Zadnje besede Benedikta XVI.: »Gospod, ljubim te!«
ANDREA TORNIELLI, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo
Zadnje besede zaslužnega papeža Benedikta XVI. so sredi noči ostale v srcu ene od medicinskih sester. Bilo je okoli treh zjutraj, 31. decembra, nekaj ur pred njegovo smrtjo. Za Ratzingerja še ni nastopila agonija. V tistem trenutku so se zamenjali njegovi sodelavci in negovalci. Z njim je takrat bila samo ena medicinska sestra, ki ne govori nemško. »Benedikt XVI. – z ganjenostjo pripoveduje njegov tajnik, škof Georg Gänswein – je s tihim glasom, a na razločen način, v italijanščini dejal: 'Gospod, ljubim te!' Takrat me ni bilo tam, vendar mi je medicinska sestra kmalu zatem povedala. To so bile njegove zadnje razumljive besede, saj se potem ni mogel več izražati.«
»Gospod, ljubim te!« je skoraj povzetek življenja Josepha Ratzingerja, ki se je že leta pripravljal na dokončno srečanje, iz obličja v obličje, s Stvarnikom. Papež Frančišek je 28. junija 2016, ob 65. obletnici duhovniškega posvečenja svojega zdaj že pokojnega predhodnika, želel poudariti »temeljno misel«, ki je bila navzoča v dolgi zgodovini Ratzingerjevega duhovništva, in mu dejal: »Na eni od mnogih lepih strani, ki ste jih posvetili duhovništvu, izpostavite, da Jezus v uri, ko Simona še zadnjič pokliče, ga pogleda in vpraša samo eno stvar: 'Ali me ljubiš? ' Kako lepo in resnično je to! Kajti tukaj, kot nam pravite, v tem 'Ali me ljubiš?', Gospod utemeljuje pastirstvo, kajti le če je ljubezen do Gospoda, lahko On pase po nas. 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.'.«
»To je poteza – je nadaljeval Frančišek –, ki prevladuje v celotnem življenju, posvečenem duhovniški službi, in v teologiji, ki je niste po naključju opredelili kot 'iskanje ljubljenega'; to je tisto, o čemer ste vedno pričevali in pričujete še danes: da je odločilna stvar v naših dneh – sončnih ali deževnih –, edina stvar, ki je povezana z vsemi drugimi, da je Gospod resnično prisoten, da ga želimo, da smo mu notranje blizu, da ga ljubimo, da zares globoko verujemo vanj in ga s tem, da verujemo, resnično ljubimo. Ta ljubezen je tista, ki zares napolnjuje naša srca, to verovanje nam omogoča varno in mirno hojo po vodi, tudi sredi nevihte, tako kot se je to zgodilo Petru.«
