Vzhodne Cerkve. Nadškof Gugerotti nastopil službo prefekta

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ob prihodu na sedež Dikasterija sta novega prefekta sprejela tajnik msgr. Giorgio Demetrio Gallaro in podtajnik, nato pa se je v sejni sobi srečal z osebjem. Zbrane je pozdravil in jim namenil nekaj uvodnih besed o delu Dikasterija v službi svetemu očetu na področju katoliških vzhodnih Cerkva.
Ob 12. uri so se v častni dvorani zbrali tudi prokuratorji patriarhov in višjih nadškofov pri Svetem sedežu, rektorji vzhodnih kolegijev v Rimu, nekateri vrhovni ali krajevni predstojniki ženskih in moških vzhodnih redov, prisotnih v Rimu, rektor Papeškega vzhodnega inštituta ter svetovalci Dikasterija. Zapeli so pesem O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, nato pa je sledilo branje lastnoročno napisanega pisma papeža Frančiška o imenovanju msgr. Gugerottija za prefekta. Ta je nato izpovedal vero in prisegel zvestobo ter zbrane nagovoril in svetemu očetu izrazil zahvalo in sinovsko vdanost. Sledila sta blagoslov in marijanska pesem Alma Redemptoris Mater, zatem pa je novi prefekt pozdravil zbrane goste.

Življenjepis novega prefekta

Claudio Gugerotti se je rodil leta 1955 v Veroni. Vstopil je v Pobožno družbo don Nicola Mazza in bil 29. maja 1982 posvečen v duhovnika ter inkardiniran v veronsko škofijo. Ima diplomo iz orientalskih jezikov in književnosti na univerzi »Ca' Foscari« v Benetkah, licenco za liturgiko na Papeškem ateneju sv. Anzelma in doktorat iz vzhodnih cerkvenih ved na Papeškem vzhodnem inštitutu. Med drugim je predaval na univerzah v Benetkah, Padovi in Rimu (na Papeški univerzi Gregoriana in Papeškem vzhodnem inštitutu). Leta 1985 je začel službovati pri Svetem sedežu na Kongregaciji za vzhodne Cerkve, leta 1997 je postal njen podtajnik. Od leta 1990 do 2001 je bil svetovalec na Uradu za papeške bogoslužne slovesnosti, decembra leta 2001 pa je bil imenovan za naslovnega nadškofa Ravella. Po tem, ko ga je leta 2002 v škofa posvetil papež Janez Pavel II., je služboval na različnih papeških predstavništvih po svetu. Najprej je bil apostolski nuncij v Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu, od leta 2011 do 2015 v Belorusiji in nato v Ukrajini, od leta pa 2020 v Veliki Britaniji. Je avtor številnih knjig, pa tudi različnih člankov in esejev.

Dikasterij za vzhodne Cerkve

Dikasterij za vzhodne Cerkve pozorno spremlja skupnosti vzhodnih vernikov na ozemeljskih okrožjih latinske Cerkve. Za njihove duhovne potrebe skrbi s pomočjo vizitatorjev in, kolikor je mogoče, tudi s pomočjo lastne hierarhije, kadar to zahtevajo število vernikov in okoliščine. Poslanstvo tega dikasterija zajema široko obzorje Cerkva: vključuje na primer Sveto deželo, v kateri se prepletajo najintenzivnejša sakralnost in dolgoletne človeške drame, Cerkve v diaspori, stvarnost neporočenih in poročenih duhovnikov ter mnoge druge značilnosti.

Vse do reforme rimske kurije leta 1967 je bila vloga prefekta tedanje Kongregacije (danes Dikasterija) pridržana svetemu očetu, kar je nazorni pokazatelj dejstva, da je skrb za vzhodne Cerkve izredno pomembna. O tem priča tudi dejstvo, da je leta 1995 potekalo posebno zasedanje škofovske sinode za Libanon, leta 2010 pa za Bližnji vzhod. Papež Janez Pavel II. je leta 1990 objavil Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva.

Pospeševanje človeškega bratstva

Dikasterij ima prav tako pomembno vlogo na področju pospeševanja človeškega bratstva. Prisotnost kristjanov na Bližnjem vzhodu, pa tudi v Indiji, kjer je pomembna prisotnost vernikov siro-malabarskega in siro-malankarskega obreda sredi večinoma hindujskega prebivalstva, v sebi predstavlja klic k sobivanju in dialogu. Prizadevajo si za vzajemno spoštovanje pravic ter da bi kot državljani gradili skupno dobro. Katoliške vzhodne Cerkve – kljub temu, da se morajo soočati z mnogimi težavami in trpljenjem – v tem prehodu vidijo neke vrste potrditev za svoj način življenja preko tisočletne izkušnje na mnogih krajih Bližnjega vzhoda.

Področje formacije

Dikasterij za vzhodne Cerkve pa deluje tudi na področju formacije. V Rimu upravlja osem kolegijev, v katerih vsako leto gostijo med 200 in 300 študentov. Zanje zagotovi štipendije, s katerimi pokrijejo šolnine, življenje v kolegiju in druge stroške. Z omogočanjem študija za bogoslovce, duhovnike, redovnice in laike na univerzah v Rimu Dikasterij ne zagotovi le kar najboljše akademske izobrazbe, ampak je pomenljivo dejstvo, da formacija poteka v neposredni bližini svetega očeta, kar študentom še bolj pomaga pri razumevanju katoliškosti (vesoljnosti) Cerkve. Na Papeškem vzhodnem inštitutu mnogi bodoči pastirji katoliških vzhodnih Cerkva študirajo cerkveno pravo in vzhodne cerkvene študije.