Duhovna oporoka Benedikta XVI.

29. avgust 2006
Moja duhovna oporoka

Ko se v tej pozni uri svojega življenja oziram nazaj na desetletja, ki sem jih prehodil, vidim najprej, koliko razlogov imam za zahvalo. Zahvaljujem se predvsem Bogu samemu, darovalcu vseh dobrih darov, ki mi je podaril življenje in me vodil skozi mnogovrstne zmede; vedno znova me je dvigoval, če sem začel drseti, vedno znova mi je podarjal luč svojega obličja. V pogledu nazaj vidim in razumem, da so mi bili temni in težavni kosi poti v zveličanje in da me je dobro vodil prav tu.

Zahvaljujem se svojim staršem, ki so mi v težkem času podarili življenje in z velikimi odpovedmi ter s svojo ljubeznijo pripravili čudovit dom, ki kot svetla luč prežarja vse dneve do danes. Jasnovidna vera mojega očeta je nas tri, brata in sestro, učila verovati in je kot kažipot vzdržala sredi vseh mojih znanstvenih spoznanj. Prisrčna pobožnost in velika dobrota moje matere ostajata dediščina, za katero se ne morem dovolj zahvaljevati. Moja sestra mi je nesebično in polna dobrotljive skrbnosti služila več desetletij; moj brat mi je vedno znova utiral pot z jasnovidnostjo svojih presoj, s svojo krepko odločnostjo in vedrostjo srca; brez njunega vedno novega zgleda in spremstva ne bi mogel najti prave poti.

Iz srca se zahvaljujem za mnoge prijatelje, može in žene, ki mi jih je Bog vedno naklanjal v oporo; za sodelavce na vseh postajah moje poti; za učitelje in učence, ki mi jih je dal. Vse hvaležno izročam njegovi dobroti. Gospodu bi se rad zahvalil za lepo domovino v bavarski predalpski deželi, v kateri sem smel vedno znova videti sijaj Stvarnika samega. Ljudem svoje domovine se zahvaljujem za to, da sem smel pri njih vedno doživljati lepoto vere. Molim, da bi moja dežela ostala dežela vere, in vas prosim, dragi rojaki: ne pustite se odtrgati od vere. Končno se Bogu zahvaljujem za vse lepo, ki sem ga smel doživljati na različnih postajah svoje poti, zlasti pa v Rimu in v Italiji, ki mi je postala druga domovina.

Vse, ki sem jim kakorkoli storil krivico, iz srca prosim za odpuščanje.

Kar sem prej rekel svojim rojakom, zdaj povem vsem, ki so bili zaupani mojemu služenju v Cerkvi: stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti! Pogosto je videti, kakor da bi znanost – na  eni strani naravoslovne znanosti, na drugi strani raziskovanje zgodovine (zlasti razlaga Svetega pisma) – mogla predložiti neovrgljiva spoznanja, ki bi bila v nasprotju s katoliško vero. Od daleč sem sodoživljal spreminjanja naravoslovja in mogel videti, kako so kopnele dozdevne gotovosti zoper vero in se niso izkazale kot znanost, ampak samo kot filozofske razlage, ki navidezno spadajo k znanosti; mogel sem videti, kako se je seveda tudi vera v dialogu z naravoslovnimi znanostmi učila bolje razumevati mejo dosega svojih trditev, in s tem tudi svoje lastno področje. Že šestdeset let spremljam pot teologije, zlasti tudi svetopisemskih znanosti, in sem s spreminjajočimi se rodovi videl, kako so se sesule teze, ki so se zdele neomajne, a so se izkazale kot gole hipoteze: videl sem liberalni rod    (Harnack, Jülicher idr.), eksistencialni rod (Bultmann idr.), marksistični rod. Videl sem in vidim, kako je iz zmede hipotez vedno znova prihajala in prihaja na dan razumnost vere. Jezus Kristus je resnično pot, resnica in življenje – Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo.

Končno ponižno prosim: molite zame, da me Gospod kljub vsem mojim grehom in pomanjkljivostim sprejme v večna bivališča. Vsem, ki so mi zaupani, velja dan za dnem moja molitev, ki prihaja iz srca.

Benedictus PP XVI.
(Iz nemškega izvirnika prevedel prof. Anton Štrukelj)