Vatikanska zgradba »Palazzo della Cancelleria« odprla vrata novinarjem
Vatican News
Del zgradbe je tudi ena najstarejših rimskih cerkva
Gre za arhitekturno mojstrovino renesanse, bogato z deli, ki do sedaj javnosti niso bila dobro znana. Del zgradbe je tudi ena najstarejših rimskih cerkva: bazilika sv. Lovrenca (San Lorenzo in Damaso), ki je bila zgrajena v času papeža Damaza I., okoli leta 380.
Upravljati prav tako pomeni dati na razpolago
Msgr. Nunzio Galantino, predsednik APSE, je v uvodnem pozdravu na začetku ogleda spomnil na besede papeža Frančiška, ki je pozval k transparentnosti. Ob tem je dodal, da »transparentnost ne pomeni samo objave letnega obračuna, ne ustavi se pri "količini", ampak pokaže tudi kakovost tistega, kar se varuje. Gre za korak naprej,« je poudaril msgr. Galantino.
V pogovoru za Vatican News je povedal, kakšen je bil namen dneva odprtih vrat: »Mislim, da je to, da se je na tem mestu zbralo veliko novinarjev, ki jih zanima dediščina apostolskega sedeža, posebej pomenljivo. Na ta način smo jim pomagali tudi razumeti, da Sveti sedež za veliko nepremičnin, ki jih ima v lasti – kar 60 % – ne prejema najemnine in se večinoma uporabljajo za institucionalne dejavnosti. Med njimi ima velika večina zagotovo zelo pomembno zgodovinsko vrednost. Zato je dan, kot je današnji, namenjen temu, da se razširi pojem upravljanja. Sem predsednik Uprave za premoženja apostolskega sedeža in upravljati ne pomeni komercializirati. Upravljati prav tako pomeni dati na razpolago, tudi drugim omogočati, da se seznanijo in bogatijo s temi stvarnostmi. To je zelo lepa izkušnja, zlasti zato ker nam pomaga, da na stvarnosti, ki pripadajo apostolskemu sedežu, gledamo z manj komercialnega vidika.«
Po velikosti primerljiva s Kolosejem
Ogled palače so vodili arhitektka Maria Mari, inženir Mauro Tomassini in profesorica zgodovine in arhitekture na Univerzi Tor Vergata Claudia Conforti. Slednja je za vatikanske medije spregovorila o nastanku zgradbe in lepoti njenih zakladov. »Gre za palačo z nekoliko posebno zgodovino, saj je nastala kot rezidenca kardinala, ki je bil tudi naslovni kardinal te cerkve. To tipologijo najdemo skoraj izključno v Rimu ali v državi kot je Portugalska: rezidenca je združena s cerkvijo sv. Lovrenca, ki je bila ena najstarejših župnij v Rimu. Na željo kardinala Riaria je bila razkošna, saj jo je povezal s palačo, ki meri 100 krat 100 metrov. To je bilo leta 1484, torej na začetku rimske renesanse. Gre za palačo, ki je po velikosti primerljiva s Kolosejem. Na zunanjih fasadah so razni napisi in motivi: šipkovemu cvetu, simbolu kardinala Riaria, je bila kasneje dodana lilija družine Farnese, saj je kardinal Alessandro Farnese postal podkancler.
Že v času gradnje se je stavba nahajala v enem najbolj živahnih predelov Rima: ob tržnici Campo dei Fiori, na nasprotni strani pa so bile stojnice oz. trgovine menjalcev denarja in znanih bankirjev, večinoma Firenčanov. Palača združuje več stoletij najbolj živahne zgodovine rimske umetnosti, tako slikarstva kot arhitekture. Skozi dvorane palače se spustimo v klet, kjer sta Euripus, umetni kanal, ki je služil Agripovim termam, ter grobnica Aulusa Hircija, enega od poveljnikov rimske vojske Julija Cezarja v Galiji.«
Palača, ki jo še danes proučujejo
Inženir Mauro Tomassini pa je spregovoril o nekaterih posebnih vidikih palače: »To je palača, ki jo še danes proučujemo, saj je slabo poznana. Zamislil si jo je kardinal Riario, ko je bil še mlad, star malo več kot osemnajst let, in navdušen nad zgodovino cesarskega Rima, da bi povrnil sijaj področju, ki je takrat propadalo in postalo močvirnato. Bazilika iz zgodnjekrščanske dobe se je skozi stoletja razvijala neskladno, tudi v stiku s trgom, in zato ni bila več združljiva z načrtom, ki ga je imel v mislih ta mladi kardinal: da bi zgradil rezidenco, novo cerkev, nove urade in, lahko bi rekli, tudi grad. Projektant Baccio Pontelli, ki ga je kardinal spoznal v Ostiji, je dejansko zgradil stavbo, ki spominja na trdnjavo, s štirimi stolpi. V notranjosti, na dvorišču, pa najdemo predvsem pečate Bramantejeve arhitekture, tako da gre vsekakor za palačo, ki lahko obiskovalcem veliko ponudi, žal pa je tudi sami Rimljani ne obiskujejo pogosto in je ne poznajo tako dobro, kot bi jo morali.«
