Druga postna pridiga kardinala Cantalamesse: »Vzemite in jejte: to je moje telo«

Raniero Cantalamessa

Druga postna pridiga kardinala Cantalamesse

 »Vzemite in jejte: to je moje telo«

Nadaljujemo svoja razmišljanja o evharistični skrivnosti. Predmet današnje mistagoške kateheze je osrednji del maše, evharistična molitev ali anafora, ki ima v svojem središču posvetitev. O njej bomo opravili dve vrsti razmišljanj: prvo liturgično in obredno, drugo pa teološko in bivanjsko.

Z obrednega in liturgičnega vidika imamo danes nov vir, ki ga niso imeli cerkveni očetje in ne srednjeveški učitelji. Nov vir, s katerim razpolagamo, je zbliževanje med kristjani in judi. Od samega začetka Cerkve so različni dejavniki vodili k poudarjanju razlike med krščanstvom in judovstvom do te mere, da so ju zoperstavili med seboj, kakor počne že Ignacij Antiohijski. [1] Razlikovati se od judov – v datumu velike noči, v postnih dnevih in v tolikih drugih stvareh – je postalo neke vrste navodilo. Obtožba, ki so jo pogosto izrekali svojim nasprotnikom in krivovercem, je »judaiziranje«.

Tragedija judovskega naroda in novo ozračje dialoga z judovstvom, ki se je začelo z 2. vatikanskim koncilom, sta omogočila boljše poznavanje judovske matrice evharistije. Kot krščanske velike noči ni mogoče razumeti, če nanjo ne gledamo kot na izpolnitev tega, kar je judovska velika noč napovedovala, tako tudi ne razumemo popolnoma evharistije, če nanjo ne gledamo kot na izpolnitev tistega, kar so judje naredili in povedati med svojim obrednim obedom. Prvi pomemben rezultat tega preobrata je bil v tem, da danes noben resen učenjak ne zagovarja hipoteze, da se krščanska evharistija razlaga v luči večerje, ki je v modi pri nekaterih helenističnih misterijskih kultih, kakor so skušali početi več kot stoletje.

Cerkveni očetje so obdržali Pisma judovskega ljudstva, ne pa njegovega bogoslužja, do katerega po ločitvi Cerkve od Sinagoge niso imeli več dostopa. Zato so uporabljali figure, ki jih vsebujejo Pisma – velikonočno jagnje, Izakova daritev, Melkizedekova daritev, mana – ne pa konkretnega bogoslužnega konteksta, v katerem je judovsko ljudstvo obhajalo vse te spomine, in to je obredni obed, ki so ga obhajali enkrat na leto pri velikonočni večerji (Seder) in tedensko pri bogoslužju v sinagogi. Prvo ime, s katerim je Pavel v Novi zavezi označil evharistijo, je »Gospodova večerja« (kuriakon deipnon) (1 Kor 11,20), z očitno navezavo na judovski obed, od katerega se sedaj razlikuje po veri v Jezusa. Evharistija je zakrament neprekinjenosti med Staro in Novo zavezo, med judovstvom in krščanstvom.

Evharistija in judovska Beraka
To je tista perspektiva, v katero se postavlja Benedikt XVI. v poglavju, posvečenjem postavitvi evharistije v drugem delu o Jezusu iz Nazareta. Sledeč prevladujočemu mnenju učenjakov sprejema janezovsko kronologijo, po kateri zadnja večerja, o kateri govori četrti evangelij, ni bila velikonočna večerja, ampak je bila slovesna poslovilna večerja (v resnici »zadnja večerja!« in meni, da »razvoj krščanske evharistije, to se pravi kanona, lahko začrtamo iz judovske beraka.« [2]

Zaradi različnih kulturnih in zgodovinskih razlogov so od sholastike naprej skušali razložiti evharistijo v luči filozofije, zlasti iz aristotelskih pojmov o substanci in pritikah. Tudi to je bilo postavljanje trenutnih novih spoznanj v službo vere in s tem posnemanje metode očetov. Danes moramo isto storiti z novimi spoznanji, tokrat bolj z zgodovinskimi in liturgičnimi kot s filozofskimi. Njihova prednost je v tem, da so to kategorije, s katerimi je razmišljal in govoril Jezus, ki zanesljivo niso bile aristotelski pojmi materije in forme, substance in pritik, ampak pojmi znamenja in resničnosti ter spomina.

Na podlagi nekaterih nedavnih študij, zlasti študije Louisa Bouyerja, bi rad poskusil pokazati živo luč, ki pada na krščansko evharistijo, kadar evangeljske pripovedi o postavitvi postavimo za ozadje tega, kar vemo o judovskem obrednem obedu. Novost Jezusovega dejanja s tem ne bo zmanjšana, ampak bo skrajno povzdignjena.

Vezni člen med starim in novim obredom daje Didahe, spis iz apostolske dobe, ki ga lahko štejemo za prvi osnutek evharistične anafore. Sinagogalni obred je bil sestavljen iz vrste molitev, ki so jim rekli »Berakah«, kar so v grščini prevedli z »evharistija«. Na začetku obeda je vsak po vrsti vzel v roko čašo vina in je, preden jo je ponesel k ustnicam, ponovil blagoslov, ki ga v današnjem bogoslužju skoraj dobesedno ponovimo pri darovanju: »Blagoslovljen bodi, Gospod, naš Bog, Kralj stoletij, ki si nam dal ta sad trte.«

Vendar se je obed uradno začel šele takrat, ko je družinski oče ali voditelj skupnosti razlomil kruh, ki so ga morali razdeliti med ljudi pri mizi. In Jezus dejansko vzame kruh, zmoli blagoslov, ga razlomi in ga razdeli rekoč: »To je moje telo, ki se daje za vas.« In tukaj obred – ki je bil samo priprava – postane resničnost.

Po blagoslovu kruha so postregli z običajnimi jedmi. Ko se obed bliža koncu, so gostje pripravljeni za veliko obredno dejanje, ki zaključi obhajanje in mu da globlji pomen. Vsi si umijejo roke, tako kot na začetku. Ko je to končano, ob čaši vina, pomešanega z vodo, predsedujoči povabi, da opravijo tri zahvalne molitve: prvo za Boga stvarnika, drugo za osvoboditev iz Egipta, tretjo, ker tudi v sedanjosti nadaljuje svoje delo. Ko je bila molitev končana, je šla čaša iz rok v roke in vsi so pili. To je starodavni obred, ki ga je Jezus v življenju tolikokrat izvršil.

Luka pravi, da je Jezus potem, ko so večerjali, vzel kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.«  Nekaj odločilnega se zgodi, ko Jezus te besede doda formuli zahvalnih molitev, to je k judovski berakah. Ta obred je bila sveta gostija, v kateri so obhajali in se zahvaljevali Bogu Odrešeniku, ki je rešil svoje ljudstvo, da bi z njim sklenil zavezo ljubezni, sklenjeno v jagnjetovi krvi. Sedaj pa, torej v trenutku, v katerem se je Jezus odločil za svoje dati življenje kot pravo Jagnje, razglasi staro Zavezo, ki so jo vsi skupaj liturgično obhajali, za končano. V tem trenutku z nekaj preprostimi besedami sklene s svojimi novo in večno Zavezo v svoji krvi.

Ko doda besede »to delajte v moj spomin,« Jezus svojemu daru da trajen pomen. Od preteklosti se pogled usmeri proti prihodnosti. Vse, kar je doslej storil pri večerji, je položeno v naše roke. S ponavljanjem tega, kar je storil, se obnavlja tisto središčno dejanje človeške zgodovine, ki je njegova smrt za svet. Podoba velikonočnega jagnjeta, ki na križu postane dogodek, je pri večerji dan kot zakrament, to se pravi kot večni spomin na dogodek.

Duhovnik in žrtev
To sem povedal v zvezi z liturgičnim in obrednim vidikom. Preidimo sedaj k drugemu premisleku, k osebnemu in bivanjskemu; z drugimi besedami k vlogi, ki jo imamo duhovniki in verniki pri tem delu maše. Za razumevanje duhovnikove naloge pri posvetitvi je bistvenega pomena poznanje narave Kristusove žrtve in njegovega duhovništva, ker iz njih izhaja krščansko duhovništvo, tako krstno duhovništvo, ki je skupno vsem, kakor duhovništvo posvečenih služabnikov.

V resnici nismo več »duhovniki po Melkizedekovem redu«; smo duhovniki »po redu Jezusa Kristusa«; pri oltarju delujemo »in persona Christi«, torej predstavljamo velikega duhovnika, ki je Kristus. O tej temi je simpozij o duhovništvu, ki je pretekli mesec potekal v tej dvorani, povedal neskončno več, kot lahko povem jaz v tem kratkem premišljevanju (ki je bilo med drugim pripravljeno pred tem datumom), a kljub temu je potrebno tukaj nekaj povedati za razumevanje evharistije.

Pismo Hebrejcem pojasnjuje, v čem je novost in enkratnost Kristusovega duhovništva: On »je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje« (Heb 9,12). Vsak duhovnik daruje nekaj, kar mu je zunanjega, Kristus je daroval samega sebe; vsak drugi duhovnik daruje žrtve, Kristus se daruje kot žrtev!

Sv. Avguštin je v nekaj besedah povzel naravo te nove vrste duhovništva, v katerem sta duhovnik in žrtev ista oseba; »Ideo sacerdos quia sacrificium«, duhovnik, ker je žrtev.[3] Francoski učenjak René Girard je to novost Kristusovega duhovništva definiral kot »osrednje dejstvo v verski zgodovini človeštva,« ki je enkrat za vselej končalo notranjo zvezo med svetim in nasiljem.[4]

V Kristusu je Bog tisti, ki postane žrtev. Nič več ljudje ne darujejo žrtev Bogu, da bi ga pomirili in ga naredili naklonjenega; Bog je tisti, ki žrtvuje samega sebe za človeštvo, ko za nas izroči smrti svojega edinorojenega Sina (prim. Jn 3,16). Jezus ni prišel s krvjo drugih, ampak s svojo krvjo; ni svojih grehov naložil na ramena drugih – živali ali ljudi – ampak si je grehe drugih naložil na svoje rame: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Vse to pomeni, da moramo pri maši istočasno biti duhovniki in žrtve.

V luči tega premislimo o besedah posvetitve: »Vzemite, jejte, to je moje telo, ki se daje za vas.« Glede tega bi rad povedal o svoji majhni izkušnji, to je, kako sem prišel do odkritja cerkvenostnega in osebnega pomena evharistične posvetitve. Glejte, kako sem sam doživljal trenutek posvetitve pri sveti maši v prvih letih svojega duhovništva: zaprl sem oči, sklonil glavo, skušal sem se odtujiti vsemu, kar me je obdajalo, da bi se poistovetil z Jezusom, ki je v dvorani zadnje večerje prvič izgovoril besede: »Accipite et manducate: vzemite in jejte …«. Liturgija sama je zabičala to držo, ko je zahtevala, da besede posvetitve izgovorimo polglasno in v latinščini, sklonjeni nad podobo.

Nato je sledila liturgična prenova 2. vatikanskega koncila. Mašo smo začeli obhajati tako, da smo gledali skupnost; nič več v latinščini, ampak v jeziku ljudstva. To mi je pomagalo, da sem razumel, da moje obnašanje samo ni izražalo vsega pomena mojega sodelovanja pri posvetitvi. Jezusa iz dvorane zadnje večerje ni več! Sedaj je vstali Kristus: Kristus, da bi bili natančni, ki je umrl, vendar zdaj živi za vedno (prim. Apd 1,18). Toda ta Jezus je »celoten Kristus«, neločljivo združena Glava in telo. Če torej ta celotni Kristus izgovarja besede posvetitve, jih tudi jaz izgovarjam z njim. Izgovarjam jih »in persona Christi«, v Kristusovem imenu, pa tudi »v prvi osebi«, torej v svojem imenu.

Od dneva, ko sem to dojel, pri posvečenju nisem več zapiral oči, ampak sem začel – vsaj včasih – gledati brate, ki so bili pred menoj, ali če mašujem sam, pomislim na tiste, ki jih bom srečal preko dneva in katerim moram posvetiti svoj čas, ali pa pomislim kar na vso Cerkev, in obrnjen k njim rečem z Jezusom: »Vzemite in jejte od tega vsi: to je moje telo, ki ga želim dati za vas … Vzemite, pijte: to je moja kri, ki jo želim preliti za vas.«

Pozneje je prišel sv. Avguštin in mi odvzel vse dvome. »V tem, kar daruje, Cerkev daruje sama sebe«: »In ea re quam offert, ipsa [Ecclesia] offertur,«[5] piše v slovitem odlomku v De civitate Dei. Nam bliže je mehiška mistikinja Concepción Cabrera de Armida, ki so jo imenovali kar Conchita in je umrla 1937, leta 2019 pa jo je za blaženo razglasil papež Frančišek, je svojemu sinu jezuitu, ki je bil tik pred duhovniškim posvečenjem, napisala te besede: »Zapomni si, sin moj, ko boš držal v roki sveto hostijo, ne boš rekel: 'Glejte, Jezusovo telo, glejte, njegova kri,' ampak boš rekel: 'To je moje telo, to je moja kri'; torej mora v tebi priti do popolne preobrazbe, izgubiti se moraš v njem, biti moraš drugi Jezus.«[6]

Vse to ne velja samo za posvečene duhovnike, ampak za vse krščene. Slovito koncilsko besedilo se izraža takole: »Verniki v moči svojega kraljevega duhovništva sodelujejo pri darovanju evharistije … Ko se udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja, darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe; tako vsi, ne sicer enako, temveč vsak na drugačen način, izvršujejo svojo vlogo v liturgičnem opravilu tako z daritvijo kakor s svetim obhajilom«.[7]

Na oltarju sta dve Kristusovi telesi: tam je njegovo resnično telo (telo, »rojeno iz Device Marije«, ki je umrlo, vstalo in je šlo v nebesa) in tam je njegovo mistično telo, ki je Cerkev. No, na oltarju je resnično navzoče njegovo resnično telo in je mistično navzoče njegovo mistično telo, kjer »mistično« pomeni: v moči njegove neločljive združenosti z Glavo. Med obema navzočnostma, ki sta različni, a neločljivi, ni nobene zmešnjave.

Ker sta na oltarju dve »daritvi« ali dva »darova« - tisti, ki mora postati Kristusovo telo in kri (kruh in vino) in tisti, ki mora postati Kristusovo mistično telo – sta pri maši tudi dve »epiklezi«, dve klicanji Svetega Duha. V prvi je rečeno: »Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu posvetiš te darove, ki ti jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa«; v drugi, ki jo molimo po posvetitvi, je rečeno: »Napolni nas s svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo.«

Kako evharistija dela Cerkev? Evharistija dela Cerkev tako, da  iz Cerkve dela evharistijo! Evharistija ni le na splošno vir ali vzrok svetosti Cerkve; je tudi njena »oblika« se pravi njen model. Kristjanova svetost se mora uresničevati po »obliki« evharistije; biti mora evharistična svetost. Kristjan se ne more omejiti na obhajanje evharistije, kristjan mora biti evharistija z Jezusom.

Telo in kri
Sedaj lahko iz tega nauka potegnemo praktične posledice za svoje vsakdanje življenje. Če smo v posvetitvi tudi mi, ki obrnjeni k bratom rečemo: »Vzemite, jejte: to je moje telo. Vzemite, pijte: to je moja kri,« moramo vedeti, kaj pomenita »telo« in »kri«, da bi vedeli, kaj darujemo.

Beseda »telo« v Svetem pismu ne označuje neke sestavine ali nekega dela človeka, ki združena z drugima sestavinama, ki sta duša in duh oblikuje celotnega človeka. V svetopisemski govorici in potemtakem v Jezusovi in Pavlovi. »telo« označuje celotnega človeka, kolikor živi svoje življenje v telesu, v telesnem in umrljivem stanju. »Telo« torej označuje celotno življenje. Ko je Jezus postavil evharistijo, nam je zapustil v dar svoje življenje od prvega trenutka učlovečenja do zadnjega trenutka, z vsem tistim, kar je konkretno napolnjevalo takšno življenje: tišina, znoj, napor, molitev, boji, ponižanja. Ne abstraktnega »življenja«, ampak »živeto« življenje.

Nato Jezus reče: »To je moja kri.« Kaj doda z besedo »kri«, če nam je v svojem telesu že podaril vse svoje življenje? Doda smrt! Potem ko nam je dal življenje, nam da tudi njegov najdragocenejši del, svojo smrt. Pojem »kri« v Svetem pismu namreč ne označuje dela telesa, to je del nekega dela človeka; označuje dogodek: smrt. Če je kri sedež življenja (tako so mislili takrat), je njeno »prelitje« plastično znamenje smrti. Evharistija je skrivnost Gospodovega telesa in krvi, to je Gospodovega življenja in smrti!

Če sedaj preidemo nase, kaj darujemo mi, ko pri maši skupaj z Jezusom darujemo svoje telo in svojo kri? Tudi mi darujemo to, kar daruje Jezus: življenje in smrt. Z besedo »telo« darujemo vse tisto, kar konkretno sestavlja življenje, ki ga živimo na tem svetu, svoje stvarno življenje: čas, zdravje, moči, sposobnosti, naklonjenost, morda samo en nasmeh. Z besedo »kri« tudi mi izražamo darovanje svoje smrti. Ne nujno dokončne smrti, mučeništva za Kristusa ali za brate. Smrt je vse tisto, kar v nas od sedaj naprej pripravlja in predhaja smrt: ponižanja, neuspehi, bolezni, ki onemogočajo, starostne in zdravstvene omejitve: z eno besedo vse tisto, kar nas »mrtviči«.

Vse to pa zahteva, da se takoj, ko smo prišli od maše, posvetimo temu, da bi uresničili to, kar smo rekli; da se zares potrudimo, z vsemi našimi omejitvami, da bi bratom dali svoje »telo«, to je čas, moči, pozornost; z eno besedo svoje življenje. Potrebno je torej, da se potem, ko smo bratom rekli: »Vzemite, jejte,« zares pustimo »jesti« in se pustimo jesti zlasti tistim, ki tega ne počnejo z vso obzirnostjo in uglajenostjo, ki bi jo pričakovali. Ko je sv. Ignacij Antiohijski šel v Rim, da bi tam umrl kot mučenec, je zapisal: »Kristusova pšenica sem: naj me zmeljejo zobje zveri, da postanem čist kruh za Gospoda.«[8] Če dobro pogledamo okoli sebe, ima vsak izmed nas te ostre zobe zveri, ki ga meljejo: to so kritike, oporekanja, skrita ali očitna nasprotovanja, razlike v pogledih s tistimi okoli nas, različnost značajev.

Poskusimo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi sveto mašo obhajali s tem osebnim sodelovanjem, če bi v trenutku posvetitve resnično vsi rekli, nekateri naglas, drugi potihoma, glede na službo vsakega: »Vzemite, jejte.« Duhovnik, župnik in še z večjim razlogom škof tako obhaja svojo mašo in potem gre: moli, pridiga, spoveduje, sprejema ljudi, obiskuje bolnike, posluša … Tudi njegov dan je evharistija. Veliki francoski duhovni učitelj Pierre Olivaint (1816 – 1871) je rekel: »Zjutraj, pri maši, sem jaz duhovnik in Jezus žrtev; preko dneva je Jezus duhovnik in jaz žrtev.« Na ta način duhovnik posnema »dobrega Pastirja«, ker resnično daje življenje za svoje ovce.

Naš podpis na daru
S pomočjo človeškega zgleda bi rad povzel, kaj se zgodi pri evharističnem obhajanju. Pomislimo na številno družino, v katerem je en sin, prvorojenec, ki nadvse občuduje in ljubi očeta. Za rojstni dan mu želi podariti dragoceno darilo. Preden mu ga izroči, skrivaj prosi vse svoje brate in sestre, naj se podpišejo na darilo. To končno pride v očetove roke kot znamenje ljubezni vseh njegovih otrok brez razlike, čeprav je v resnici samo eden zanj plačal ceno.

To se zgodi v evharistični daritvi. Jezus brezmejno občuduje in ljubi nebeškega Očeta. Vsak dan do konca sveta mu hoče podariti najdragocenejši dar, ki si ga lahko zamislimo, dar svojega življenja. Pri maši povabi vse svoje brate in sestre, naj se podpišejo na darilo, tako da bo k Bogu Očetu prišlo kot dar vseh otrok, čeprav je samo eden plačal ceno za ta dar. In kakšno ceno!

Naš podpis je nekaj kapljic vode, ki se pomešajo z vinom v kelihu. Nič drugega niso kot voda, a pomešane v kelihu postanejo ena sama pijača. Podpis vseh je slovesen amen, ki ga zbor izreče ali zapoje na koncu doksologije: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov …AMEN!

Vemo pa, da je tisti, ki je podpisal neko obveznost, potem dolžan spoštovati svoj podpis. To pomeni, da moramo, ko pridemo od maše, tudi mi narediti iz svojega življenja dar ljubezni Očetu in bratom. Ponavljam, da nismo poklicani samo k obhajanju evharistije, ampak tudi da postanemo evharistija. Naj nam Bog pomaga, da bomo to uresničili!

[1] Ignacij Antiohijski, Pismo Magnezijcem, 10,3.
[2] J. Ratzinger – Benedikt XVI., Gesù di Nazaret, vol .II, LEV, Roma  2011, str.132-163; prim. L. Bouyer, Eucharistie. Théologie et spiritualità de la prière eucharistique. Desclée, Tournai 1966 (trad. ital. Eucaristia. Teologia e spiritualità della Preghiera eucaristica, LDC, Torino 1983.
[3] Avguštin, Izpovedi, X, 43.
[4] R. Girard, Des choses cachées depuis la fondation du monde, Grasset, Paris 1978.
[5] Avguštin, De civitate Dei, X, 6.
[6] V Diario spirituale di una madre di famiglia, a cura di M.-M. Philipon, Roma, Città Nuova, 1985, str. 117.
[7] Lumen gentium, 10-11.
[8] Ignacij Antiohijski, Rimljanom, 4, 1.