Kardinal Parolin: Evropa mora biti pred izzivi v Sredozemlju složna

Massimiliano Menichetti

Nujno je, da Evropa čim prej poišče soglasje glede novega sporazuma o migracijah in azilu. To je kardinal državni tajnik Pietro Parolin izjavil v intervjuju za vatikanske medije na predvečer apostolskega potovanja papeža Frančiška v Marseille 22. in 23. septembra ob zaključku »Rencontres Méditerranéennes«. Vse evropske države – poudarja kardinal – morajo skupaj prevzeti odgovornost za razmere v Sredozemlju, daleč od sloganov in nasprotovanj, pri tem pa imeti bolj pred očmi obraze kot številke zapletenega in dramatičnega vprašanja.

Eminenca, papež bo v Marseillu na »Sredozemskih srečanjih«, kjer se bodo srečali katoliški škofje iz 30 sredozemskih držav, skupaj z različnimi župani in mladimi. Kaj bo prinesel papež?
Sveti oče je sprejel povabilo za sodelovanje na tretjih »Sredozemskih srečanjih«, ki sledijo tistim v Bariju in v Firencah. V tem vidi dragoceno priložnost za medsebojno podelitev in za izgradnjo skupnega dobrega. »Sredozemska srečanja« namreč v kontekstu, ki na skoraj edinstven način združuje različna ozemlja, ljudstva, zgodovine in verstva, spodbujajo složnost pri soočanju s skupnimi in odločilnimi izzivi za prihodnost, ki bo hočeš nočeš skupna, ali pa je ne bo, kot je večkrat opozoril papež. Verjamem, da želi sveti oče v Marseillu biti priča tega duha povezanosti in konkretnosti. V Sredozemlju trenutno prevladuje razprava, povezana z migracijskim vprašanjem, kjer se poleg težav kaže ravno potreba, da se s problemi soočamo skupaj in z daljnovidnimi vizijami, ne pa kot zgolj s trenutnimi težavami, h katerim skuša vsak pristopati v skladu z lastnimi posebnimi interesi.

Kako graditi sprejemanje, dialog in mir v svetu, ki težko prepozna obraz tistega, ki je v stiski?
Rekel bi, da ravno s tem, da začnemo resno in dejavno verjeti v dialog, ki ni uporabno orodje za uveljavljanje lastnih stališč, ampak odprta pot za iskanje skupnih rešitev. Dejali ste, da svet težko prepozna obraz tistega, ki je v stiski, in to je res. Veliko vprašanj se žal začne obravnavati s »številkami« namesto z »obrazi«. Ko razmišljamo o drami migrantov, je treba izhajati iz prioritete človekovega dostojanstva pred kakršnim koli drugim legitimnim preudarkom in se izogibati tistim ideološkim mislim, pred katerimi svari papež, ki postavljajo teorije, pogosto propagandne, pred resničnost dejstev. Migracijsko vprašanje je zapleten pojav, ki nima preprostih in takojšnjih rešitev in s katerim se ne smemo soočati s slogani in obljubami, ampak s »skupnimi akcijami«, ki stvarno zastavijo vire za zagotovitev boljših pogojev za sprejem, za mir in stabilnost, kakor je pred nekaj dnevi spomnil tudi visoki komisar Združenih narodov za begunce.

Vojne, revščina, nasilje pogosto povzročijo nujo po zapustitvi domovine. Eminenca, kakšni so konkretni koraki, ki bi jih bilo treba storiti, da bi prebudili mednarodno skupnost?
Čeprav odločitev za odhod iz domovine povzročajo vojne, revščina in nasilje, ne smemo pozabiti, da jih povzročijo tisti, ki zagrešijo nasilje, ki sprožajo spopade, ki sprejemajo politične odločitve, ki ne težijo po skupnem dobrem. Prvi korak je torej sprejem odgovornosti pri odločitvah, ki jih vsak dan sprejemamo v svojih domovih, v svojih družinah, med prijatelji, na delu, v šoli, v naših družbah in v naših vladah. Krize torej niso naključne, ampak so vprašanje osebnih in skupnih odločitev. Dejal bi, da je potrebno spreobrnjenje kot izhodišče za pozitivne politične predloge, naložbe in družbene projekte, ki so namenjeni izgradnji kulture ljubezni in bratske družbe, kjer ljudje ne bodo prisiljeni v beg, ampak bodo lahko živeli v miru, varnosti in blaginji.

V teh dneh so se povečala izkrcanja migrantov na italijanskih obalah, zlasti na Lampedusi. Kaj reči prebivalcem otoka, ki vedno sprejemajo, vendar že leta prosijo, naj ne ostanejo sami?
Predvsem, nobeno dobro delo ni nekoristno, nobeno dejanje ljubezni in dobrodelnosti ni zapravljeno. Kristus je navzoč v naših poskusih, da bi ljubili in skrbeli za najšibkejše med nami in v vsakem velikodušnem dejanju ga srečamo in doživljamo njegovo prisotnost. Vendar pa tisti, ki si prizadevajo v skrbi za migrante in begunce, ne smejo biti prepuščeni sami sebi pri soočanju s temi razmerami brez podpore vlad. Potrebujejo solidarnost na nacionalni in na mednarodni ravni. Trenutno se na politični ravni razpravlja o več kot enem akcijskem načrtu. Ne samo v Italiji, pač pa tudi v Evropi. Na misel mi prihajajo tako različni razvojni načrti v Afriki kot tudi nov dogovor o migracijah in azilu. Nujno je, da se glede dogovora čim prej najde soglasje. Vse evropske države morajo skupaj sprejeti odgovornost za razmere v Sredozemlju.

Ko govorimo o migracijskih tokovih, ima človek vtis, da smo vedno v »letu nič«, medtem ko obstajajo konsolidirani modeli integracije in sprejema. Kako pomembna sta njihovo uresničevanje in pozitivna komunikacija?
Obstajajo tako imenovane najboljše prakse in akcijski načrti, ne začenjamo iz nič. Obstajajo modeli, ki lahko zagotovijo, da se migracija dogaja na varen, urejen in pravilen način. Zato smo vsi poklicani, da presežemo retoriko in sprejmemo učinkovite politike, ki preprečujejo preobremenitev sistema za sprejem migrantov in ki podpirajo delo ljudi na terenu.

Kaj pričakujete od srečanja v Marseillu?
Rekel bi, da že sam naslov srečanja, oziroma »Mozaik upanja« dobro povzema pričakovanja. Gre namreč za poživitev upanja in da to v obdobju, v katerem zaznavamo ozračje nestrpnosti in brezbrižnosti, storimo skupaj, ko se zbližamo glede temeljnih tem, pri čemer niso v pomoč koalicije in opozicije, pač pa sodelovanje in dobra volja. Mislim prav na pojav migracij, pa tudi na izzive miru, podnebnih sprememb, boja proti lakoti … V tem smislu srečanje v Marseillu s skupnim delom cerkvenih in civilnih voditeljev predstavlja priložnost za konkretno spodbujanje upanja.