Tretja postna pridiga kardinala Cantalamesse: »Obhajilo s Kristusovim telesom in krvjo«
Kardinal Raniero Cantalamessa
V naši mistagoški katehezi o evharistiji smo – po besednem bogoslužju in po posvetitvi – prišli do tretjega dela, do obhajila
To je tisti del maše, ki najbolj jasno izraža enotnost in temeljno enakost vseh članov Božjega ljudstva, brez kakršnega koli razlikovanja po položaju ali po službi. Do tega trenutka je vidno razlikovanje služb: pri bogoslužju Božje besede razlikovanje med poučujočo in učečo se Cerkvijo; pri posvetitvi razlika med službenim duhovništvom in splošnim duhovništvom. Pri obhajilu pa ni nobenega razlikovanja. Obhajilo, ki ga prejme navaden krščeni, je enako tistemu, ki ga prejme duhovnik ali škof. Evharistično obhajilo je zakramentalna razglasitev, da je v Cerkvi koinonia pred in je pomembnejša od hierarhije.
Razmislimo o evharističnem obhajilu izhajajoč iz besedila sv. Pavla: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,16-17).
Beseda »telo« se v dveh vrsticah pojavi dvakrat, vendar v različnem pomenu. V prvem primeru (»Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu?«), telo označuje stvarno Kristusovo telo, rojeno iz Marije, umrlo in vstalo; v drugem primeru (»smo eno samo telo«) telo označuje mistično telo, Cerkev. Ne bi bilo mogoče bolj jasno in bolj zgoščeno povedati, da je evharistično obhajilo vedno občestvo z Bogom in občestvo z brati; da sta v njem tako rekoč neka vertikalna razsežnost in neka horizontalna razsežnost. Začnimo s prvo.
Evharistija – občestvo s Kristusom
Skušajmo poglobiti, kakšne vrste občestvo se vzpostavi med nami in Kristusom v evharistiji. Pri Janezu 6,57 Jezus pravi: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni.« Predlog »po« (v grščini dià) ima tukaj vzročno in namerno vrednost; skupaj označuje izvorno gibanje kot ciljno gibanje. Pomeni, da tisti, ki jé Kristusovo telo, živi »iz« njega, to se pravi zaradi njega, v moči življenja, ki izhaja iz njega, in živi »glede« nanj, se pravi za njegovo slavo, njegovo ljubezen, njegovo kraljestvo. Kakor Jezus živi iz Očeta in za Očeta, tako mi, ko se obhajamo s sveto skrivnostjo njegovega telesa in krvi, živimo iz Jezusa in za Jezusa.
Pravzaprav močnejše življenjsko počelo asimilira vase manj močno in ne obratno. Rastline asimilirajo minerale, ne obratno; živali asimilirajo rastline in minerale, ne obratno. Tako sedaj, na duhovni ravni, božje asimilira človeško, ne obratno. Medtem ko v vseh drugih primerih tisti, ki jé, asimilira tisto, kar jé, pa tukaj tisti, ki je pojeden, asimilira tistega, ki ga jé. Tistemu, ki pristopi, da bi ga prejel, Jezus ponovi to, kar je nekega dne slišal sv. Avguštin: »Ne bom se jaz spremenil vate, ampak se boš ti spremenil vame.«[1]
Filozof ateist je rekel: »Človek je to, kar jé« (F. Feuerbach), s čimer je nameraval reči, da v človeku ni kakovostne razlike med materijo in duhom, ampak se vse skrči na organsko in materialno sestavino. Tako je neki ateist, ne da bi to vedel, podal najboljšo formulacijo krščanske skrivnosti. Po zaslugi evharistije je kristjan v resnici to, kar jé! Veliko pred njim je že Leon Veliki zapisal: »Naša udeležba pri Kristusovem telesu in krvi ne teži k ničemur drugemu, kot da postanemo to, kar jemo.«[2]
V evharistiji torej ni samo občestvo med Kristusom in nami, ampak je tudi priličenje; obhajilo ni samo združitev dveh teles, dveh umov, dveh volj, ampak je priličenje enemu telesu, enemu umu in Kristusovi volji. »Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh« (1 Kor 6,17).
Analogija hranjenja – jesti in piti – ni edina analogija o evharističnem obhajilu, čeprav je nenadomestljiva. Obstaja nekaj, česar ne more izraziti, kakor tega ne more izraziti analogija občestva med trto in mladiko. To so občestva med stvarmi, ne med osebami. Komunicirajo, a ne vedo, da komunicirajo. Rad bi vztrajal pri neki drugi analogiji, ki nam lahko pomaga razumeti naravo evharističnega obhajila kot občestva med ljudmi, ki znajo in hočejo biti v občestvu.
Pismo Efežanom pravi, da je človeška poroka znamenje združitve med Kristusom in Cerkvijo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5,31-32). Evharistija – če uporabimo drzno a resnično podobo – je konzumacija zakonske zveze med Kristusom in Cerkvijo. Krščansko življenje brez evharistije je sklenjen, toda ne konzumiran zakon. V trenutku obhajila duhovnik vzklikne: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo!« (Beati qui ad coenam Agni vocati sunt) in Razodetje – od tam je ta stavek vzet, pravi še bolj izrecno: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo« (Raz 19,9).
Torej, po sv. Pavlu, je neposredna posledica poroke, da moževo telo (to je celotna oseba) postane ženino, in obratno, telo žene postane moževo (prim. 1 Kor 7,4). To pomeni, da nepokvarljivo in življenje dajajoče meso učlovečene Besede postne »moje«, pa tudi moje meso, moja človeškost, postane Kristusova, takšno jo napravi on. V evharistiji mi prejmemo Kristusovo telo in kri, pa tudi Kristus »prejme« naše telo in našo kri! Jezus, piše sv. Hilarij iz Poitiersa, »prevzame meso tistega, ki prevzame njegovo.«[3] Kristus nam pravi: »Vzemi, to je moje telo,« pa tudi mi lahko rečemo njemu: »Vzemi, to je moje telo.«
Skušajmo sedaj razumeti posledice vsega tega. V svojem zemeljskem življenju Jezus ni imel vseh možnih in predstavljivih človeških izkušenj. Za začetek, bil je moški in ne ženska: ni doživel stanja polovice človeštva; ni bil poročen, ni doživel, kaj pomeni biti za vse življenje združen z drugim bitjem, imeti otroke ali še huje izgubiti otroke; umrl je mlad, ni poznal starosti …
Sedaj pa ima po zaslugi evharistije vsa ta izkustva. Žensko stanje živi v ženski, stanje bolezni v bolniku, starosti v ostarelem, v beguncu negotovost, v bombardiranem njegovo grozo… Nič ni v mojem življenju, kar ne bi pripadalo Kristusu. Nihče ne bi smel reči: »Ah, Jezus ne ve, kaj pomeni biti poročen, biti ženska, izgubiti otroka, biti bolan, biti star, biti z drugačno barvo kože!«
Česar Kristus ni mogel živeti »po mesu«, sedaj kot vstali živi in »doživlja« »po Duhu« po zaslugi mašnega poročnega občestva. Globok razlog za to je razumela sv. Elizabeta Svete Trojice, ko je pisala svoji materi: »Nevesta pripada ženinu. Moj »(Ženin) me je dobil. Želi, da bi bila zanj dodatna človeškost.«[4]
Kakšen neizčrpen razlog začudenja in tolažbe ob misli, da naša človeškost postane Kristusova človeškost! Pa tudi kakšna odgovornost iz vsega tega! Če so moje oči postale Kristusove oči, moja usta Kristusova usta, je to razlog, da ne dovolim svojemu pogledu, da se zadržuje na opolzkih podobah, svojemu jeziku, da ne govori proti bratu, svojemu telesu, da ne služi kot orodje greha. »Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa,« je sv. Pavel z grozo pisal Korinčanom (1 Kor 6,15).
Pa vendar to še ni vse; manjka še najlepši del. Nevestino telo pripada ženinu; pa tudi ženinovo telo pripada nevesti. Od dajanja je treba v obhajilu takoj preiti k prejemanju. Prejeti nič manj kot Kristusovo svetost! Kje se bo vendar v življenju vernika konkretno zgodila tista »čudovita zamenjava« (admirabile commercium), o kateri govori liturgija, če se ne zgodi pri obhajilu?
Tu imamo možnost, da Jezusu damo svoje umazane cunje in od njega prejmemo »ogrinjalo pravičnosti« (Iz 61,10). Pisano je namreč, da je »po Božjem delovanju za nas postal modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje« (prim. 1 Kor 1,30). To, kar je on postal »za nas«, nam je namenjeno, nam pripada. Kabazilas piše: »Ker mi bolj pripadamo Kristusu kot sami sebi, saj nas je odkupil za visoko ceno (1 Kor 6,20), nasprotno tisto, kar pripada Kristusu, nam pripada bolj kot če bi bilo naše.«[5] Zapomniti si moramo samo tole: mi pripadamo Kristusu po pravici, Kristus nam pripada po milosti!
To odkritje lahko našemu duhovnemu življenju da krila. To je drznost vere in prositi moramo Boga, da ne dovoli, da bi umrli, preden bomo to dosegli.
Evharistija, občestvo s Trojico
Razmišljanje o evharistiji je kot bi se pred nami postopoma, ko napredujemo, odpirala vedno širša obzorja, drugo za drugim, dokler seže pogled. Kristološko obzorje, ki smo ga premišljevali do sedaj, se namreč odpira na trinitarično obzorje. Z drugimi besedami, preko občestva s Kristusom stopamo v občestvo z vso Trojico. V svoji »duhovniški molitvi« Jezus pravi Očetu: »Da bi bili eno, kakor sva midva eno. Jaz v njih in ti v meni« (Jn 17,22-23). Te besede: »Jaz v njih in ti v meni«, pomenijo, da je Jezus v nas in da je v Jezusu Oče. Zato ne moremo prejeti Sina, ne da bi z njim prejeli tudi Očeta. Kristusova beseda: »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (Jn 14,9) pomeni tudi »kdor prejme mene, prejme Očeta«.
Zadnji razlog za to je, da so Oče, Sin in Sveti Duh ena in neločljiva božanska narava, so »eno«. Glede tega piše sv. Hilarij iz Poitiersa: »Združeni smo s Kristusom, ki je neločljiv od Očeta. Medtem ko ostaja v Očetu, ostaja združen z nami; tako tudi mi dosežemo združenost z Očetom. Kristus je namreč v Očetu sonaravno, kolikor je od njega rojen; na neki način pa smo po Kristusu tudi mi sonaravno v Očetu. On živi po Očetu in mi živimo po njegovi človeškosti.«[6]
Kar je povedano o Očetu, velja tudi za Svetega Duha. V evharistiji imamo zakramentalno kopijo tega, kar se je zgodovinsko zgodilo v Kristusovem zemeljskem življenju. V trenutku njegovega zemeljskega rojstva Sveti Duh daje Kristusa svetu (Marija je namreč spočela po delovanju Svetega Duha!); v trenutku smrti Kristus da svetu Svetega Duha: ko je umiral, je »izročil duha«. Podobno nam v evharistiji v trenutku posvetitve Sveti Duh daje Jezusa, saj se po njegovem delovanju kruh spremeni v Kristusovo telo. Pri obhajilu nam Kristus, ki prihaja v nas, da Svetega Duha.
Sv. Irenej, (ki ga končno lahko pozdravimo kot cerkvenega učitelja!) pravi, da je Sveti Duh »sam naše obhajilo s Kristusom.« [7] V obhajilu Kristus pride v nas kot tisti, ki daje Duha. Ne kot tisti, ki je nekega dne, pred davnimi časi, dal Duha, ampak kot tisti, ki sedaj, ko je izpolnil svojo žrtev na oltarju, spet »izroča duha« (prim. Jn 19,30).
Vse kar sem povedal o Trojici in evharistiji, je vidno povzeto v Rubljovovi pravoslavni ikoni treh angelov okoli oltarja. Vsa Trojica nam daje evharistijo in se nam daje v evharistiji. Evharistija ni le naša vsakodnevna velika noč; je tudi naše vsakodnevne binkošti!
Občestvo z drugimi
S teh vrtoglavih višin se sedaj vrnimo na zemljo in pojdimo k drugi razsežnosti evharističnega občestva: občestva s Kristusovim telesom, ki je Cerkev. Spomnimo se apostolovih besed: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.«
Ko sv. Avguštin razvija misel, ki je bila zasnovana v Didaheju, vidi analogijo v načinu oblikovanja dveh Kristusovih teles: evharističnega in cerkvenostnega. V primeru evharistije imamo najprej pšenico, raztreseno po hribih, ki omlatena, zmleta, zamesena v vodi in pečena na ognju postane kruh, ki pride na oltar; v primeru Cerkve imamo množico ljudi, ki zbrani ob oznanjevanju evangelija, zmleti od postov in pokore, zameseni v krstni vodi in pečeni v ognju Duha, oblikujejo telo, ki je Cerkev.[8]
V zvezi s tem nam takoj pride naproti Kristusova beseda: » Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23-24). Če boš šel k obhajilu, a si užalil brata, pa se nisi spravil, gojiš zamero, si podoben – je sv. Avguštin govoril ljudstvu – človeku, ki vidi, da prihaja prijatelj, ki ga že leta ni videl. Teče mu naproti in stopi na prste, da bi ga poljubil na čelo … Pri tem pa ne opazi, da mu je njegove noge poteptal z okovanimi čevlji.[9] Bratje in sestre so noge Jezusa, ki še vedno hodi po zemlji.
Občestvo z ubogimi
Na poseben način to velja glede ubogih, prizadetih, odrinjenih. On, ki je o kruhu rekel: »To je moje telo,« je to rekel tudi za ubogega. To je dejal, ko je govoril o tem, kaj je bilo storjenega za lačnega, žejnega, jetnika, nagega, in je slovesno izjavil: »To ste meni storili!« To je tako, kot bi rekli: »Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz sem bil tujec, bolan, ujetnik« (prim. Mt 25,35ss). Že na drugih mestih sem omenil trenutek, v katerem je ta resnica skoraj eksplodirala v meni. Bil sem na misijonu v zelo revni državi. Ko sem hodil po ulicah glavnega mesta, sem vsepovsod videl otroke, pokrite z nekaj umazanimi cunjami, ki so tekali za smetarskimi kamioni, da bi poiskali kaj za pojesti. V nekem trenutku je bilo, kot bi Jezus rekel v meni: »Dobro poglej: to je moje telo!« Bilo je, kot bi mi vzelo sapo.
Sestra velikega filozofa Blaisa Pascala v zvezi z bratom poroča o tem dejstvu. V njegovi zadnji bolezni ni mogel zadržati nič, kar je pojedel, in zato mu niso dovolili prejeti svete popotnice, za katero je vztrajno prosil. Tedaj je dejal: »Če mi ne morete dati evharistije, naj vsaj revež pride v mojo sobo. Če se ne morem obhajati z Glavo, se hočem obhajati vsaj z njegovim telesom.«[10]
Edina ovira za prejem obhajila, ki jo sv. Pavel izrecno navaja, je dejstvo, da je na shodu »eden lačen, drugi pa pijan«: Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo – in tako je eden lačen, drugi pa pijan« (1 Kor 11,20-21). Reči »temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo« je, kot bi rekli: vaša evharistija ni več prava evharistija! Gre za močno trditev, tudi s teološkega vidika, ki ji morda ne posvečamo dovolj pozornosti.
Danes razmere, v katerih je nekdo lačen in nekdo drug poka od hrane, niso več lokalni, ampak so svetovni problem. Med Gospodovo večerjo in bogataševim kosilom, na katerem se gospodar obilno gosti in se ne meni za reveža, ki je pred vrati, ne more biti nič skupnega (prim. Lk 16,19 ss). Skrb, da bi to, kar imamo, podelili s tistimi, ki so v pomanjkanju, bližnjimi in oddaljenimi, mora biti sestavni del našega evharističnega življenja.
Nikogar ni, ki med tednom ne bi mogel, če to hoče, storiti eno od tistih dejanj, o katerih Jezus pravi: »To ste storili meni.« Deliti ne pomeni preprosto »dati nekaj«: kruh, obleko, gostoljubnost; pomeni tudi obiskati nekoga: zapornika, bolnika, osamljenega starca. Ne gre samo za dajanje denarja, ampak tudi svojega časa. Revež in trpin solidarnosti in ljubezni ne potrebujeta nič manj kot kruh in obleko, zlasti v tem času osamljenosti, ki jo je naložila pandemija.
Jezus je dejal: »Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno« (Mt 26,11). To velja tudi v smislu, da ne moremo vedno prejemati Kristusovega telesa v evharistiji in tudi kadar ga prejmemo, traja to le nekaj minut, medtem ko ga lahko vedno sprejemamo v ubogih. Tukaj ni omejitev; zahteva se samo, da to hočemo. Reveže imamo vedno na dosegu roke. Kadar koli srečamo nekoga, ki trpi, zlasti če gre za nekatere skrajne oblike trpljenja, bomo, če bomo pozorni, z ušesi vere slišali Kristusovo besedo: »To je moje telo!«
Zaključujem s kratko zgodbo, ki sem jo nekje prebral. Nek moški je videl podhranjeno deklico, ki je bila bosa in se je tresla od mraza, in je skoraj jezno zakričal Bogu: »O Bog, zakaj ne narediš nekaj za to deklico?« Bog mu je odgovoril: »Seveda sem nekaj naredil za to deklico: naredil sem tebe!«
Naj nam Bog pomaga, da se bomo tega spomnili v pravem času.
[1] Prim. Avguštin, Confessioni, VII, 10.
[2] Leon Veliki, Sermone 12 sulla Passione, 7 (CCL 138A, str. 388).
[3] Hilarij iz Poitiersa, De Trinitate, 8, 16 (PL 10, 248): “Eius tantum in se adsumptam habens carnem, qui suam sumpserit”.
[4] Elizabeta od Svete Trojice, Lettera 261 (v Scritti, Roma 1967, str. 457).
[5] N. Cabasilas, Vita in Cristo, IV, 6 (PG 150, 613).
[6] Hilarij, De Trinitate, VIII, 13-16 (PL 10, 246 ss).
[7] Irenej, Adversus haereses, III, 24, 1.
[8] Avguštin, Sermo Denis 6 (PL 46, 834 s.).
[9] Prim. Sv. Avguštin, Commento alla Prima Lettera di Giovanni, 10,8.
[10] Vita di Pascal, v B. Pascal, Oeuvres complètes, Parigi 1954, str. 3 ss.
