posredovanja, ki je bila sad zaupanja Božji previdnosti ter življenja po Jezusovem zgledu, se je izkazala za dragoceno predvsem med delom generalne konference latinskoameriških škofov v Medellinu leta 1968.
Od Argentine do rimske kurije
V duhovnika je bil posvečen 5. decembra 1943, v Argentini je opravljal različne funkcije. Leta 1962 se je udeležil uvodnega zasedanja drugega vatikanskega koncila kot opazovalec, leto kasneje pa je bil imenovan za »izvedenca« na koncilu. V škofa je bil posvečen 31. maja 1964, deloval pa je v različnih škofijah. Papež Pavel VI. ga je leta 1974 povabil, da bi vodil duhovne vaje za rimsko kurijo, v kateri je kasneje opravljal različne naloge. Isti papež ga je 24. maja 1976 imenoval za kardinala, Janez Pavel II. pa ga je potrdil za prefekta Kongregacije za redovnike in svetne inštitute. Posebej se je zavzemal za spodbujanje prenove življenja redovnikov v skladu s smernicami koncila.
Eden izmed pobudnikov Svetovnih dni mladih
Kot predsednik Papeškega sveta za laike, za katerega je bil imenovan leta 1984, je izbral tri prednostne naloge: formacija, občestvo in sodelovanje. Skupaj s papežem Janezom Pavlom II. je spodbujal pospeševanje in razločevanje novih cerkvenih gibanj, vendar pa je bilo njegovo srce usmerjeno predvsem k mladim. Njegovo ime je povezano tudi s Svetovnimi dnevi mladih, saj je bil eden izmed pobudnikov teh srečanj. Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z boleznijo. Vedno večje trpljenje je sprejemal z velikim zaupanjem in ga daroval »za Cerkev, duhovnike, posvečeno življenje, laike, papeža ter odrešenje sveta,« kot je sam zapisal.
Maria Costanza Panas
Čudežno ozdravljenje, ki je bilo potrjeno na priprošnjo redovnice Marie Costanze Panas, se je zgodilo leta 1985 v italijanskem kraju San Severino Marche. K njej so molili stari starši deklice, ki se je rodila s hudo fetalno anemijo in možgansko krvavitvijo ter oslabljenim delovanjem več organov.
Klarisa kapucinka se je rodila 5. januarja 1896 v kraju Alano di Piave. Večkrat je bila opatinja samostana v Fabrianu, kjer je umrla 28. maja 1963. Kljub temu, da je morala leta 1960 zaradi hudega artritisa, ki so ga spremljale resne težave s srcem in dihali, nepremično ležati, se je še naprej darovala za svoje sosestre.
Aldo Brienza
Aldo Brienza (Brezmadežni Jožef Jezusov) je bil star le 16 let, ko so mu diagnosticirali osteomielitis okončin, zaradi katerega je bil do smrti priklenjen na posteljo. Rodil se je 15. avgusta 1922 v Campobassu in že z boleznijo vstopil v red karmeličanov, da bi se daroval kot žrtev za posvečenje duhovnikov. Ker je močno čutil karmeličanski poklic, mu je Sveti sedež s posebnim dovoljenjem dovolil, da je izrekel slovesne redovne zaobljube v redu bosonogih karmeličanov. Čeprav je živel s svojo družino, so ga nenehno obiskovali bratje in verniki, mnogi izmed njih so ga prosili za duhovne nasvete. Njegov apostolat je bil izreden, saj ga je v celoti opravljal iz postelje, v molitvi in nenehnem darovanju svojega trpljenja Bogu. Njegovo duhovno geslo je bilo naslednje: »Delati je dobro, moliti še bolje, trpeti združeni z Jezusom pa je vse.« Umrl je 13. aprila 1989, star 67 let. Njegova moč je bila molitev. Živel je evharistično in marijansko duhovnost, ki jo je podpirala izkušnja svetnikov, zlasti karmeličanskih. Doživljal je tudi obdobja suše, vendar pa je vedno ohranjal zaupanje v Boga. Njemu se je izročal v vseh okoliščinah, zlasti v najtežjih preizkušnjah. Z denarjem, ki ga je prejel od svoje družine, je podpiral misijone Cerkve in karmela.
Maria da Conceiçao Santos
Rodila se je 16. avgusta 1907 v Diamantini v Braziliji. V veri jo je vzgajala predvsem mama, ki je imela tako evropske kot indijanske korenine. Po vstopu v kongregacijo sester pomočnic Naše Gospe Sočutja je opravljala različne službe. Posvečala se je revnim, ponižnim, bolnim in trpečim. Zaradi rasnih predsodkov je bila večkrat diskriminirana, tudi s strani nekaterih sosester. Povezani so bili z njenim videzom in različnimi boleznimi, vključno z debelostjo in hormonskimi motnjami, zaradi česar je veliko trplela. Svojo žalost je skrivala z edinstvenim smislom za humor in samoironijo. Moč za premagovanje težav je črpala iz Božje milosti in se še naprej razdajala drugim tako, da je delala dobro. Umrla je 16. oktobra 1981, spomin nanjo pa je med verniki še vedno živ.
Juana Méndez Romero
Juana Méndez Romero, znana kot Juanita, se je rodila 9. januarja 1937 v Villanueva de Córdoba v Španiji in je po sledeh dveh sester s posebnim dovoljenjem vstopila v Kongregacijo sester delavk Srca Jezusovega: pri 13 letih je namreč zbolela za tifusom, zaradi katerega je bila popolnoma hroma in je lahko premikala le glavo in roke. Kljub temu se je posvečala majhnim šiviljskim delom, veliko časa je posvetila molitvi in duhovnemu branju ter telesni pokori. Skupnosti ni obremenjevala s svojim stanjem, bila je zgled velike ljubezni do križanega Kristusa. Dopisovala si je s številnimi misijonarji in bila tudi katehistinja za skupine prvoobhajancev. Sprejela je svojo bolezen ter njene posledice in iz vsega naredila priložnost, da se je razdajala bratom in sestram ter hvalila Boga. Vse svoje življenje, zlasti zadnja leta, je soočala z vedrino. Imela je globoko izkušnjo Boga in je gojila dejavno ljubezen do bližnjega. Po svojih najboljših močeh je skušala odgovoriti na materialne in duhovne potrebe tistih, ki so k njej prihajali po tolažbo in nasvet. Umrla je 5. aprila 1990.
