VIDEO Nadškof Zore na grobu sv. Janeza Pavla II.: Na poti k suverenosti nas je podprl tudi Sveti sedež

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Uvodni pozdrav veleposlanika g. Jakoba Štunfa

Na začetku zahvalne svete maše ob 30. obletnici sklenitve diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo je navzoče pozdravil veleposlanik pri Svetem sedežu g. Jakob Štunf.

Na začetku zahvalne svete maše ob 30. obletnici sklenitve diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo je navzoče pozdravil veleposlanik pri Svetem sedežu g. Jakob Štunf.

Spoštovani Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor,
eminenca kardinal Franc Rode,
ekscelenca mons. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske  konference,
spoštovani minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar,
ekscelenci, bivša veleposlanika pri Svetem sedežu dr. Ivan Rebernik in gospod Tomaž Kunstelj,
spoštovani Generalni konzul RS v Trstu gospod Vojko Volk
spoštovani člani Slovenskega okteta,  dame in gospodje!

Zbrani smo pri istem oltarju, kot smo bili v začetku adventa 2020, ko je na trgu pred baziliko svetega Petra stala čudovito okrašena smreka iz slovenskih gozdov.

Tedaj smo začenjali z obeleževanjem 30. obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, danes pa obeležujemo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Proces slovenskega osamosvajanja je Sveti sedež spremljal in podpiral z veliko naklonjenostjo. Odločilnega pomena je bila pri tem osebna podpora papeža svetega Janeza Pavla II., pri katerega grobu se sedaj nahajamo.

Lepo simbolno naključje je, da dan vzpostavitve diplomatskih odnosov s Svetim sedežem, 8. februar, sovpada s Prešernovim dnem, praznikom slovenske kulture.

Med svojim prvim obiskom v Sloveniji, 19. maja 1996, je Janez Pavel II. v mariborski stolnici zbrane predstavnike kulture, znanosti in umetnosti nagovoril z naslednjimi besedami: »Vaša kultura je starodavna in nanjo ste upravičeno ponosni, saj ste prav po kulturi ohranili svojo samobitnost skozi stoletja, ko niste imeli svoje države. Vaša narodna zavest in vaša notranja povezanost sta črpali svojo moč iz jezika in kulture, ki so ju gojili in pospeševali slovenski rodovi v preteklosti. Tudi neodvisnost Slovenije ima navsezadnje svoj temelj v vaši kulturi. Mednarodno priznanje slovenske samostojnosti – Sveti Sedež je bil med prvimi, ki je storil ta korak – je v nekem smislu tudi priznanje samobitnosti slovenske kulture, kot temeljne prvine narodne istovetnosti«.

Tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar pa je v imenu  Slovenske škofovske konference izrazil prepričanje, »da je ob mednarodnem priznanju državo Slovenijo priznal tudi Bog sam«.

In nadaljeval z besedami, ki so zelo aktualne tudi danes: »Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje«.

Prehojenih 30 let samostojne državnosti, na katere se s ponosom oziramo danes, nas lahko upravičeno navda z zaupanjem vase! Nenazadnje smo tudi v zadnjih dveh, še posebej zahtevnih letih, ponovno dokazali, da zmoremo! Če le stopimo skupaj, če sodelujemo!

Z željo po iskrenem prizadevanju za skupno dobro vseh in vsakogar zato danes na tem mestu skupaj s Prešernom kličemo: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«!

Bodi zdrava, domovina!

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovana eminenca kardinal dr. Franc Rode, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu gospod Jakob Štunf, dragi bratje duhovniki, dragi bratje in sestre.

Na jutrišnji dan pred tridesetimi leti, 8. februarja 1992, sta Slovenija in Sveti sedež uradno vzpostavila diplomatske odnose. To je bil samo po sebi pričakovan sad priznanja samostojne Republike Slovenije s strani Svetega sedeža slab mesec prej, 13. januarja istega leta.

Ob tej priliki smo se zbrali na pomenljivem kraju – na grobu sv. Janeza Pavla II., ki se je za Slovenijo in za njeno prizadevanje na poti v samostojnost osebno zanimal. Zato je tudi močno podprl naša prizadevanja za samostojnost in neodvisnost. Podpora tako Svetega sedeža kakor tudi tedanjega papeža Janeza Pavla II. je bila v tedanjih evropskih okoliščinah nenadomestljiva na poti uveljavljanja Slovenije kot suverene države.

Ob svojem prvem obisku v Sloveniji, maja leta 1996, je ob prihodu na Brnik papež Janez Pavel II. povedal: »Apostolski sedež, ki je z naklonjenostjo pozdravil oblikovanje nove države in med prvimi priznal njeno neodvisnost, obenem pa močno poudaril pravico ljudstev do samoodločbe, je s posebno pozornostjo spremljal dogajanja pri vas in cenil miroljubni in demokratični način, s katerim ste dosegli polno suverenost.«

Ko se danes s hvaležnostjo spominjamo naklonjenosti in odločnosti sv. Janeza Pavla II., tudi pozorno poslušamo besede, ki nam jih je namenil. Kot je dejal, je Sveti sedež spremljal oblikovanje naše samostojne države. Pomembno pa je, da se zavedamo, da nam samostojnosti ni nihče podaril. Bog nam je po zgodovinskih okoliščinah dal priložnost, da uresničimo svojo samostojnost, zanjo pa smo se morali odločiti sami.

Tudi naš narod je moral prehoditi dolgo pot, preden je prišel v deželo obljube in v deželo izpolnjenega hrepenenja. Živel je med mnogimi narodi, večjimi od sebe in ohranjal svojo istovetnost. Kljub zahtevnim okoliščinam lahko skupaj z Mojzesom rečemo, da oblačila niso razpadla na nas in obuvalo ni razpadlo na nogi. Ohranjali smo svoje dostojanstvo in vztrajno hodili po poti, ki je nazadnje pripeljala do samostojne slovenske države.

Tako v uresničevanju poti k samostojnosti kakor tudi v prizadevanju za priznanje naše samostojnosti smo pokazali veliko mero sposobnosti, delavnosti in vztrajnosti. Predvsem pa smo pokazali, da smo ljudje dialoga, ki na nikogar ne gledamo kot na sovražnika, ampak ga skušamo pridobiti kot soseda in sogovornika.

Čeprav v začetku teh procesov praktično od nikoder ni bilo pozitivnih odzivov, so naša dialoška drža, obenem pa dobra pripravljenost, odločnost in vztrajnost postopoma začele mehčati nenaklonjenost, tako da so nas nazadnje pripeljale do mednarodnega priznanja države, do članstva v Evropski uniji in v Natu.

Na tej poti k naši polni suverenosti nas je, kot je bilo že rečeno, pomembno podprl Sveti sedež. Čeprav nekateri to težko slišijo in sprejemajo, je vendarle dejstvo, da bi bilo brez tega priznanja, ki je imelo veliko moralno moč in velik odmev v skupnosti držav, prizadevanje za mednarodno priznanje daljše in napornejše. Iz procesa našega osamosvajanja in poti do priznanja nas nagovarjata predvsem dve dejstvi.

Najprej je bilo nam samim popolnoma jasno, kdo smo in kaj hočemo. V vseh korakih smo razodevali svojo samobitnost, ki je v veliki meri slonela na naši kulturi. To je poudaril tudi sv. Papež Janez Pavel II. v nagovoru kulturnikom: »Vaša kultura je starodavna in nanjo ste upravičeno ponosni, saj ste prav po kulturi ohranili svojo samobitnost skozi stoletja, ko niste imeli svoje države. Vaša narodna zavest in vaša notranja povezanost sta črpali svojo moč iz jezika in kulture, ki so ju gojili in pospeševali slovenski rodovi v preteklosti. Tudi neodvisnost Slovenije ima navsezadnje svoj temelj v vaši kulturi. Mednarodno priznanje slovenske samostojnosti - Sveti sedež je bil med prvimi, ki je storil ta korak - je v nekem smislu tudi priznanje samobitnosti slovenske kulture kot temeljne prvine narodne istovetnosti.«

Prav jasno zavedanje, kdo smo in kakšni smo, jasno zavedanje svoje samobitnosti, nam je in nam bo vedno znova dajalo možnost za rodoviten dialog z drugimi. Kdor pozna svoje korenine, se ne bo zapiral vase, po drugi strani pa tudi samega sebe ne bo dajal na razprodajo, ampak bo vzpostavljal odnose z drugimi in zajemal iz bogastva, ki ga drugi prinašajo v skupnost – bodisi posameznikov bodisi narodov in držav. Kdor se zaveda svojega dostojanstva, mu ne bo prišlo na misel, da bi deloval iz nasprotovanja, ampak bo iskal skupno dobro z vsemi in z vsakomur. Ali kot pravi papež Frančišek – njegov jaz bo vedno manjši, da bo mogel skupaj z drugimi graditi mi.

Naša kultura, ki jo je Janez Pavel II. tako pohvalil, je nedvomno rasla tudi iz krščanstva in evangelija, ki sta pomembna srčika naše narodne  samobitnosti. Popoldne bomo v baziliki Marije Velike deležni nekaj te kulturne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. V tej starodavni cerkvi je papež Hadrijan decembra leta 867 slovesno potrdil slovanske bogoslužne knjige, ki sta jih v Rim prinesla slovanska apostola sveta brata Ciril in Metod kot sad svojega misijonskega delovanja. Tudi to je bil pomemben korak na poti naše samobitnosti in samostojnosti. Ta je sedaj zaupana nam. Na tem mestu po priprošnji sv. Janeza Pavla II. prosim Boga, da bi svojo samobitnost znali živeti, jo prečistiti in jo obogatiti, da jo bodo naši zanamci z veseljem in odgovornostjo sprejeli kot dediščino vseh dosedanjih rodov.

V globoki hvaležnosti za veličastno zgodovino, ki smo jo živeli in sooblikovali naj te misli sklenem z besedami Janeza Pavla II. ob odhodu iz Slovenije: »Bog blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost!«