Četrta postna pridiga kardinala Cantalamesse: Jezusova stvarna navzočnost v evharistiji

Kardinal Raniero Cantalamessa - Vatikan

ČETRTA CANTALAMESSOVA PRIDIGA

JEZUSOVA STVARNA NAVZOČNOST V EVHARISTIJI

Po mistagoških katehezah o treh delih maše – besednem bogoslužju, posvetitvi in obhajilu – danes premišljujmo o evharistiji kot o Kristusovi stvarni navzočnosti v Cerkvi.

Kako naj se lotimo tako visoke in nedostopne skrivnosti? Na misel nam takoj pridejo neskončne teorije in razprave, ki obstajajo glede tega, razhajanja med katoličani in protestanti, med latinci in pravoslavnimi, ki so polnile knjige, iz katerih smo študirali teologijo mi, ki imamo že določena leta in smo v skušnjavi, da bi pomislili, da je nemogoče povedati še kaj o tej skrivnosti, ki lahko gradi našo vero in ogreje naša srca, ne da bi neizogibno zdrsnili v polemiko med veroizpovedmi.

Vendar je ravno to tisto čudovito delo, ki ga Sveti Duh v teh dneh opravlja med vsemi kristjani. Spodbuja nas k priznanju, kolikšen delež sta imela v naših evharističnih razpravah človeška domišljavost, da skrivnost lahko zajamemo v neko teorijo ali celo besedo, kakor tudi hotenje po prevladi nad nasprotnikom. Spodbuja nas h kesanju, ker smo najvišje znamenje ljubezni in edinosti, ki nam ga je zapustil naš Gospod, skrčili  v privilegiran predmet naših prerekanj.

Pot evharističnega ekumenizma je pot vzajemnega priznavanja, krščanska pot agape, se pravi medsebojne podelitve. Ne gre za to, da bi šli preko stvarnih razhajanj ali da bi se izneverili čemu od pristnega katoliškega nauka. Prej gre za združevanje pozitivnih vidikov in pristnih vrednot vsakega od treh velikih krščanskih izročil, da tako sestavimo »maso« skupne resnice, ki nas začne pritegovati k edinosti.

Neverjetno je, kako se nekatera katoliška, pravoslavna in protestantska stališča glede stvarne navzočnosti pokažejo med seboj nasprotujoča in razdiralna, kadar jih zoperstavimo in nanje gledamo kot na alternative, medtem ko se čudovito zbližujejo, če jih ohranjamo v ravnovesju. Začeti moramo delati sintezo; velika krščanska izročila moramo spraviti skozi sito, da bi v vsakem obdržali, kot nas opominja apostol, »kar je dobro« (1 Ts 5,21.

Latinsko izročilo: stvarna toda skrita navzočnost
V tem duhu torej obiščimo tri glavna evharistična izročila – latinsko, pravoslavno in protestantsko – da bi nas spodbudilo bogastvo vsakega posebej in bi vsa združili v skupnem zakladu Cerkve. Predstava, ki jo bomo na koncu imeli o skrivnosti stvarne navzočnosti, bo bogatejša in bolj živa.

Po gledanju latinske teologije in liturgije, je nesporno središče evharističnega delovanja, iz katerega izvira Kristusova stvarna navzočnost, trenutek posvetitve. V njem Jezus deluje in govori v prvi osebi. Sv. Ambrož na primer piše: »Ta kruh je kruh pred zakramentalnimi besedami; ko pa se zgodi posvetitev, kruh postane Kristusovo telo … Iz katerih besed je uresničena posvetitev in čigave so te besede? Gospoda Jezusa! Vse, kar je rečeno pred tem trenutkom, reče duhovnik, ki hvali Boga, moli za ljudstvo, za kralja in za druge; ko pa pride do trenutka uresničitve častitljivega zakramenta, duhovnik ne uporablja več svojih besed, ampak Kristusove. Zato je beseda tista, ki stori (conficit) zakrament … Vidite, kako učinkovito (operatorius) je Kristusovo govorjenje? Pred posvetitvijo ni bilo Kristusovega telesa, po posvetitvi pa, vam povem, je že Kristusovo telo. On je rekel in je nastalo, ukazal je in je bilo ustvarjeno« (prim. Ps 33,9).[1]

Po latinskem gledanju lahko govorimo o kristološkem realizmu. »Kristološkem«, ker je tukaj vsa pozornost umerjena na Kristusa, gledanega tako v njegovem zgodovinskem in učlovečenem bivanju, kakor tudi v bivanju Vstalega. Kristus je tako predmet kot subjekt evharistije, se pravi tisti, ki je uresničen v evharistiji, kot tisti, ki uresničuje evharistijo. »Realizem«, ker tega Jezusa, ki je navzoč na oltarju, ne vidimo zgolj v znamenju ali simbolu, ampak v resnici in v njegovi stvarnosti. Takšen kristološki realizem vidimo, če navedemo primer, v pesmi Ave verum: »Pozdravljeno, Rešnje Telo, rojeno iz Device Marije. Zares si trpelo, darovano na križu za nas ljudi. Iz tvoje prebodene strani je tekla kri in voda …« (prevod Marijan Smolik).

Koncil v Trentu je pozneje bolje pojasnil ta način dojemanja stvarne navzočnosti, ko je uporabil tri prislove: vere, realiter, substantialiter. Jezus je resnično navzoč, ne samo v podobi ali v liku; je stvarno navzoč, ne samo subjektivno v veri vernikov; je bistveno navzoč, torej po svoji globoki, čutom nevidni resničnosti, in ne po videzu, ki ostane videz kruha in vina.

Res je, da bi lahko obstajala nevarnost, da bi zapadli v »surov« ali v pretiran realizem. Vendar je zdravilo za takšno nevarnost že v samem izročilu. Sv. Avguštin je enkrat za vselej pojasnil, da se Jezusova navzočnost v evharistiji dogaja »v zakramentu«. Z drugimi besedami, ne gre za fizično ampak za zakramentalno navzočnost, ki jo posredujeta znamenji kruha in vina. Vendar pa v tem primeru znamenje ne izključuje resničnosti, ampak jo ponavzočuje na edini način, na katerega se vstali Kristus, ki »živi po Duhu« (1 Pt 3,18) lahko ponavzoči nam, dokler še vedno živimo v telesu.

Sv. Tomaž Akvinski – drugi veliki tvorec zahodne evharistične duhovnosti, skupaj s sv. Ambrožem in sv. Avguštinom – pove isto, ko govori o Kristusovi navzočnosti »po substanci« pod podobama kruha in vina.[2] Pravzaprav reči, da se Jezus ponavzoči v evharistiji s svojo substanco, pomeni reči, da postane navzoč s svojo resnično in globoko stvarnostjo, ki jo je mogoče doseči samo po veri. V hvalnici Adoro te devote, ki natančno odseva Akvinčevo misel in je bolj kot številne knjige služila oblikovanju latinske evharistične pobožnosti, je rečeno: »Moti se na tebi tip, okus, oko, a kar v veri slišim, verujem trdno.« Visus tactus gustus in te fallitur – sed auditui solo tuto creditur”.

Jezus je torej v evharistiji navzoč na edinstven način, ki drugje nima primerjave. Noben pridevnik sam po sebi ne zadošča za opis takšne navzočnosti; niti pridevnik »stvarno«. Stvarno prihaja od res (stvar) in pomeni: na način stvari ali predmeta; vendar Jezus v evharistiji ni navzoč kot »stvar« ali predmet, ampak kot oseba. Če tej navzočnosti res hočemo dati ime, bi bilo bolje, če bi jo preprosto imenovali »evharistična« navzočnost, ker se uresničuje samo v evharistiji.

Delovanje Svetega Duha: pravoslavno izročilo
Latinska teologija prestavlja veliko bogastva, vendar ne izčrpa skrivnosti in je niti ne bi mogla. Vsaj v preteklosti ji je manjkalo potrebnega poudarka na Svetem Duhu, ki je prav tako bistven za razumevanje evharistije. Tu se torej obrnemo proti Vzhodu, da bi povprašali pravoslavno izročilo z drugačnim duhom, kot včasih; nič več zaskrbljeni zaradi razlike, ampak zadovoljni zaradi dopolnitve, ki jo prinaša našemu latinskemu pogledu.

V pravoslavnem izročilu je namreč v polnosti osvetljeno delovanje Svetega Duha v evharističnem obhajanju. To soočenje je že obrodilo svoje sadove po 2. vatikanskem koncilu. Vse do takrat je bila v rimskem mašnem kanonu edina omemba Svetega Duha mimogrede v sklepni doksologiji: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu … v edinosti Svetega Duha …« Sedaj pa vsi kanoni prinašajo dvojno klicanje Svetega Duha: eno na darove pred posvetitvijo in eno na Cerkev po posvetitvi.

Vzhodna bogoslužja so uresničenje stvarne Kristusove navzočnosti na oltarju vedno pripisovale posebnemu delovanju Svetega Duha. V anafori, imenovani po sv. Hieronimu, ki jo uporablja antiohijska Cerkev, Svetega Duha kličejo s temi besedami: »Pošlji na nas in na te svete darove, ki jih prinašamo, svojega presvetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki sedi s teboj, Bog in Oče, in s tvojim edinim Sinom. On kraljuje konsubstancialno in sovečno. Govoril je v postavi in v prerokih in v Novi zavezi; v podobi goloba se je spustil na našega Gospoda Jezusa Kristusa v reki Jordan in obstal nad njim; na binkoštni dan se je v podobi ognjenih jezikov spustil na apostole. Tega trikrat svetega Duha, Gospod, pošlji na nas in na te darove, ki ti jih prinašamo, da boš po njegovem svetem, dobrem in slavnem prihodu posvetil ta kruh in iz njega naredil sveto Kristusovo telo (Amen), posvetil ta kelih in iz njega naredil dragoceno Kristusovo kri (Amen).«

Tukaj je veliko več kot preprosto dodajanje klicanja Svetega Duha. Gre za širok in prodoren pogled v celotno zgodovino odrešenja, ki pomaga odkriti novo razsežnost evharistične skrivnosti. Izhajajoč iz besed nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki Svetega Duha opredeluje kot »Gospoda« ki »oživlja«, »ki je govoril po prerokih«, se pogled razširi in zasnuje pravo pravcato »zgodovino« delovanja Svetega Duha.

Evharistija dovrši to vrsto čudežnih posegov. Sveti Duh, ki je ob veliki noči vdrl v grob, se »dotaknil« Jezusovega neživega telesa in ga oživil, v evharistiji ponavlja ta čudež. Pride na kruh in na vino, ki sta mrtvi prvini, in jima da življenje, iz njiju naredi Odrešenikovo živo telo in kri. Res je – kot je rekel Jezus sam, ko je govoril o evharistiji – »Duh je, ki oživlja« (Jn 6,63). Veliki predstavnik vzhodnega evharističnega izročila, Teodor iz Mopsuestije, piše: »V moči evharističnega dejanja je naš Gospod kot vstali od mrtvih in razliva svojo milost na vse nas po prihodu Svetega Duha … Ko papež izjavi, da sta ta kruh in vino Kristusovo telo in kri, potrdi, da sta to postala po stiku Svetega Duha. Zgodi se kot z naravnim Kristusovim telesom, ko je prejel Svetega Duha in njegovo maziljenje. V tistem trenutku, ko pride Sveti Duh, verujemo, da kruh in vino prejmeta neke vrste maziljenje z milostjo. In od takrat verjamemo, da sta Kristusovo telo in kri po naravi nesmrtna, nepokvarljiva, neobčutljiva, nespremenljiva, kot Kristusovo telo samo v vstajenju«.[3]

Je pa pomembno upoštevati nekaj – in tukaj vidimo, da ima tudi latinsko izročilo nekaj, kar lahko ponudi pravoslavnim bratom. Sveti Duh ne deluje ločeno od Jezusa, ampak znotraj Jezusove besede. O njem Jezus pravi: »Ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal … On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal« (Jn 16,13-14). Zato ne smemo ločevati Jezusovih besed (»To je moje telo«) od besed epikleze »Zato posveti, prosimo, po Svetem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri«.

Klic k edinosti za katoličane in pravoslavne se dviga iz globin evharistične skrivnosti. Čeprav se po nujnosti stvari spomin na postavitev in klicanje Duha dogajata ob različnih trenutkih (človek skrivnosti ne more izraziti v enem samem hipu), pa je njuno delovanje skupno. Učinkovitost pa zagotovo prihaja od Duha (ne od duhovnika, ne od Cerkve), vendar se ta učinkovitost uresničuje znotraj Kristusove Besede in po njej.

Učinkovitost, ki ponavzoči Jezusa na oltarju, ne prihaja – sem dejal – od Cerkve, ampak – dodajam – se ne zgodi brez Cerkve. Ta je živo orodje, po katerem in skupaj s katerim deluje Sveti Duh. Zgodi se za Jezusov prihod na oltar, tako kot za končni prihod v slavi: »Duh in nevesta« (Cerkev!) »pravita« Jezusu: »Pridi!« (prim. Raz 22,17). In on pride.

Pomembnost vere: protestantska duhovnost
Latinsko izročilo je osvetlilo, »kdo« je navzoč v evharistiji, Kristus. Pravoslavno izročilo je osvetlilo, »po kom« se zgodi njegova navzočnost, po Svetem Duhu. Protestantska teologija pa osvetli »na koga« deluje ta navzočnost. Z drugimi besedami, pod kakšnimi pogoji zakrament v tistem, ki ga prejme, dejansko uresniči to, kar pomeni. Ti pogoji so različni, vendar se povzemajo v eni besedi: vera.

Ne zaustavimo se takoj pri negativnih posledicah, ki so jih v določenih obdobjih potegnili iz protestantskega načela, po katerem zakramenti niso nič drugega kot »znamenja vere«. Pojdimo onkraj nesporazumov in razprav in odkrili bomo, da je ta energični klic k veri zdravilen prav za to, da rešimo zakrament in ne pustimo, da bi padel na eno do »dobrih del« ali na nekaj, kar deluje mehanično in magično, skoraj brez človekove vednosti. V bistvu gre za odkrivanje globokega pomena tistega vzklika, ki v bogoslužju zazveni na koncu posvetitve, in je bil nekoč, tega se spominjamo, celo vključen v središče posvetilne formule, kot da bi poudaril, da je vera bistveni del skrivnosti: Mysterium fidei, skrivnost vere!

Vera zakramenta ne »dela«, ampak ga samo »prejema«. Samo Kristusova Beseda, ki jo Cerkev ponavlja in jo Sveti Duh dela učinkovito, »dela« zakrament. Toda kaj bi koristil zakrament, ki bi bil »narejen«, ne pa »prejet«? Glede učlovečenja so ljudje kot Origen, sv. Avguštin, sv. Bernard izrazili tole misel: »Kaj mi koristi, da se je Kristus enkrat rodil iz Marije v Betlehemu, če se po veri ne rodi tudi v mojem srcu? Isto je treba reči o evharistiji. Kaj mi koristi, da je Kristus stvarno navzoč na oltarju, če ni navzoč v meni? Že v času, ko je bil Jezus fizično navzoč na zemlji, je bila potrebna vera; sicer – kot je velikokrat sam ponovil v evangeliju – njegova navzočnost ni služila ničemur, razen obsodbi: »Gorje ti, Horazín, gorje ti Kafarnaum!«

Vera je potrebna, da Jezusova navzočnost v evharistiji ne bi bila samo »stvarna«, ampak tudi »osebna«, se pravi od osebe do osebe. Nekaj je namreč »biti tukaj« in nekaj drugega »biti navzoč«. Navzočnost predpostavlja nekoga, ki je navzoč in nekoga, komur je navzoč; predpostavlja medsebojno komunikacijo, izmenjavo med svobodnimi subjekti, ki se zavedajo drug drugega. Gre torej za veliko več kot zgolj biti na določenem kraju.

Takšna subjektivna in bivanjska razsežnost evharistične navzočnosti ne izničuje objektivne navzočnosti, ki predhaja človekovo vero, ampak jo predpostavlja in ji daje vrednost. Luter, ki je tako poudarjal vlogo vere, je tudi eden izmed tistih, ki so močno poudarjali nauk o stvarni Kristusovi navzočnosti v oltarnem zakramentu. Med neko razpravo z drugimi reformatorji je na vso moč zatrdil: »Besed 'To je moje telo' ne morem razumeti drugače, kot zvenijo. Na drugih je torej, da dokažejo, da tam, kjer beseda pravi: 'To je moje telo', ni Kristusovega telesa. Nočem poslušati razlag, ki temeljijo na razumu. Ob tako jasnih besedah ne sprejemam vprašanj; zavračam umovanje in zdrav človeški razum. Materialno dokazovanje in geometrijske razloge: vse popolnoma zavračam. Bog je nad kakršno koli matematiko in Božjo Besedo moramo častiti z začudenjem.«[4]

Hiter pogled, ki smo ga vrgli na bogastvo različnih krščanskih izročil, je bil dovolj, da smo si ogledali, kakšen neizmeren dar se razkrije Cerkvi, ko se različne krščanske veroizpovedi odločijo, da bodo med seboj delile svoje duhovne dobrine, kakor so to počeli prvi kristjani, o katerih je bilo rečeno, da »so imeli vse skupno« (Apd 2,44). To je največji agape celotne Cerkve, ki ga Gospod polaga v srca, da bi ga želeli videti v veselje skupnega Očeta in krepitev njegove Cerkve.

Občutek navzočnosti
Prišli smo na konec našega kratkega evharističnega romanja po različnih krščanskih veroizpovedih. Tudi mi smo nabrali nekaj košar koščkov, ki so ostali veliki pomnožitvi kruha, ki se je zgodila v Cerkvi. Vendar našega premišljevanja o skrivnosti stvarne navzočnosti ne moremo končati tukaj. Bilo bi, kot da smo nabrali koščke, ki so ostali, in jih ne pojedli. Vera v stvarno navzočnost je velika stvar, vendar nam ne zadošča; vsaj ne vera, razumljena na določen način. Ni dovolj, da imamo teološko popolno in ekumensko odprto predstavo o stvarni Jezusovi navzočnosti v evharistiji. Koliko teologov ve vse o tej skrivnosti; vendar ne poznajo stvarne navzočnosti. V svetopisemskem pomenu »pozna« samo tisti, ki je tisto doživel. Ogenj zares pozna smo tisti, ki ga je vsaj enkrat dosegel plamen in se je moral hitro umakniti, da se ne bi opekel.

Sv. Gregor iz Nise nam je zapustil čudovit izraz za označevanje te najvišje ravni vere. Govori o »določenem občutku navzočnosti« (isthesis tes parusias).[5] Pojavi se, kadar nekoga zgrabi Božja navzočnost, ko ima določeno zaznavo (ne samo predstavo), da je navzoč. Ne gre za naravno zaznavo; je sad milosti, ki deluje kot prelom ravni, kot kakovostni preskok. Obstaja zelo močna analogija s tem, kar se je zgodilo, ko se je Jezus po vstajenju dal spoznati nekomu. Bilo je nekaj nenadnega, kar je nenadoma popolnoma spremenilo stanje duha nekega človeka.

Nekega dne po vstajenju apostoli na jezeru lovijo ribe. Na obali se pojavi nek človek. Začne se pogovor na daljavo: »Imate kaj jesti?«; odgovorijo: »Ne!« V Janezovem srcu pa preskoči iskra in zavpije: »Gospod je!« Tedaj se vse spremeni in hitijo k obali (prim. Jn 21,4s). Enako se zgodi z učencema iz Emavsa. Jezus hodi z njima, »vendar so bile njune oči nesposobne, da bi ga spoznala«. Končno pa so se jima pri lomljenju kruha »odprle oči in sta ga spoznala« (Lk 24,13ss). Nekaj podobnega se zgodi tisti dan, ko nek kristjan, ki je toliko in tolikokrat prejel Jezusa v evharistiji, Jezusa po daru milosti »spozna«.

Iz vere in iz »občutka« stvarne navzočnosti mora spontano privreti češčenje in celo nežnost do Jezusa v zakramentu. To je tako občutljiv in oseben občutek, da že zgolj govorjenje o njem prestavlja nevarnost, da ga pokvarimo. Sv. Frančišek Asiški je imel srce, polno takih čustev do Jezusa v evharistiji. Raznežil se je pred zakramentalnim Jezusom, kot se je v Grecciu raznežil pred Betlehemskim Detetom; videl ga je tako zapuščenega v naših rokah, tako nemočnega, tako ponižnega. V svojem Pismu celotnemu redu je zapisal nekaj ognjevitih besed, ki jim želimo prisluhniti, kot bi bile namenjene nam v tem trenutku, ob zaključku našega premišljevanja o stvarni Jezusovi navzočnosti v evharistiji.

»Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet … Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim na svetu. Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost!  Vzvišena ponižnost in ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! Poglejte, bratje, ponižnost Boga in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo povišal. Nič torej od svojega ne pridržite sebi, da vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega daje.«

[1] Ambrož, De sacramentis, IV, 14-16 (PL 16, 439 ss).
[2] Prim. Tomaž Akvinski, Summa theologiae III, q. 75, a. 4.[3]
Teodor iz Mopsuestije, Omelie catechetiche, XVI, 11 s (Studi e Testi 145, str. 551 s).
[4] Prim. Atti del colloquio di Marburgo del 1529 (Opere di Lutero, ed. di Weimar, 30, 3, str. 110 ss).
[5] Gregor iz Nise, Sul Cantico, XI, 5, 2 (PG 44, 1001) .