Benedikt XVI. o svojem otroštvu
Benedikt XVI. je odgovoril: »Hvala, predraga, tudi staršem iz srca hvala. Vprašala si me, kakšni so spomini na mojo družino: tako veliko jih je! Rad bi ti povedal samo nekaj stvari.
Osrednji dan v naši družini je bila vedno nedelja, ki pa se je začela že v soboto popoldne. Oče nam je prebral nedeljsko Božjo besedo iz neke knjige, ki je bila v tistem času v Nemčiji zelo razširjena, v njej pa je bila napisana tudi razlaga Božje besede. Tako se je začela nedelja: stopili smo v bogoslužje in ozračje veselja. Naslednji dan smo šli k maši. Bili smo doma blizu Salzburga, zato smo veliko poslušali glasbo – Mozarta, Schuberta, Haydna –, in ko se je začel Kyrie, se je zdelo, kot da se je odprlo nebo. Doma pa je bilo seveda pomembno dobro skupno kosilo.
Veliko smo tudi prepevali: moj brat je velik glasbenik. Že kot otrok je za vse nas pisal skladbe in tako je vsa družina prepevala. Oče je igral citre in prepeval. To so bili res nepozabni trenutki. Potem smo seveda skupaj potovali, hodili na sprehode. Živeli smo blizu gozda in čudovito je bilo hoditi po njem. Bili so trenutki, polni pustolovščin, iger in podobno. Z eno besedo bi lahko rekel, da smo bili eno srce in ena duša, z mnogimi skupnimi izkušnjami, tudi v težkih časih, saj je bila vojna, diktatura in revščina. Toda vzajemna ljubezen med nami, veselje tudi v majhnih stvareh, je bilo zelo močno in nam je pomagalo preseči in prenesti tudi te stvari. To se mi zdi zelo pomembno, da so nam tudi majhne stvari dajale veselje, saj je vsak tako izrazil svoje srce.
Odraščali smo v prepričanju, da je dobro biti človek, saj smo videli, da se Božja dobrota izraža v starših in bratih. In da povem po resnici: če si predstavljam, kako bo v nebesih, vedno pomislim na svojo mladost, na svoje otroštvo. Tako smo bili srečni v tem ozračju zaupanja, veselja in ljubezni. Mislim torej, da naj bi bilo v nebesih podobno kot v moji mladosti. Zato upam, da grem “domov”, ko hodim proti "drugi strani sveta".«
