Prva postna pridiga kardinala Cantalamesse: Bogoslužje Božje Besede

Kardinal Raniero Cantalamessa

BOGOSLUŽJE BOŽJE BESEDE
Prva pridiga, post 2022

Med mnogimi slabimi stvarmi, ki jih je pandemija covida povzročila človeštvu, je bil z vidika vere vsaj en pozitiven učinek. Začeli smo se zavedati potrebnosti evharistije in praznine, ki jo ustvari njena odsotnost. V najhujšem obdobju pandemije leta 2020 je name naredilo močan vtis – in z menoj na milijone drugih katoličanov – kaj je pomenilo vsako jutro prisostvovati sveti maši, ki jo je papež Frančišek obhajal v Sveti Marti.

Nekatere krajevne in nacionalne Cerkve so se odločile, da bodo letošnje leto posvetile katehezi o evharistiji zaradi zaželene evharistične poživitve v katoliški Cerkvi. To se mi zdi primerna odločitev in zgled za posnemanje, ki se morda dotika tudi kakšnega vidika, ki ni vedno upoštevan. Zato sem pomislil, da bi temu dodal majhen prispevek in razmišljanjem tega posta posvetil ponovnemu obisku evharistične skrivnosti.

Evharistija je v središču vsakega liturgičnega časa, v postu nič manj kot v drugih časih. To je tisto, kar obhajamo vsak dan, vsakodnevno veliko noč. Vsak majhen napredek v njenem razumevanju se prevede v napredek v duhovnem življenju osebe in cerkvene skupnosti. Je pa žal tudi zaradi ponavljanja najbolj izpostavljena padcu v rutino, da jo imamo za nekaj samo po sebi umevnega. Sv. Janez Pavel II. v okrožnici Cerkev iz evharistije iz aprila 2003 pravi, da morajo kristjani ponovno odkriti in stalno ohranjati živo »evharistično čudenje«. Temu namenu naj bi služila naša razmišljanja: da bi ponovno odkrili evharistično čudenje.

Govoriti o evharistiji v času epidemije in sedaj za dodatek z vsemi grozotami vojne pred očmi, ne pomeni ločiti se od resničnosti, v kateri živimo, ampak je povabilo, da nanjo gledamo z višje in manj naključne točke. Evharistija je prisotnost dogodka, ki je v zgodovini za vedno obrnil vloge med zmagovalci in žrtvami. Na križu je Kristus iz žrtve naredil resničnega zmagovalca: »Victor quia victima,« to definira sv. Avguštin: zmagovalec, ker je žrtev. Evharistija nam daje pravi ključ za razumevanje zgodovine. Zagotavlja nam, da je Jezus z nami ne samo v namenu, ampak resnično v tem našem svetu, za katerega se zdi, da nam vsak trenutek uhaja iz rok. Ponavlja nam: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Evharistija v zgodovini odrešenja
Začnimo z vprašanjem: Kakšno mesto zavzema evharistija v zgodovini odrešenja? Odgovor je: ne zavzema nekega mesta, ampak zaseda celotno zgodovino odrešenja! Evharistija je sorazsežna zgodovini odrešenja. Vendar pa je prisotna na tri različne načine, v treh različnih časih ali fazah odrešenja: v Stari zavezi je prisotna kot podoba; v Novi zavezi je prisotna kot dogodek in v času Cerkve je prisotna kot zakrament. Podoba predhaja in pripravlja dogodek, zakrament »podaljšuje« in aktualizira dogodek.

Dejal sem, da je evharistija v Stari zavezi prisotna »v podobi«. Ena od teh podob je bila mana, druga Melkizedekova daritev, spet druga daritev Izaka. V sekvenci Lauda Sion Salvatorem, ki jo je sestavil sv. Tomaž Akvinski za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, pojemo: »Se v podobah označuje: ko sin Izak se žrtvuje, jagnje praznično daruje, mana daje prednikom«: In figúris præsignátur, / cum Isaac immolátur: /agnus paschæ deputátur: /datur manna pátribus. Kot podobe evharistije sv. Tomaž te obrede imenuje »zakramenti stare zaveze«.[1]

S Kristusovim prihodom in s skrivnostjo njegove smrti in vstajenja evharistija ni več navzoča kot podoba, ampak kot dogodek, kot resničnost. Imenujemo jo »dogodek«, ker je nekaj, kar se je zgodovinsko zgodilo, edinstven dogodek v času in prostoru, ki se je zgodil samo enkrat (semel) in je neponovljiv. »Kristus se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je prek svoje žrtve odpravil greh« (Heb 9,26).

Končno je evharistija v času Cerkve, kot sem dejal, prisotna kot zakrament, to je v znamenju kruha in vina, ki ga je vzpostavil Kristus. Pomembno je, da dobro razumemo razliko med dogodkom in zakramentom: v praksi razliko med zgodovino in liturgijo. Pustili bomo, da nam pomaga sv. Avguštin.

Mi – pravi sveti učitelj – vemo in s trdno vero verujemo, da je Kristus enkrat samkrat umrl za nas, pravični za grešnike, Gospod za služabnike. Dobro vemo, da se je to zgodilo samo enkrat; in vendar zakrament to redno obnavlja, kot bi se večkrat ponovilo to, za kar zgodovina trdi, da se je zgodilo samo enkrat. Vendar dogodek in zakrament med seboj nista v nasprotju, kot da bi bil zakrament varljiv in bi bil samo dogodek resničen. Pravzaprav zakrament v srcih vernikov pogosto obnavlja (renovat) obhajanje tega, za kar zgodovina trdi, da se je v resnici zgodilo samo enkrat. Zgodovina razkriva, kar se je zgodilo samo enkrat in kako se je to zgodilo, liturgija pa stori, da preteklost ne bo pozabljena; ne v smislu, da bi to storila ponovno (non faciendo), ampak v smislu, da to obhaja (sed celebrando).[2]

Določiti povezavo, ki je med edino daritvijo križa in mašo je precej občutljiva zadeva in je bila vedno točka največjega razhajanja med katoličani in protestanti. Kot smo videli, Avguštin uporablja dva glagola: obnavljati in obhajati, ki sta popolnoma pravilna, seveda pod pogojem, da enega razumemo v luči drugega: maša obnavlja dogodek križa s tem, da ga obhaja (ne da ga ponavlja!) in ga obhaja tako, da ga obnavlja (ne da se ga samo spominja!). Beseda, v kateri se danes uresničuje največje ekumensko soglasje je morda glagol (uporabil ga je tudi Pavel VI. v okrožnici Mysterium fidei) predstavljati, razumljen v močnem pomenu ponovno-predstavljati, kar pomeni storiti na novo prisotno.[3] V tem smislu pravimo, da evharistija »predstavlja« križ.

Glede na zgodovino je torej obstajala ena sama evharistija, tista, ki jo je izvršil Jezus s svojim življenjem in svojo smrtjo; glede na liturgijo pa je po zakramentu toliko evharistij, kolikor se jih obhaja in se bodo obhajale do konca sveta. Dogodek se je izvršil samo enkrat (semel), zakrament pa se izvrši »vsakokrat« (quotiescumque). Po zaslugi zakramenta evharistije mi skrivnostno postanemo sodobniki dogodka; dogodek se ponavzoči nam in mi dogodku.

Naša postna razmišljanja bodo imela za predmet evharistijo v njenem današnjem stanju, se pravi kot zakrament. V antični Cerkvi je obstajala posebna kateheza, imenovana mistagoška, ki je bila pridržana škofu in je bila posredovana po krstu in ne pred njim. Njen namen je bil razkriti neofitom pomen obhajanih obredov in globino skrivnosti vere: krsta, birme ali maziljenja, zlasti pa evharistije. Namenili smo se predstaviti majhno mistagoško katehezo o evharistiji. Da bi ostali kolikor je le mogoče zasidrani v njeni zakramentalni in obredni naravi, bomo od blizu sledili poteku maše v njenih treh delih – besednem bogoslužju, evharističnem bogoslužju in obhajilu – na koncu pa bomo dodali razmišljanje o evharističnem češčenju zunaj maše.

Besedno bogoslužje
Čisto na začetku Cerkve je bilo besedno bogoslužje ločeno od evharističnega bogoslužja. Po poročanju Apostolskih del so učenci »vsak dan vsi skupaj zbirali v templju«; tam so poslušali branje Svetega pisma ter skupaj z drugimi judi molili psalme in molitve; delali so to, kar se dela v besednem bogoslužju; nato so se zbrali posej, v svojih hišah, da bi »lomili kruh«, se pravi da bi obhajali evharistijo (prim. Apd 2,46).

Vendar je ta praksa zelo hitro postala nemogoča tako zaradi sovražnosti do njih s strani judovskih oblasti kot tudi zaradi tega, ker je Sveto pismo zanje dobilo nov pomen, ki je bil ves osredotočen na Kristusa. Tako se je tudi poslušanje Svetega pisma preselilo iz templja in shodnice v krščanske bogoslužne prostore in je postopoma prevzelo obliko današnjega besednega bogoslužja, ki predhaja evharistično molitev. V opisu evharističnega obhajanja sv. Justina v 2. stol. ni le besedno bogoslužje njegov sestavni del, ampak so se berilom Stare zaveze pridružila tudi tista, ki jih svetnik imenuje »spomini apostolov«, se pravi evangeliji in pisma, praktično Nova zaveza.[4]

Svetopisemska berila, ki jih poslušamo pri bogoslužju, dobijo nov in močnejši pomen, kot pa ko jih beremo v drugih kontekstih. Njihov namen ni toliko bolje spoznati Sveto pismo, kot takrat kadar se berejo doma ali v neki svetopisemski šoli, kakor spoznati tistega, ki se ponavzoči v lomljenju kruha, da vsakokrat osvetlijo poseben vidik skrivnosti, ki jo bomo prejeli. To se na skoraj programski način pokaže v prizoru dveh učencev iz Emavsa. Ko sta poslušala razlago Svetega pisma, sta se srci učencev začeli odpirati, da sta bila potem sposobna spoznati ga »pri lomljenju kruha« (Lk 24,1ss). Besedno bogoslužje vstalega Jezusa je bilo prvo »besedno bogoslužje« v zgodovini Cerkve!

Druga značilnost: pri maši se besede in dogodki Svetega pisma ne samo pripovedujejo, ampak podoživljajo; spomin postane resničnost in navzočnost. Kar se je zgodilo »v tistem času«, se dogaja »v tem času«, »danes« (hodie), kot se rada izraža liturgija. Nismo samo poslušalci besede, ampak smo v njej sogovorniki in akterji. Nam, ki smo navzoči, je namenjena beseda. Poklicani smo, da prevzamemo mesto omenjenih osebnosti.

Nekaj primerov nam bo pomagalo razumeti. Enkrat v prvem berilu beremo prizor, ko Bog govori Mojzesu iz gorečega grma: pri maši smo mi pred gorečim grmom … drugič je govora o Izaiju, katerega ustnic se je dotaknilo žareče oglje, ki ga je očistilo za poslanstvo: mi smo tik pred tem, da se naših ustnic dotakne resnično žareče oglje, ogenj, ki ga je Jezus prišel prinesti na zemljo … Ezekiel je povabljen, da poje zvitek preroških izrekov: mi se pripravljamo, da bomo pojedli njega, ki je sama beseda, ki je postala mesto in ki je postala kruh.

Zadeva postane še bolj jasna, če iz Stare zaveze preidemo v Novo, od prvega berila k evangeljskemu odlomku. Žena, ki je trpela zaradi krvotoka, je bila prepričana, da bo ozdravljena, če se ji bo uspelo dotakniti roba Jezusovega plašča: kaj naj rečemo o nas, ki se bomo dotaknili veliko več kot roba njegovega plašča? Nekoč sem v evangeliju poslušal prizor o Zaheju in pretresla me je njegova »aktualnost«. Jaz sem bil Zahej; meni so bile namenjene besede: »Danes moram priti v tvojo hišo«; o meni bi lahko rekli: »Šel je k grešniku!« in meni je Jezus, potem ko sem ga prejel v obhajilu, rekel: »Danes je v to hišo prišlo zveličanje« (prim. Lk 19,9).

In tako je z vsakim evangeljskim prizorom. Kako se pri maši ne bi poistovetili s hromim, ki mu Jezus reče: »Tvoji grehi so ti odpuščeni« in »Vstani in hodi« (prim. Mr 2,5.11); s Simeonom, ki Dete Jezusa stisne v naročje (prim. Lk 2,27-28); s Tomažem, ki se dotakne ran (Jn 20,27-28)? Na drugo nedeljo med letom tega bogoslužnega ciklusa je evangeljski odlomek, v katerem Jezus reče človeku s suho roko: »Iztegni roko! Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena« (Mr 3,5). Mi nimamo suhe roke; imamo pa vsi, eden bolj drugi manj, ohromljeno dušo, izsušeno srce. Jezus v tistem trenutku pravi temu, ki posluša: »Iztegni svojo roko! Razprostri svoje srce pred menoj, z vero in pripravljenostjo tega človeka.«

Sveto pismo, oznanjeno med bogoslužjem, ustvarja učinke, ki so nad vsako človeško razlago, na način zakramentov, ki uresničujejo kar pomenijo. Od Boga navdihnjena besedila imajo tudi moč ozdravljanja. Po branju evangeljskega odlomka pri maši je liturgija nekoč povabila služabnika, naj poljubi knjigo rekoč: »Evangeljske besede naj izbrišejo naše grehe« (Per evangelica dicta deleantur nostra delicta).

V zgodovini Cerkve je prišlo do pomembnih dogodkov zaradi poslušanja svetopisemskih beril med mašo. Neki mladenič je nekega dne slišal evangeljski odlomek, kjer Jezus pravi bogatemu mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih. Potem pridi in hodi za menoj« (prim. Mt 19,21). Razumel je, da je bila ta beseda namenjena njemu osebno, zato je šel domov, prodal vse, kar je imel in se umaknil v puščavo. Ime mu je bilo Anton, začetnik meništva. Veliko stoletij pozneje je drugi mladenič, ki se je pred kratkim spreobrnil, s svojim spremljevalcem stopi v cerkev. V evangeliju tistega dneva je Jezus rekel svojim učencem: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek« (Lk 9,3). Mladenič se je obrnil k svojemu spremljevalcu in rekel: »Si slišal? Gospod želi, da to delamo tudi mi.« Tako se je začel frančiškanski red.

Besedno bogoslužje je najboljši vir, kar jih imamo, da iz maše vsakokrat naredimo novo in privlačno obhajanje in se tako izognemo nevarnosti monotonega ponavljanja, ki se zlasti mladim zdi dolgočasno. Da bi se to zgodilo, moramo vložiti več časa in molitve v pripravo homilije. Verniki bi morali biti sposobni razumeti, da se Božja Beseda dotika resničnih življenjskih razmer, in je edina, ki ima odgovore na najbolj resna bivanjska vprašanja.

Obstajata dva načina priprave homilije. Nekdo sede za mizo ter na temelju svojih izkušenj in znanja izbere temo; ko je besedilo pripravljeno, poklekne in prosi Boga, naj vlije Duha v njegove besede. To je dobro, vendar pa ni preroški način. Da bi bili preroški, moramo slediti obratni poti: najprej moramo poklekniti in vprašati Boga, katero besedo hoče oznaniti svojemu ljudstvu.

Bog ima namreč svojo besedo za vsako priložnost in ne odlaša, da bi jo razodel svojemu služabniku, ki ga zanjo ponižno in vztrajno prosi. Na začetku bo šlo samo za majhen vzgib srca, lučka, ki se prižge v mislih, beseda Svetega pisma, ki pritegne pozornost in osvetli neko življenjsko situacijo. Na videz gre samo za majhno seme, ki pa vsebuje tisto, kar morajo ljudje slišati v tistem trenutku.

Potem lahko sede za mizo, odpre svoje knjige, prebere zapiske, zbere in uredi svoje misli, pogleda cerkvene očete in učitelje, včasih tudi pesnike; vendar pa sedaj ni več Božja Beseda v službi tvoje izobrazbe, ampak je tvoja izobrazba v službi Božje Besede. Samo tako Beseda pokaže svojo notranjo moč.

Delo Svetega Duha
Potrebno pa je še nekaj dodati: vsa pozornost, ki jo namenimo Božji Besedi, sama na sebi ni dovolj. Nanjo se mora spustiti »moč z višave«. V evharistiji delovanje Svetega Duha ni omejeno samo na trenutek posvečenja, na epiklezo, ki se moli pred njim. Njegova prisotnost je enako nepogrešljiva za besedno bogoslužje, ob svojem času pa bomo videli, da tudi za obhajilo.

Sveti Duh v Cerkvi nadaljuje delovanje Vstalega, ki je po veliki noči »odprl um učencev za razumevanje Pisem« (prim. Lk 24,45). Sveto pismo, pravi Dei Verbum 2. vatikanskega koncila, »moramo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano.« [5] Pri besednem bogoslužju se delovanje Svetega Duha vrši po duhovnem maziljenju, ki je prisotno v tistem, ki govori in tistem, ki posluša.

»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18).

Jezus je tako pokazal, od kod oznanjena beseda zajema svojo moč. Napačno bi bilo, če bi se zanašali samo na zakramentalno maziljenje, ki smo ga enkrat za vselej prejeli pri duhovniškem ali škofovskem posvečenju. To nas usposablja za določena sveta dejanja, kot so vodenje, pridiganje in delitev zakramentov. Da nam tako rekoč pooblastilo za opravljanje nekaterih stvari, ne nujno nekaj od tiste oblasti, ki so jo množice čutile, kadar je govoril Jezus; zagotavlja apostolsko nasledstvo, ne pa nujno tudi apostolske uspešnosti!

Če pa maziljenje podeljuje navzočnost Duha in je njegov dar, kaj lahko mi storimo, da bi ga prejeli? Najprej moramo izhajati iz gotovosti: »Vi pa imate maziljenje od Svetega,« nam zagotavlja sv. Janez (1 Jn 2,20). Se pravi, po krstu in birmi – in za nekatere po duhovniškem ali škofovskem posvečenju – že posedujemo maziljenje. Pravzaprav je po katoliškem nauku v našo dušo že vtisnjeno neizbrisno znamenje, kot nekakšna zaznamovanost ali pečat: »Nas … mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha« 2 Kor 1,21-22).

To maziljenje pa je kot dišeče mazilo, zaprto v posodici: ostane nedejavno in ne sprošča nobenega vonja, če posodice ne stremo in je ne odpremo. Tako se je zgodilo s alabastrno posodico, ki jo je žena v evangeliju strla in je njen vonj napolnil vso hišo (Mr 14,3). Sem spada naš delež pri maziljenju. Maziljenje ni odvisno od nas, je pa od nas odvisno, da odstranimo ovire, ki preprečujejo njegovo širjenje. Ni težko razumeti, kaj za nas pomeni streti alabastrno posodo. Posoda je naša človeškost, naš jaz, včasih naš izsušeni intelektualizem. Streti ga pomeni postaviti se v predanosti Bogu in odpora svetu.

Na našo srečo pa ni vse prepuščeno našim asketskim prizadevanjem. Veliko več lahko v tem primeru naredijo vera, molitev in ponižna prošnja. Zato prej prosimo za maziljenje, preden se pripravljamo na neko pridigo ali na neko pomembno delo v službi kraljestva. Medtem ko se pripravljamo na branje evangelija in na homilijo, nas liturgija napoti, da prosimo Gospoda, naj očisti naše srce in naše ustnice, da bomo dobro oznanili sveti evangelij. Zakaj ne bi včasih (da vsaj v svoji notranjosti pomislimo): »Vsemogočni Bog, mazili moje srce in moj um, da bom mogel z milino in močjo Duha oznanjevati tvojo besedo«?

Maziljenja ne potrebujejo samo pridigarji, da bi učinkovito oznanjali besedo; potrebujejo ga tudi poslušalci, da bi jo sprejeli. Evangelist Janez je pisal svoji skupnosti: »Vi imate maziljenje od Svetega in vsi to veste … maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči« (1 Jn 2,20.27). Ne da bi bilo kakršno koli zunanje usposabljanje nepotrebno, vendar le-to samo po sebi malo koristi. Sv. Avguštin razlaga: »Notranji učitelj je tisti, ki resnično poučuje; uči Kristus s svojim navdihom. Kadar manjka njegovo maziljenje, zunanje besede povzročajo samo nekoristen hrup.«[6]

Upajmo, da nas je tudi danes Kristus učil s svojim notranjem navdihovanjem in moje govorjenje ni bilo »nekoristen hrup«.

[1] Tomaž Akvinski, S.Th., III, q.60, a. 2,2.
[2] Avoštin, Sermo 112 (PL 38, 643).
[3] Paolo VI, Mysterium fidei (AAS 57, 1965, p. 753 ss).
[4] Justin, I Apologia, 67, 3-4.
[5] Dei Verbum, 12.
[6] Avguštin, Commento alla Prima lettera di Giovanni, 3, 13.