Kardinal Cantalamessa je na veliki petek izhajal iz oznanila: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod!«
Kardinal Raniero Cantalamessa
»Tvojo smrt oznanjamo, Gospod!«
Pridiga za veliki petek 2023
Dva tisoč let Cerkev na ta dan oznanja in obhaja smrt Božjega Sina na križu. Pri vsaki maši po posvetitvi razglasi: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
Vendar je bila v našem zahodnem sekulariziranem svetu pred poldrugim stoletjem razglašena še druga smrt Boga. Ko se na področju kulture govori o »smrti Boga«, je mišljena ta druga smrt Boga – ideološka, ne zgodovinska. Nekateri teologi so, da ne bi ostajali za časom, hiteli na tem snovati teologijo: »Teologijo Božje smrti«.
Ne moremo se pretvarjati, da ne vemo za obstoj tega drugačnega pripovedovanja, ne da bi številne vernike pustili kot plen sumu. Ta drugačna smrt Boga je našla svoj popoln izraz v znani izjavi, ki jo Nietzsche položi v usta »norca«, ki zasopel pride na mestni trg: »Kam je šel Bog?« je vzkliknil, - »Povedal vam bom! Ubili smo ga - vi in jaz! … Nikoli ni bilo večjega dejanja - in kdor koli bo rojen za nami, spada zavoljo tega dejanja v višjo zgodovino, kot je vsa zgodovina doslej bila«![1]
V logiki teh besed – in verjamem, tudi v pričakovanjih njihovega avtorja – je bilo, da se po njem zgodovina ne bo več delila v pred Kristusom in po Kristusu, ampak pred Nietzschejem in po Nietzscheju. Dozdevno namesto Boga ni postavljen nič, ampak človek, in bolj natančno »nad človek« ali »preko človek«. O tem novem človeku je treba sedaj vzklikati z občutkom zadovoljstva in ponosa, ne kot nekoč sočutja: »Ecce homo!«: »Glejte, pravi človek!«[2] Vendar pa ne bo trajalo dolgo, da bomo spoznali, da je človek, ki je ostal sam, nič.
Kaj smo naredili, ko smo to zemljo odpeli od njenega sonca? Kam se giblje zdaj? Kam se gibljemo mi? Stran od vseh sonc? Ne strmoglavljamo neprestano nazaj, vstran, naprej, na vse strani? Ali zgoraj in spodaj še obstajata? Ali ne blodimo kakor skozi brezkončni nič?
Tih in pomirjujoč odgovor »norca« na ta njegova vprašanja je: »Ne, ne bomo blodili v neskončnem niču, ker bo človek izpolnil nalogo, ki je bila doslej dodeljena Bogu!« Odgovor nas, verujočih, pa je: »Da, in natanko to se je zgodilo in se dogaja! Blodimo kakor skozi neskončni nič«. Pomenljivo je, da smo prav po sledi avtorja tega razglasa prišli do tega, da človeško bivanje opredeljujemo kot »biti-za-smrt« in da vse človekove domnevne možnosti smatramo za »nič v izhodišču«.[3]
»Onstran dobrega in zla« je bil še drug filozofov bojni krik;[4] vendar je onkraj dobrega in zla samo »volja do moči«, in mi vemo, kam ta vodi…
Ni nam dovoljeno soditi srca človeka, ki ga pozna samo Bog. Tudi avtor tega razglasa je imel svoj delež trpljenja v življenju, in trpljenje morda bolj združuje s Kristusom, kot pa žaljivke ločujejo od njega. Jezusova molitev na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34) ni bila izgovorjena samo za tiste, ki so bili tistega dne navzoči na Kalvariji…
Na misel mi prihaja podoba, ki sem jo včasih opazoval v živo, in za katero upam, da se je medtem za avtorja tistega razglasa že uresničila! Jezen otrok skuša s pestmi udariti očeta in ga opraskati po obrazu, dokler mu ne zmanjka moči in jokajoč pade v naročje očeta, ki ga potolaži in si ga pritisne na prsi.
Ponavljam, ne bomo sodili človeka, ki ga samo Bog pozna. Posledice, ki jih je ta njegov razglas imel, pa lahko in jih moramo presoditi. Obravnavali so ga na najrazličnejše načine in pod različnimi imeni, dokler ni postal moda, ozračje, ki ga dihamo v intelektualnih krogih »post-modernega« Zahoda. Skupni imenovalec teh različnih obravnav je popolni relativizem na vseh področjih: etičnem, jezikovnem, filozofskem, umetnostnem in seveda verskem. Nič ni več trdno; vse je tekoče, ali celo uparjeno. V času romantike smo uživali v melanholiji, danes v nihilizmu.
Kot verniki smo dolžni pokazati, kaj je v ozadju, ali pod tem razglasom, se pravi šviganje starodavnega plamena, nenaden izbruh vulkana, ki od začetka sveta ni nikoli ugasnil. Tudi človeška drama je imela svoj »prolog v nebesih«, v tistem »duhu zanikanja«, ki ni sprejel, da obstaja v milosti nekoga drugega. Od tedaj ne počne drugega, kot da novači privržence za svojo stvar, med njimi najprej naivna Adama in Evo: »Bosta kakor Bog. Poznala bosta dobro in húdo« (1 Mz 3,5).
Sodobnemu človeku se vse to zdi etiološki mit, ki pojasnjuje zlo v svetu. In v pozitivnem pomenu, ki ga danes pripisujemo mitu, v resnici to tudi je! Vendar nam zgodovina, literatura in tudi naše osebno izkustvo govorijo, da je za tem »mitom« presežna resnica, ki nam je ne more posredovati nobena zgodovinska pripoved ali filozofsko razmišljanje.
Bog pozna našo ošabnost in nam je prišel naproti tako, da je kot prvi pred našimi očmi izpraznil samega sebe. Jezus Kristus,
čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8)
»Boga? Ubili smo ga, vi in jaz!« je kričal »norec«. Ta strahota se je dejansko zgodila enkrat v človeški zgodovini, vendar v zelo drugačnem smislu, kakor je on mislil. Kajti res je, bratje in sestre: mi – vi in jaz – smo ubili Jezusa iz Nazareta! Umrl je za naše grehe in za grehe vsega sveta (1 Jn 2,2)! Vendar nam njegovo vstajenje zagotavlja, da ta pot ne vodi v polomijo, ampak po zaslugi našega kesanja vodi v tisto »poveličano življenje«, ki bi jo drugje zaman iskali.
Zakaj govoriti o tem med bogoslužjem velikega petka? Ne zato, da bi prepričali ateiste, da Bog ni mrtev. Najslavnejši med njimi so to sami odkrili v tistem trenutku, ko so zaprli oči za luč, bolje, za temo, tega sveta. Kar zadeva tiste med njimi, ki še živijo, so potrebna čisto drugačna sredstva, kot besede nekega pridigarja, da bi jih prepričali. Sredstva, ki jih Gospod ne bo odrekel tistim, ki imajo srce odprto za resnico, kot bomo prosili Boga v slovesnih prošnjah za vse potrebe, ki bodo sledile.
