VATIKAN

Življenjepisi novih kardinalov

Predstavljamo življenjepise novih kardinalov, ki jih je papež Frančišek imenoval v nedeljo, 9. julija 2023. Konzistorij za njihovo umestitev bo potekal 30. septembra letos.

Vatican News

Msgr. Robert Francis Prevost OSA, prefekt Dikasterija za škofe

Rodil se je 14. septembra 1955 v Chicagu (Illinois, ZDA). Od 18. do 22. leta je študiral na Univerzi Villanova (Pensilvanija). 1. septembra 1977 je vstopil v noviciat Reda svetega Avguština (OSA), 29. avgusta 1981 pa izpovedal slovesne zaobljube. Leto kasneje je v Chicagu diplomiral iz teologije, leta 1987 pa zaključil doktorski študij. Svoje poslanstvo je nato opravljal v Trujillu v Peruju, kjer je bil odgovoren za formacijo kandidatov avguštincev. Prva štiri leta je bil prav tako predstojnik tamkajšnje skupnosti, nato pa odgovoren za formacijo (1988‒1998) in učitelj profesov (1992‒1998). Po enajstih letih v Trujillu se je leta 1999 vrnil v Združene države Amerike, ker je bil izvoljen za provinciala. Po dveh letih in pol je bil na rednem generalnem kapitlju izvoljen za generalnega priorja. To poslanstvo je opravljal dva mandata, do leta 2013.
Papež Frančišek ga je 3. novembra 2014 imenoval za apostolskega administratorja škofije Chiclayo v Peruju, v škofa je bil posvečen 12. decembra istega leta. 15. aprila 2020 je bil imenovan za apostolskega administratorja škofije Callao, prav tako v Peruju.
Od 30. januarja 2023 je prefekt Dikasterija za škofe in predsednik Papeške komisije za Latinsko Ameriko.

Msgr. Claudio Gugerotti, prefekt Dikasterija za vzhodne Cerkve

Rodil se je leta 1955 v Veroni. Vstopil je v Pobožno družbo don Nicola Mazza in bil posvečen v duhovnika leta 1982. Diplomiral je iz orientalskih jezikov in književnosti na Univerzi Ca' Foscari v Benetkah, zatem pa je nadaljeval z magistrskim študijem liturgike na Papeškem ateneju sv. Anzelma ter z doktoratom na Papeškem vzhodnem inštitutu. Predaval je na univerzah v Benetkah, Padovi in Rimu (Papeška univerza Gregoriana in Papeški vzhodni inštitut).
Leta 1985 se je pridružil Kongregaciji za vzhodne Cerkve, leta 1997 je postal njen podtajnik.
Papež Janez Pavel II. ga je 6. januarja 2002 posvetil v škofa, zatem pa je bil apostolski nuncij v državah vzhodnega krščanskega izročila: najprej v Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu, nato pa ga je leta 2011 papež Benedikt XVI. poslal v Belorusijo. Med letoma 2015 in 2020 je bil nuncij v Ukrajini, nato pa v Veliki Britaniji.
Od januarja 2023 je prefekt Dikasterija za vzhodne Cerkve.

Msgr. Víctor Manuel Fernández, prefekt Dikasterija za nauk vere

Rodil se je 18. julija 1962 v kraju Alcira Gigena v provinci Córdoba v Argentini. Vstopil je v bogoslovno semenišče v Córdobi. Podiplomski študij Svetega pisma je opravil na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu (1988) in na Teološki fakulteti Argentinske katoliške univerze v Buenos Airesu. 21. decembra 1985 je bil posvečen v diakona, mašniško posvečenje pa je prejel 15. avgusta 1986 v mestu Río Cuarto. Tam je bil med letoma 1989 in 1997 vodja katehetskega urada in svetovalec laiških gibanj, od leta 1990 do 1993 pa tudi ustanovitelj in rektor Kolegija za učitelje naravoslovnih ved in svete filozofije Jezus Dobri Pastir (Jesús Buen Pastor) ter Škofijskega zavoda za formacijo laikov. Med letoma 1992 in 2000 je bil tudi župnik župnije Svete Terezije Deteta Jezusa. Prav tako je bil formator in študijski prefekt v semenišču Río Cuarto (1988‒1993 in 2000‒2007), med letoma 2003 in 2005 pa je bil delegat za ekumenizem. Bil je dekan Teološke fakultete Argentinske katoliške univerze in nato rektor iste univerze.
Leta 2007 se je kot duhovnik udeležil konference latinskoameriških škofov v Aparecidi, kjer je zastopal Argentino, pozneje pa je sodeloval tudi pri pripravi sklepnega dokumenta.
Papež Frančišek ga je 13. maja 2013 imenoval za naslovnega nadškofa Tiburnije, škofovsko posvečenje pa je prejel 15. junija istega leta.
Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Komisije Vera in kultura pri Argentinski škofovski konferenci.
2. junija 2018 je bil imenovan za naslovnega nadškofa nadškofije La Plata.
Bil je član Papeškega sveta za kulturo in svetovalec Kongregacije za katoliško vzgojo. Trenutno je član Dikasterija za kulturo in vzgojo.
1. julija 2023 je bil imenovan za prefekta Dikasterija za nauk vere.

Msgr. Emil Paul Tscherrig, apostolski nuncij

Rodil se je 3. februarja 1947 v kraju Unterems v Švici. V duhovnika je bil posvečen 11. aprila 1974 ter inkardiniran v škofijo Sion. Na Papeški univerzi Gregoriana je doktoriral iz kanonskega prava.
Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za člana diplomatske službe Svetega sedeža leta 1978, najprej za tajnika na apostolskih nunciaturah v Ugandi, Južni Koreji, Mongoliji in Bangladešu.
26. novembra 1992 je prejel naziv častnega prelata njegove svetosti. 4. maja 1996 ga je Janez Pavel II. imenoval za naslovnega nadškofa škofije Voli in apostolskega nuncija v Burundiju. V škofa ga je posvetil 27. junija istega leta vatikanski državni tajnik Angelo Sodano. Leta 2000 je bil imenovan za nuncija v karibskih državah Trinidad in Tobago, Dominikanska republika, Jamajka, Grenada, Gvajana, Sveta Lucija, Sveti Vincencij in Grenadine ter Bahami, od leta 2001 pa tudi na Barbadosu, Antigvi in Barbudi, v Surinamu ter Svetem Krištofu in Nevisu. Leta 2004 je prevzel nunciaturo v Južni Koreji in Mongoliji.
Štiri leta pozneje ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nuncija v nordijskih državah (Švedska, Danska, Finska, Islandija in Norveška) s sedežem v Stockholmu. Od januarja 2012 do septembra 2017 je bil apostolski nuncij v Argentini, nato pa ga je papež Frančišek imenoval za nuncija v Italiji in San Marinu, kjer je kot prvi neitalijanski predstavnik na tem položaju nasledil Adriana Bernardinija.

Christophe Louis Yves Georges Pierre, apostolski nuncij

Rodil se je 30. januarja 1946 v mestu Rennes na severozahodu Francije. Šolanje je začel v Antsirabéju na Madagaskarju, srednjo šolo je obiskoval v Saint-Malu v Franciji, eno leto pa na francoski gimnaziji v Marakešu v Maroku. Leta 1963 je vstopil v semenišče v Rennesu, formacijo je prekinil zaradi dveletnega služenja vojaškega roka v letih 1965 in 1966. V duhovnika škofije Rennes je bil posvečen 5. aprila 1970. Na Katoliškem inštitutu v Parizu je magistriral iz teologije, v Rimu pa doktoriral iz kanonskega prava. Od leta 1970 do 1973 je bil kaplan v župniji sv. Petra in Pavla v škofiji Nanterre.
Pridružil se je Papeški cerkveni akademiji v Rimu, njegova prva služba pa je bila leta 1977 v Wellingtonu na Novi Zelandiji. Nato je bil poslan v Mozambik, Zimbabve, na Kubo, v Brazilijo in na stalno predstavništvo Svetega sedeža pri Uradu Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi.
Papež Janez Pavel II. ga je 12. julija 1995 imenoval za apostolskega nuncija na Haitiju in za naslovnega nadškofa Gunele. V škofa ga je 24. septembra 1995 v domači katedrali posvetil vatikanski državni tajnik kardinal Angelo Sodano. Od leta 1999 je bil nuncij v Ugandi, od leta 2007 v Mehiki, 12. aprila 2016 pa je bil imenovan za nuncija v Združenih državah Amerike.
30. maja 2016 ga je mehiška vlada odlikovala z redom azteškega orla, ki je najvišje priznanje za tujce.

Msgr. Pierbattista Pizzaballa, jeruzalemski latinski patriarh

Rodil se je 21. aprila 1965 v kraju Cologno al Serio na severu Italije. Vstopil je v malo semenišče »Le Grazie« v Riminiju, klasično maturo pa je opravil v nadškofijskem semenišču v Ferrari junija leta 1984. 5. septembra istega leta je vstopil k frančiškanom v Ferrari in prvo leto noviciata preživel v svetišču La Verna. Tam je 7. septembra 1985 izrekel začasne zaobljube, večne pa 10. oktobra 1989 v cerkvi svetega Antona v Bologni. V duhovnika je bil posvečen 15. septembra 1990, prav tako v Bologni.
Potem ko je nekaj časa preživel v Rimu, je oktobra 1990 odšel v Jeruzalem, kjer je na Frančiškanski biblični šoli opravil magistrski študij. Poleg italijanščine govori tudi sodobno hebrejščino in angleščino. Leta 1995 je uredil Rimski misal v hebrejščini in za katoliške skupnosti v Izraelu v hebrejščino prevedel nekatera bogoslužna besedila.
Od 2. julija 1999 dalje je uradno začel opravljati poslanstvo v Kustodiji Svete dežele. Bil je generalni vikar jeruzalemskega latinskega patriarha za pastoralo hebrejsko govorečih katoličanov v Izraelu. Od leta 2008 je svetovalec v Komisiji za odnose z judovstvom pri Papeškem svetu za pospeševanje enosti med kristjani. Pierbattista Pizzaballa je bil prvič imenovan za kustosa Svete dežele maja 2004 za obdobje šestih let, nato pa je generalni minister reda manjših bratov njegov mandat potrdil še dvakrat po tri leta. V cerkev Presvetega Odrešenika je slovesno vstopil 2. junija 2004, v cerkev Božjega groba 3. junija, v Betlehem 4. junija in v Nazaret 9. junija istega leta.
Papež Frančišek ga je 24. junija 2016 imenoval za apostolskega administratorja latinskega patriarhata v Jeruzalemu v času izpraznjenega sedeža, do imenovanja novega patriarha. Msgr. Pizzaballa je bil posvečen v škofa septembra leta 2016 v Bergamu. Sveti oče ga je 24. oktobra 2020 imenoval za novega jeruzalemskega latinskega patriarha.

Msgr. Stephen Brislin, nadškof Cape Towna

Rodil se je 24. septembra 1956 v mestu Welkom v Južni Afriki, kjer je obiskoval tudi osnovno in srednjo šolo ter študiral psihologijo. Po vstopu v bogoslovno semenišče je študiral filozofijo v Pretorii, teologijo pa na Misijonskem inštitutu v Londonu. V duhovnika je bil posvečen 19. novembra 1983.
Papež Benedikt XVI. ga je 17. oktobra 2006 imenoval za škofa južnoafriške škofije Kroonstad, posvečenje pa je prejel 28. januarja 2007.
18. decembra 2009 je postal nadškof Cape Towna. Nadškofijo je prevzel 7. februarja 2010, na praznik Naše Gospe bega v Egipt, ki je njena zavetnica.
Med letoma 2013 in 2019 je bil predsednik Južnoafriške katoliške škofovske konference.

Msgr. Ángel Sixto Rossi DJ, nadškof Córdobe

Rodil se je 11. avgusta 1958 v Córdobi v Argentini. Leta 1976 je vstopil v noviciat tedanje argentinske province Družbe Jezusove. Po študiju filozofije in teologije, ki ga je delno opravil tudi v Ekvadorju, je bil 12. decembra 1986 posvečen v duhovnika. Na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu se je posvetil študiju teologije duhovnosti, ki ga je zaključil z disertacijo o duhovnem razločevanju pri svetem Ignaciju. Od leta 1990 do 1992 je bil rektor cerkve Presvetega Zveličarja v Buenos Airesu in v tem času je odprl Dom svetega Jožefa (Hogar San José) za osebe, ki živijo na ulici. Leta 1992 je ustanovil fundacijo Odprte roke (Manos Abiertas), ki nudi pomoč najrevnejšim in najbolj ranljivim ljudem v več centrih za socialno pomoč v desetih argentinskih mestih. Med letoma 1992 in 1995 je bil magister novincev Družbe Jezusove, od leta 2013 do 2019 pa predstojnik jezuitske skupnosti v Córdobi.
Pogosto je vodil ignacijanske duhovne vaje za duhovnike, redovnike in laike. Do svojega imenovanja za nadškofa 6. novembra 2021 je delal kot svetovalec argentinsko-urugvajske province Družbe Jezusove s sedežem v Córdobi ter kot koordinator ljudskih misijonarjev in duhovni asistent fundacije Odprte roke.

Msgr. Luis José Rueda Aparicio, nadškof v Bogoti

Rodil se je 3. marca 1962 v mestu San Gil v Kolumbiji. Pred vstopom v semenišče je z očetom Luisom Emiliom delal v gradbeništvu, prodajal časopise ter delal v laboratoriju cementarne. 31. januarja 1983 je začel s študijem filozofije v semenišču v San Gilu, od leta 1986 do 1989 pa je študiral teologijo v nadškofijskem semenišču v Bucaramangi. V diakona je bil posvečen 23. novembra 1988, v duhovnika pa 23. novembra 1989. Od januarja 1990 do januarja 1992 je bil župnik v Albaniji na severu Kolumbije, nato pa nekaj mesecev v Curitíju. Zatem je odšel v Rim, kjer je na Papeškem inštitutu za moralno teologijo Alphonsianum leta 1994 končal magistrski študij. Po vrnitvi iz Rima je bil do januarja 2000 vzgojitelj v semenišču, zadnji dve leti pa poleg tega tudi župnik v Pinchotu. Med letoma 2001 in 2003 je bil kaplan v Mogotesu, nato eno leto župnik v Barichari, od januarja 2004 do 2009 pa pastoralni in škofijski vikar v San Gilu.
Papež Benedikt XVI. ga je 2. februarja 2012 imenoval za škofa škofije Montelíbano, škofovsko posvečenje pa je prejel 14. aprila 2012. Papež Frančišek ga je 19. maja 2018 imenoval za nadškofa v Popayánu, 25. aprila 2020 pa za nadškofa metropolita Bogote. Od 13. maja 2021 do 25. junija 2022 je bil apostolski administrator škofije Soacha.
6. julija 2021 je bil izvoljen za predsednika Kolumbijske škofovske konference za triletno obdobje.

Msgr. Grzegorz Ryś, nadškof Lodža

Rodil se je 9. februarja 1964 v Krakovu. V letih 1982-1988 je študiral na Teološki fakulteti in Fakulteti za cerkveno zgodovino Papeške teološke akademije v Krakovu ter v bogoslovnem semenišču krakovske nadškofije. V duhovnika je bil posvečen 22. maja 1988 v vavelski stolnici. Leta 1994 je doktoriral iz teologije z disertacijo o ljudski pobožnosti na Poljskem v srednjem veku, leta 2000 pa je končal podoktorski študij s področja zgodovine. Med letoma 1988 in 1989 je deloval v župniji svete Marjete in Katarine v Kętyju. Od leta 2004 do 2007 je bil direktor metropolitanskega kapiteljskega arhiva v Krakovu. Delal je tudi na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Papeške univerze Janeza Pavla II. (nekdanja Papeška teološka akademija). V letih od 2007 do 2011 je bil rektor bogoslovnega semenišča krakovske nadškofije, med letoma 2010 in 2011 predsednik Konference rektorjev poljskih bogoslovnih semenišč.
Papež Benedikt XVI. ga je 16. julija 2011 imenoval za pomožnega škofa krakovske nadškofije. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 2011 v vavelski stolnici, za svoje geslo pa je izbral besede »Virtus in infirmitate« (Moč v slabotnosti).
Papež Frančišek ga je 14. septembra 2017 imenoval za nadškofa v Lodžu. 29. junija 2018 je med slovesno sveto mašo v vatikanski baziliki prejel palij, ki mu ga je nato 5. oktobra 2018 v stolnici v Lodžu podelil nadškof Salvatore Pennacchio, apostolski nuncij na Poljskem.
Leta 2018 je sklical četrto sinodo v zgodovini nadškofije Lodž na temo uvedbe stalnega diakonata kot pomoč zaradi pomanjkanja duhovnikov. Leta 2019 je v nadškofiji uvedel stalni diakonat in ustanovil škofijsko mednarodno misijonsko semenišče Neokatehumenske poti Redemptoris Mater. Papež Frančišek ga je 25. junija 2020 imenoval za apostolskega administratorja sede plena škofije Kalisz, 21. novembra istega leta pa še za člana Dikasterija za škofe.

Msgr. Stephen Ameyu Martin Mulla, nadškof v Jubi

Rodil se je 10. januarja 1964 v mestu Ido v Sudanu. V duhovnika je bil posvečen 21. aprila 1991. Po pastoralnem delu v sudanski prestolnici Kartum je leta 1993 odšel na podiplomski študij v Rim. Na Papeški univerzi Urbaniana je leta 1997 zagovarjal doktorsko disertacijo, povezano s prizadevanjem za verski dialog in spravo v Sudanu. Zatem je bil profesor in rektor bogoslovnega semenišča v južnosudanski prestolnici Juba. Od leta 2013 je delal tudi na upravi Katoliške univerze v Južnem Sudanu.
Papež Frančišek ga je 3. januarja 2019 imenoval za škofa v Toritu, potem ko je bil sedež škofije po smrti škofa Mutka izpraznjen več kot pet let. Škofovsko posvečenje je prejel 3. marca istega leta. 12. decembra 2019 ga je sveti oče imenoval za nadškofa v Jubi in za apostolskega administratorja škofije Torit. Od 21. septembra 2020 do 24. januarja 2021 je bil tudi apostolski administrator škofije Wau.

Msgr. José Cobo Cano, nadškof v Madridu

Rodil se je 20. septembra 1965 v mestu Jaén v Andaluziji, vendar se je v mladosti preselil v Madrid. Magistriral je iz prava, diplomiral iz teologije in opravil master iz moralne teologije. Je velik poznavalec družbenega nauka Cerkve. 23. aprila 1994 je bil posvečen v duhovnika in inkardiniran v madridsko nadškofijo, kjer je opravljal različne službe. Bil je namestnik svetovalca delavskih bratovščin (1994‒1996), župnijski vikar (1995‒2000) in nadduhovnik (2000) v župniji sv. Leopolda ter med letoma 2000 in 2015 župnik v dveh župnijah (sv. Alfonza Marija Ligvori in Naša Gospa Pilar de Aluche-Campamento). Prav tako je bil član stalne komisije druge škofijske sinode v Madridu (2002‒2005); škofijski vikar, član duhovniškega sveta (2000‒2015) in član škofijskega pastoralnega sveta.
Papež Frančišek ga je 29. decembra 2017 imenoval za madridskega pomožnega škofa. V okviru škofovske konference je bil odgovoren za tajništvo za migracije, od marca 2020 pa je član škofovske komisije za socialno pastoralo. 12. junija 2023 ga je sveti oče imenoval za madridskega nadškofa.

Msgr. Protase Rugambwa, nadškof koadjutor v Tabori

Rodil se je 31. maja 1960 v kraju Bunena v Tanzaniji. Po končani osnovni šoli je vstopil v malo semenišče in nato v bogoslovno semenišče, kjer je študiral filozofijo in teologijo. V duhovnika ga je 2. septembra 1990 med pastoralnim obiskom v Tanzaniji posvetil papež Janez Pavel II. Zatem je bil imenovan za kaplana v Mabiri, leta 1991 pa je postal profesor liturgike v malem semenišču ter hkrati bolnišnični kaplan. Tri leta kasnje je odšel v Rim, kjer je na Papeški lateranski univerzi doktoriral iz pastoralne teologije. Po vrnitvi v Tanzanijo leta 1998 je predaval v bogoslovju ter bil na škofiji Rulenge-Ngara odgovoren za duhovne poklice in tajnik za pastoralnem uradu. Med letoma 2000 in 2002 je bil generalni vikar iste škofije, nato pa se je vrnil v Rim in začel službovati kot uradnik na Kongregaciji za evangelizacijo narodov.
Papež Benedikt XVI. ga je 18. januarja 2008 imenoval za naslovnega škofa škofije Kigoma, škofovsko posvečenje pa je prejel 13. aprila istega leta v katedrali Naše Gospe zmage. Hkrati je bil izvoljen za predsednika oddelka za poslanstvo in liturgijo pri Tanzanijski škofovski konferenci. Sveti oče ga je 26. junija 2012 imenoval za drugega tajnika Kongregacije za evangelizacijo narodov in predsednika Papeških misijonskih družb. 9. novembra 2017 je bil imenovan za tajnika iste Kongregacije.
Papež Frančišek ga je 13. aprila 2023 imenoval za nadškofa koadjutorja v Tabori (Tanzanija).

Msgr. Américo Manuel Alves Aguiar, lizbonski pomožni škof

Rodil se je 12. decembra 1973 v kraju Leça do Balio na Portugalskem. Leta 1995 je vstopil v bogoslovno semenišče v Portu, kjer je diplomiral iz teologije, nato pa je nadaljeval s študijem komunikologije v Lizboni. V duhovnika je bil posvečen leta 2001. Opravljal je naslednje službe: župnik (2001‒2002), notar na škofiji (2001‒2004), pomočnik pri skavtski zvezi, vodja informacijsko-komunikacijskega urada (2002‒2015), generalni vikar, vodja urada škofov v Portu in kaplan na škofijski kuriji (2004‒2015). Bil je tudi prorektor škofijskega svetišča svete Rite (2007‒2015), stolni župnik (2014‒2015) in član kapitlja (2017‒2019). Od 7. aprila 2016 do 1. maja 2019 je bil direktor narodnega tajništva za družbeno obveščanje.
Papež Frančišek ga je 1. marca 2019 imenoval za lizbonskega pomožnega škofa, posvečen je bil 31. marca 2019 v cerkvi Svete Trojice v Portu. Je predsednik Fundacije SDM v Lizboni 2023 in direktor oddelka za komunikacijo na lizbonskem patriarhatu.

Msgr. Sebastian Francis, škof v Penangu

Rodil se je 11. novembra 1951 v mestu Johor Bahru na jugu Malezije. Študij filozofije in teologije je opravil v bogoslovnem semenišču v Penangu in bil posvečen v duhovnika 28. julija 1977. Najprej je bil tri leta kaplan v župniji svetega Frančiška Ksaverija v Malacci, nato pa v župniji Brezmadežnega spočetja v Johor Bahru (1981). Leta 1983 je na Papeški univerzi svetega Tomaža Akvinskega v Rimu končal magisterij iz dogmatične teologije. Ko se je vrnil v Malezijo, je bil ponovno kaplan v župniji Brezmadežnega spočetja, profesor dogmatične teologije, duhovni vodja bogoslovnega semenišča ter kaplan študentov v Penangu. Nato je bil župnik župnije Brezmadežnega spočetja v Paulau Ticus ter med letoma 1985 in 1988 koordinator za pastoralo. Zatem je prevzel službo generalnega vikarja (1988‒2001), od leta 2001 do 2011 pa je bil župnik v štirih različnih župnijah. Leta 1991 je diplomiral iz prava in se vpisal na Teološko šolo Maryknoll v New Yorku.
Papež Benedikt XVI. ga je 7. julija 2012 imenoval za škofa v Penangu. Škofovsko posvečenje je prejel 20. avgusta v župnijski cerkvi svete Ane. Od 1. januarja 2017 je predsednik Konference katoliških škofov Malezije, Singapurja in Bruneja.

Msgr. Stephen Chow Sau-Yan DJ, škof v Hongkongu

Rodil se je 7. avgusta 1959 v Hongkongu. Na Univerzi v Minnesoti (ZDA) je diplomiral in magistriral iz psihologije. V Družbo Jezusovo je vstopil 27. septembra 1984, med letoma 1986 in 1988 je opravil noviciat in diplomiral iz filozofije na Irskem. Študij teologije je nadaljeval v Hongkongu, kjer je bil 16. julija 1994 posvečen v duhovnika. Na univerzi Loyola v Chicagu je magistriral s področja organizacijskega razvoja (1993-1995), na univerzi Harvard v Bostonu (2000-2006) pa doktoriral iz človeškega razvoja in psihologije. Večne zaobljube je izpovedal 17. aprila 2007.
Opravljal je naslednje funkcije: od leta 2007 je bil nadzornik dveh jezuitskih kolegijev v Hongkongu, gostujoči profesor na Univerzi v Hongkongu (2008-2015) in delegat za formacijo jezuitov (2009-2017). Od leta 2009 je bil tudi predsednik komisije za vzgojo v kitajski jezuitski provinci, od leta 2012 pa je predaval psihologijo v bogoslovnem semenišču hongkonške škofije. Dve leti je bil član duhovniškega sveta škofije Hongkong, med letoma 2013 in 2017 konzultor province ter od leta 2017 član škofijskega sveta za vzgojo. Od 1. januarja 2018 do imenovanja za škofa je bil provincial kitajske province Družbe Jezusove in od leta 2020 podpredsednik Zveze višjih predstojnikov moških redovnih ustanov v Hongkongu.
Maja 2021 je bil imenovan za škofa škofije Hongkong (Kitajska). Sedež je bil izpraznjen od 3. januarja 2019, po smrti msgr. Michaela Yeunga, ki je škofijo prevzel slabi dve leti pred tem. Msgr. Chow je prejel škofovsko posvečenje 4. decembra 2021. Aprila leta 2023 je obiskal pekinško nadškofijo. Srečal se je s škofom Josephom Li Shanom ter obiskal nekatere cerkve in pokopališče Zhalan, kjer je shranjen nagrobnik Mattea Riccija. To je bil prvi obisk hongkonškega škofa v Pekingu po letu 1985.

Msgr. François-Xavier Bustillo OFMConv, škof v Ajacciu

Rodil se je 23. novembra 1968 v Pamploni (Španija). Vstopil je v malo semenišče v Batzanu na severu Španije, nato pa v minoritski postulat v Padovi, kjer je študiral filozofijo in teologijo. S študijem licence iz teologije je nadaljeval v Toulousu v Franciji. Slovesne zaobljube je izpovedal 20. septembra 1992, v duhovnika pa je bil posvečen 10. septembra 1994. Istega leta je z nekaterimi sobrati odprl minoritski samostan sv. Bonaventure v Narbonnu (Francija), kjer je bil do leta 2018 gvardijan, do leta 2007 pa tudi župnik tamkajšnje župnije. Med letoma 2006 in 2018 je bil provincialni minister Francije in Belgije in član škofijskega sveta škofije Carcassonne in Narbonn ter njen vikar. Prav tako je bil delegat za nova duhovna gibanja in medverski dialog (2012‒2018). Od leta 2018 do imenovanja za škofa je bil kustos samostana sv. Maksimilijana Kolbeja v Lurdu, škofijski delegat za svetišče v Lurdu ter za zaščito mladoletnih, od leta 2020 pa član škofijskega sveta škofije Tarbes in Lurd.
Papež Frančišek ga je 11. maja 2021 imenoval za škofa v Ajacciu, posvečen pa je bil 13. junija 2021 v katedrali v Ajacciu.

Ángel Fernández Artime SDB, vrhovni predstojnik salezijancev

Rodil se je 21. avgusta 1960 v kraju Gozón-Luanco v Španiji. Prve zaobljube je izpovedal 3. septembra 1978, večne pa 17. junija 1984 v Santiagu de Compostela. V duhovnika je bil posvečen 4. julija 1987 v Leónu. Magistriral je iz pastoralne teologije, filozofije in pedagogike. V inšpektoratu je bil delegat za mladinsko pastoralo, ravnatelj šole v mestu Ourense, svetovalec in vikar, od leta 2000 do 2006 pa inšpektor.
Sodeloval je v tehnični komisiji, ki je pripravila 26. generalni kapitelj, leta 2009 pa je bil imenovan za predstojnika južnoargentinske province s sedežem v Buenos Airesu. 23. decembra 2013 je bil imenovan za predstojnika novega inšpektorata v sredozemski Španiji, posvečenega Mariji Pomočnici, vendar je bil še preden je lahko prevzel to novo službo, 25. marca 2014 na 27. generalnem kapitlju izvoljen za novega vrhovnega predstojnika salezijancev in desetega don Boskovega naslednika. 11. marca 2020 je bil potrjen za novi šestletni mandat (2020-2026).

Msgr. Agostino Marchetto, apostolski nuncij

Rodil se je 28. avgusta 1940 v Vicenzi v Italiji. V tamkajšnji stolnici je bil 28. junija 1964 posvečen v duhovnika. 31. avgusta 1985 je bil imenovan za apostolskega nuncija na Madagaskarju in Mavriciju. Škofovsko posvečenje mu je 1. novembra 1985 podelil kardinal Sebastiano Baggio. Od decembra 1990 je bil apostolski nuncij v Tanzaniji, od maja 1994 pa v Belorusiji. 8. julija 1999 se je vrnil v rimsko kurijo kot uradnik na državnem tajništvu.
Papež Janez Pavel II. ga je 6. novembra 2001 imenoval za tajnika Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih. Po dopolnjenem 70. letu starosti je prenehal z delom v kuriji in se posvetil študiju, zlasti hermenevtiki drugega vatikanskega koncila. Papež Frančišek ga je označil za največjega hermenevtika drugega vatikanskega koncila.
Poleg italijanščine govori francosko, angleško in špansko.

Msgr. Diego Rafael Padrón Sánchez, upokojeni nadškof v Cumani

Rodil se je 17. maja 1939 v kraju Montalbán na severu Venezuele. Malo semenišče je obiskoval v Valencii, bogoslovno semenišče pa v Caracasu. Diplomiral je iz filozofije in književnosti. V Bogoti v Kolumbiji je študiral skupinske dinamike in mladinsko pastoralo, na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu pa biblično teologijo. Na Frančiškanski biblični šoli v Jeruzalemu je pridobil diplomo iz vzhodnih bibličnih ved. Je profesor španščine, književnosti in latinščine, diplomiral je na Pedagoškem inštitutu v Caracasu. V bogoslovnem semenišču v Valencii je predaval latinščino in biblično grščino, med letoma 1983 in 1994 biblično teologijo v bogoslovju v Caracasu ter filozofijo jezika in filozofijo zgodovine v bogoslovnem semenišču sv. Pavla apostola v Maturínu.
V duhovnika je bil posvečen 4. avgusta 1963 in je bil župnik v več župnijah v Valenciji.
Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za pomožnega škofa nadškofije Caracas, škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1990 v katedrali v Caracasu. 7. maja 1994 je bil imenovan za drugega škofa škofije Maturín, 27. maja 2002 pa za drugega nadškofa metropolita nadškofije Cumaná.
Dvakrat zaporedoma je bil izvoljen za predsednika Venezuelske škofovske konference. Trenutno je župnik v župniji Brezmadežne v nadškofiji Valencia.

P. Luis Pascual Dri OFMCap, spovednik v svetišču naše Gospe iz Pompejev (Buenos Aires)

Rodil se je 17. aprila 1927 v kraju Federación v Argentini v družini, v kateri so se vsi otroci razen enega posvetili Bogu v redovnem življenju. Že od otroških let je delal na polju, skrbel za živali, gojil koruzo in lucerno. Obiskoval je lokalno podeželsko šolo.
V kapucinsko malo semenišče je vstopil januarja 1938, ko je imel le 11 let. Z noviciatom je nadaljeval v Urugvaju, kapucinski habit je oblekel 21. februarja 1945. Večne zaobljube je izpovedal leta 1945, v duhovnika pa je bil posvečen 29. marca 1952 v stolnici v Montevideu. Leta 1953 je postal direktor kapucinskega semenišča, leta 1959 pa magister novincev.
Leta 1961 je v Evropi končal specializacijo s področja vzgoje novincev, nato pa začel svoje poslanstvo vzgojitelja v kolegiju in gimnaziji v Urugvaju. Leta 1976 je postal župnik, čez dve leti pa magister novincev. Med letoma 1983 in 2007 je bil župnik v štirih župnijah, med drugim tudi v svetišču Naše Gospe iz Pompejev, kjer še danes, pri 96 letih, vsak dan spoveduje.