Kardinal Cantalamessa razmišljal o Pilatovih besedah: »Kaj je resnica?«

Kardinal Raniero Cantalamessa

V pripovedi o trpljenju evangelist Janez daje poseben pomen Jezusovemu pogovoru s Pilatom in o njem želimo premišljevati nekaj minut, preden bomo nadaljevali z bogoslužjem.

Vse se začne s Pilatovim vprašanjem: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33). Jezus želi Pilatu dati vedeti, da je vprašanje resnejše, kot on misli, da pa ima smisel le, če ne ponavlja zgolj obtožbe nekoga drugega. Zato sam postavi vprašanje: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?«

Pilata skuša pripeljati do višjega pogleda. Govori mu o svojem kraljestvu: kraljestvu, ki »ni od tega sveta«. Upravitelj razume samo eno stvar: da ne gre za politično kraljestvo. Če hočejo govoriti o veri, se on ne želi spuščati v te vrste vprašanj. Zato s kančkom ironije vpraša: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj« (Jn 18,37).

Z izjavo, da je kralj, se je Jezus izpostavil smrti; a namesto da bi z zanikanjem dokazoval nedolžnost, to odločno potrjuje. Pusti, da pride na dan njegov vzvišeni izvor: »Jaz sem zato prišel na svet …«  Torej je skrivnostno obstajal pred zemeljskim življenjem, prihaja z nekega drugega sveta. Prišel je na zemljo, da bi bil priča resnice. Pilata obravnava kot dušo, ki potrebuje luč resnice in ne kot sodnika. Bolj se zanima za usodo človeka Pilata kot za svojo osebno usodo. S svojim pozivom, naj sprejme resnico, ga želi spodbuditi, da bi ponovno šel vase, da bi na stvari pogledal z drugačnimi očmi in se postavil nad trenutni spor z Judi.

Rimski upravitelj doume Jezusovo povabilo, vendar je do tovrstnih razmišljanj skeptičen in ravnodušen. Skrivnost, ki jo je zaslutil v Jezusovih besedah, ga plaši in raje konča pogovor. Sam pri sebi pa skomigne z rameni in zamrmra: » Kaj je resnica?« in odide iz sodne palače.

Kako aktualna je ta evangeljska stran! Kot v preteklosti se človek tudi danes ne neha vpraševati: »Kaj je resnica?« Toda tako kot Pilat raztreseno pokaže hrbet tistemu, ki je dejal: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico« in »Jaz sem resnica« (Jn 14,6).

Po internetu sem sledil neštetim razpravam o religiji in znanosti, o veri in ateizmu. Presenetilo me je nekaj: ure in ure pogovora, ne da bi kdaj omenili Jezusa. In če si ga je verujoča stran kdaj drznila imenovati in navesti dejstvo njegovega vstajenja od mrtvih, so skušali takoj končati pogovor kot neprimeren za temo. Vse se je odvijalo »etsi Christus non daretur«: kot bi na svetu nikoli ne bilo človeka, ki bi mu bilo ime Jezus Kristus.

Kakšen je rezultat tega? Beseda »Bog« je postala prazna posoda, ki jo lahko vsak napolni po svoji volji. Prav zaradi tega pa je Bog poskrbel, da je sam dal vsebino svojemu imenu: »Beseda je postala meso«. Resnica je postala meso! Od tod neutrudno prizadevanje, da bi Jezusa pustili zunaj pogovora o Bogu. On človeški ošabnosti jemlje vsako pretvezo, da bi človek odločal, kaj je Bog!

»Ah, seveda: Jezus iz Nazareta!« se ugovarja. »Toda če nekdo dvomi celo o tem, da je sploh obstajal!« Znan angleški pisatelj preteklega stoletja – širši javnosti znan po tem, da je bil avtor cikla romanov in filma »Gospodar prstanov«, John Ronald Tolkien – je v nekem pismu svojemu sinu, ki mu je predstavil isti ugovor, odgovoril: Za domnevo, da Jezus ni nikoli obstajal ali da ni izrekel besed, ki so mu pripisane, je potrebna neverjetna volja, tako zelo so nemogoče, da bi si jih izmislilo katero koli drugo bitje na svetu: »Preden se je Abraham rodil, jaz sem« (Jn 8,58); in »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (Jn 14,9).

Edina alternativa Kristusovi resnici je, je dodal avtor, da gre za »primer slaboumne megalomanije ali za velikansko prevaro«. Toda ali bi tovrsten primer lahko prenesel dvajset stoletij zagrizene zgodovinske in filozofske kritike in obrodil sadove, ki jih je obrodil?

Danes gremo dlje od Pilatovega skepticizma. So ljudje, ki mislijo, da se sploh ne bi smelo postavljati vprašanja »Kaj je resnica?«, ker resnica preprosto ne obstaja! »Vse je relativno, nič ni gotovega! Misliti drugače je nevzdržna domneva!« Ni več prostora za »velike pripovedi o svetu in o resničnosti«, vključno s tistimi o Bogu in o Kristusu.

Bratje in sestre ateisti, agnostiki ali tisti, ki ste še vedno v iskanju (če kdo to posluša): besede, ki vam jih bom sedaj povedal, ni izrekel ubogi pridigar, kot sem jaz. Bil je nekdo, ki ga mnogi občudujete, o katerem pišejo in se morda imajo tudi za njegove učence in nadaljevalce: Søeren Kierkegaard, začetnik filozofskega toka eksistencializma: Veliko se govori – pravi – o človeški bedi; veliko se govori o zapravljenih življenjih. Vendar pa je zapravljeno samo življenje tistega človeka, ki se ni nikoli zavedal, ker nikoli ni imel v najglobljem smislu vtisa, da obstaja Bog in da je on – prav on, njegov jaz – pred tem Bogom.

Pravijo: preveč je krivice in preveč trpljenja na svetu, da bi verovali v Boga! Res je, toda pomislimo, koliko bolj nesmiselno in neznosno postane zlo, ki nas obdaja, brez vere v končno zmagoslavje resnice in dobrega. Jezusovo vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez dva dni, je obljuba in zagotovilo, da to zmagoslavje bo, ker se je z Njim že začelo.

Če bi imel pogum apostola Pavla, bi moral tudi jaz kričati: »Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Ne »zapravljajte« življenja tudi vi! Ne pojdite ven iz tega sveta kot je šel Pilat iz sodne palače z neodgovorjenim vprašanjem: »Kaj je resnica?« Preveč je pomembno. Gre za to, da vemo, če smo živeli za nekaj ali zaman.

Jezusov pogovor s Pilatom pa ponuja priložnost za še en razmislek, ki je tokrat namenjen nam vernikom in ljudem Cerkve, ne tistim zunaj. »Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili!« (Gens tua et pontifices tradiderunt te mihi) (Jn 18,35). Ljudje tvoje Cerkve, tvoji duhovniki so te zapustili; tvoje ime so razvrednotili s strašnimi zločini! In mi naj še vedno verujemo vate? Tudi na ta strašni ugovor bi rad odgovoril z besedami, ki jih je isti omenjeni pisatelj pisal sinu: Našo ljubezen bo lahko ohladil in našo voljo odrgnil spektakel pomanjkljivosti, neumnosti in grehov Cerkve ter njenih služabnikov, vendar ne verjamem, da bo nekdo, ki je zares veroval, kdaj zapustil vero iz teh razlogov, še najmanj tisti, ki ima nekaj znanja o zgodovini … To je priročno, ker nas sili, da odvrnemo pogled od sebe in svojih grehov ter iščemo in najdemo grešnega kozla … Mislim, da sem tako občutljiv za pohujšanja, kot ti in vsak drug kristjan. V svojem življenju sem veliko trpel zaradi nevednih, utrujenih, šibkih in celo slabih duhovnikov«.

Sicer pa je bil tak rezultat za pričakovati. Začelo se je pred veliko nočjo z Judovim izdajstvom, zatajitvijo Simona Petra, begom apostolov … Torej, jok? Da – priporoča Tolkien sinu – vendar za Jezusa – ker mora to On prestati; prej kot za nas. Jokati – dodajamo mi danes – z žrtvami in za žrtve naših grehov.

Enak zaključek za vse, za verne in neverne. Letos velike noči ne obhajamo ob veselem zvonjenju zvonov, ampak ob grozečem trušču bomb in uničujočih eksplozij, ki se dogaja ne daleč od tod. Spomnimo se tega, kar je Jezus nekega dne odgovoril na novico o krvi, ki jo je dal preliti Pilat, in o porušitvi stolpa v Siloi: »Če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani« (Lk 13,5). Če svojih sulic ne boste spremenili v srpe, meče v pluge (Iz 2,4) in svojih raket v tovarne in hiše, boste vsi enako pokončani!

Nedavni dogodki so nas nenadoma spomnili na nekaj. Svetovna ureditev se lahko spremeni iz dneva v dan. Vse mine, vse ostari; vse  – ne samo »blažena mladost« - premine. Samo na en način se lahko izognemo toku časa, ki vse vleče za seboj. Tako, da preidemo k temu, kar ne mine! Postavimo noge na trdna tla! Pasha pomeni prehod: letos se vsi potrudimo za resnično veliko noč, častitljivi očetje, bratje in sestre ter pojdimo k Njemu, ki ne mine. Pojdimo danes s srcem, preden bomo nekega dne prešli s telesom!