Antologija patrističnih besedil za začetek sinodalnega dela

ANTOLOGIJA PATRISTIČNIH BESEDIL
ZA ZAČETEK SINODALNEGA DELA
[ki jih je predlagal papež Frančišek]

Sveti Duh je protagonist cerkvenega življenja: načrt zveličanja za človeško družino se uresničuje z milostjo Svetega Duha.
Ne glede na to, ali želiš upoštevati starodavne čase - blagoslove očakov, pomoč, ki jo je zagotavljala postava, podobe, prerokbe, hrabrost v vojni, čudeže, ki so jih storili pravični - ali stvari, ki so bile pripravljene za Gospodov prihod v mesu, (vse to se je uresničilo) po Svetem Duhu. Najprej je bil z Gospodovim lastnim telesom, postal je njegovo neločljivo maziljenje, kakor je zapisano: »Tisti, na katerega ste videli Duha sestopiti in ostati, ta je moj ljubljeni Sin«; in »Jezus iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom«. Nato je vsako Kristusovo dejanje potekalo ob pomoči Svetega Duha. Prisoten je bil, ko je bil Kristus izpostavljen hudičevim skušnjavam [...], ko je delal čudeže [...]. Po vstajenju od mrtvih ga ni nikoli več zapustil. V želji, da bi prenovil človeka in mu vrnil milost, ki jo je prejel z Božjim dihom in jo je izgubil, diha na obraze učencev, kaj pravi? »Prejmite Svetega Duha. Tistim, ki jim grehe odpustite, jim bodo odpuščeni; tistim, ki jim jih ne odpustite, ne bodo odpuščeni«. In ali ni ureditve Cerkve jasno in neizpodbitno prinesel Duh? Kajti on je Cerkvi dal - pravi – »najprej apostole, nato preroke, nato učitelje, nato čudeže in nato spet karizme ozdravljenja, pomoči, upravljanja in dar jezikov«. Ta vrstni red je v skladu z razdelitvijo darov Svetega Duha (Bas, (Bas., Spir. 16, 39, 4-32).

a. Sveti Duh v cerkveni skupnosti sproži globoko in raznoliko dinamiko: »vrvež« binkošti.
Toda tudi prihod Svetega Duha se zgodi ob tretji uri, kakor izvemo v Apostolskih delih, ko Peter zaradi tega, ker so se farizeji posmehovali učencem, ki so se izražali z močjo mnogovrstnih jezikov (ἐν τῇ ποικίλῃ τῶν γλωσσῶν ἐνεργείᾳ), pravi, da tisti, ki tako govorijo, niso opiti: bila je namreč tretja ura (Baz. [?], ascet. 13: PG 31, 877, 24).

b. Sveti Duh harmonično komponira zgodovino zveličanja: harmonija ne pomeni sinteze, ampak vez občestva med različnimi deli.
Toda Bog je, še preden je obstajalo kar koli od tega, kar zdaj vidimo, in ko si je zamislil, da bi uresničil tisto, česar še ni bilo, hkrati zasnoval, kakšen naj bi bil svet, in skupaj z njegovo obliko ustvaril usklajeno snov. Nebesom je dodelil naravo, ki je primerna nebesom, obliki zemlje pa je dal bistvo, ki ji je lastno in ji pripada. Nato je oblikoval ogenj, vodo in zrak, kakor je želel, in jih spravil v življenje, kakor je zahteval smisel obstoja vsakega od elementov. Z nerazdružljivo vezjo skladnosti je ves svet, sestavljen iz različnih delov, povezal v enotno občestvo in harmonijo, tako da so se celo elementi, ki so bili med seboj najbolj oddaljeni, zdeli združeni zaradi sorodnosti (Baz., Hex. 2,49-61).

- Cerkev: ena harmonija v mnogih glasovih, ki jo ustvarja Sveti Duh.
»Glas narodov med gorami, podoben glasu mnogih narodov, glas kraljev in zbranih narodov« (Iz 13,4). Verjetno je glas narodov, ki jih je veliko na gorah, Cerkev. Zato je bila izbrana ravna gora, da bi imela prost prostor za zbiranje množice tistih, ki se vzpenjajo v višave Božjega spoznanja. Zato na ravni gori vidi množico tistih, ki so se zbrali iz mnogih krajev in govorijo z enim glasom vere. In pravi Sveti Duh po preroku: Glas mnogih narodov na gorah (na katerih je bilo postavljeno znamenje), podoben (tistemu) glasu mnogih narodov. In edinstven je ta glas, a vendar je podoben glasovom mnogih narodov. Edinstven je torej po skladnosti vere, a vendar podoben mnogim glasovom, ker ga je Sveti Duh v ognjenih jezikih razširil na vsakega od apostolov, ki so nameravali sejati Εὐαγγέλιον med narode po vsem svetu (Bas. [?], En. in Is 13, 259: PG 30, 573B).

Sveti Duh je izvor harmonije med Cerkvami: Bazilij bratom škofom Zahoda.
Kakor torej cenimo vašo medsebojno skladnost in edinost kot naše dobro, tako vas tudi vabimo, da bi bili deležni našega trpljenja, ki ga povzročajo ločitve, in da se ne bi ločili od vas, ker smo si zaradi kraja oddaljeni, ampak da bi drug drugega sprejemali v harmoniji enega telesa, ker smo združeni v občestvu po Duhu (Bas., ep. 90, 1, 26-32).

a. Sveti Duh nas vodi za roko in nas tolaži.
»Pričakujte namreč stisko za stisko in upanje za upanjem, še malo, še malo« (Iz 28,10). Na ta način zna Sveti Duh potolažiti (lit.: ψυχαγωγεῖν = vodi za roko, spodbuja, tolaži) svoje otroke, ki jih hrani z obljubo prihodnosti. Po stiskah pravzaprav ostane upanje: pričakovana resničnost je pripravljena priti (Bas., ep. 140, 1, 34-38).

- Tolažilno delovanje Svetega Duha, ki ga prikazuje gostilničar, kateremu je bil zaupan človek, ki je naletel na razbojnike (prim. Lk 10,25-37).
Božja rosa je potrebna, da ne bi zgoreli in postali neplodni, in tam, kjer imamo tožnika, ki ga predstavljajo razbojniki, naj bo tudi zagovornik, Duh, ki ga predstavlja gostitelj. Gospod je 'svojega' človeka, ki je padel razbojnikom v roke, zaupal Svetemu Duhu. Ta se ga je usmilil, mu obvezal rane in mu dal dva kraljevska denarja, da bi po Duhu prejel podobo in pisavo Očeta in Sina, da bi prejeti darovi obrodili sad in ga pomnoženega vrnili zadnji dan (Iren., haer. III, 17, 3).

- Ta, ki nas varuje, je Sveti Duh.
Ko torej duša obrodi sadove, vredne večne žitnice (prim. Mt 3,12), ji (Duh) ostane blizu in jo (varuje) ter odvrne od nje zasede divjega prašiča (prim. Ps 74,14) (Bas. [?], En. in Is. 1, 20: PG 30, 152C-153A).

- Večplastno zagovorniško delovanje Svetega Duha
Če Sveti Duh sreča cestninarja, ki ima vero, ga naredi za evangelista (prim. Mt 9,9); če sreča ribiča, ga izpopolni v teologa (prim. Mt 4,19); če najde skesanega preganjalca, ga spremeni v apostola narodov, glasnika vere, izbrano posodo (prim. Apd 9,15). Po njem šibki postanejo močni, revni postanejo bogati, neizobraženi preprosti ljudje postanejo modrejši od modrih. Pavel je bil slaboten, toda zaradi navzočnosti Duha je njegovo osebno oblačilo prineslo ozdravljenje tistim, ki so ga prejeli (prim. Apd 19,12). Tudi sam Peter je imel telo, vse prizadeto od slabosti, toda po milosti Svetega Duha, ki je bival v njem, je senca, ki je izhajala iz njegovega telesa, pregnala bolezni tistih, ki so bili oslabljeni (prim. Apd 5,15). Peter in Janez sta bila revna, nista imela ne srebra ne zlata (prim. Apd 3,6), vendar sta podarila zdravje, dragocenejše od mnogih zlatnikov. Hromi, ki je od mnogih prejel zlato, je še vedno ostal berač, ko pa je od Petra prejel dobrobit, je prenehal beračiti, skakal je kot jelen in hvalil Boga. Janez ni poznal modrosti sveta, a je z močjo Duha izrekel besede, na katere ne more gledati nobena modrost. Duh prebiva v nebesih, napolnil je zemljo, prisoten je povsod in nikjer ni kraja, kjer ga ne bi bilo. Prebiva popolnoma v vseh in popolnoma z Bogom. Opravlja službo zagotavljanja svojih darov, vendar ne Služi tako, da prinaša svoje darove, vendar ne deluje v vlogi služabnika, ampak svoje milosti deli po svoji lastni moči. »Razdeli, pravi Sveto pismo, svoje darove in jih vsakemu dodeli, kakor hoče« (1 Kor 12,11). Poslan je v skladu z načrtom zveličanja, vendar deluje popolnoma neodvisno. Molimo, da bo navzoč v naših dušah in da nas ne bo zapustil pod nobenim pogojem, po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu slava in moč na veke vekov. Amen (Bas., fid. 3).

a.    Sveti Duh je tisti, ki nas naredi za Cerkev.
»Poslušajte to, vsi narodi, prisluhnite, vsi prebivalci zemlje, ljudje iz ljudstva in plemiči, bogati in revni skupaj" (Ps 49,2-3). Kajti tisti, ki nas kliče iz najrazličnejših krajev, ustvarja edinost, iz nas dela Cerkev (ὁ ἐκκκλησιάζων) in z oznanjevanjem (τῷ κηρύγματι) sklicuje vse, je Paraklet, Duh resnice (Jn 14,17), ki po prerokih in apostolih zbira vse odrešene; po vsej zemlji se namreč širi njihovo oznanilo in do konca sveta njihove besede (Ps 18,5); zato pravi: Prisluhnite vsi narodi in vsi prebivalci zemlje (Ps 48,2): Zato je tudi Cerkev sestavljena iz ljudi najrazličnejših stanov, tako da nihče ni izpuščen iz dobrobiti (Bas., hom. in Ps. 48: PG 29, 433, 9-18).
Tako je Duh resnično kraj svetnikov. Svetnik pa je s svoje strani gostoljubni kraj za Duha, saj se ponuja za bivanje z Bogom in se imenuje tudi njegov tempelj (Bas., Spir. 26, 62, 22-24).

- Nehvaležnost in neučljivost žalostita Svetega Duha, ki prebiva v nas.
Niti zaradi dejstva, da je Duh v tebi - če je res, da je v tebi v celoti -, niti zaradi dejstva, da poučuje nas, zaslepljene, pri izbiri tistega, kar je za nas koristno, in nas vodi, nisi oškodovan v svojem pokončnem in svetem mnenju o njem. Dejansko je najvišja stopnja nehvaležnosti ta, da dobrotljivost dobrotnika postane povod za nehvaležnost (ἀφορμὴν ἀχαριστίας). »Ne užalostite Svetega Duha« (Ef 4,30). Poslušajte, kaj pravi Štefan, ki je bil darovan kot prvi sad mučencev, ko ljudem očita neučljivost in neposlušnost: »Vi, pravi, se vedno upirate Svetemu Duhu«. In spet Izaija: »Razdražili so Svetega Duha in se je obrnil v sovraštvo proti njim«. In v drugem odlomku: »Jakobova hiša je spravila v ogorčenje Gospodovega Duha«. (Bas., Spir. 19, 50, 5-17)

- Prazne besede žalostijo Svetega Duha
Vprašanje 23. Do koliko besed se ocenjuje govoričenje? Na splošno je vsaka beseda, ki ne prispeva k izpolnjevanju tega, kar moramo storiti v Gospodu, nekoristna. In nevarnost take besede je tako velika, da ne glede na to, kako dobro je to, kar je rečeno, če ni namenjeno izgradnji vere (prim. Ef 4,29), se tisti, ki je govoril, ne izogne nevarnosti, ker ta beseda ni dobra, ampak užalosti Svetega Duha, ker to, kar govori, ni namenjeno izgradnji. Apostol nas je tega jasno naučil, ko je dejal: »Iz vaših ust naj ne pride zlobna beseda, ampak dobra beseda za izgradnjo vere, da bi bila dar tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29), in dodal: »In ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili zaznamovani« (Ef 4,30). Je sploh treba povedati, Kako veliko zlo je žalostiti Božjega Svetega Duha? [klevetanje, obrekovanje] (Bas., reg. brev. 23: PG 31, 1098D-1100A).

»To upoštevaj in prosi Boga, da bi se izogibal praznim razpravam, ki ne koristijo ničemur drugemu kot pogubi tistih, ki jih poslušajo« (2 Tim 2,14) ... »Izogibaj se tudi nespametnih in nevednih razprav, saj veš, da izzivajo prepir« (2 Tim 2,23). Človek se ne sme spuščati v prazne pogovore, iz katerih ne izhaja nič dobrega. Kajti govoriti ali delati dobro samo po sebi, ne da bi gradili vere, pomeni žaliti svetega Božjega Duha (Bas., reg. mor. 25, PG 31, 744B).

Ker Gospod ne pusti brez obsodbe tistih, ki se ukvarjajo s praznim govorjenjem, in še močneje obsodi tistega, ki pušča talente v nedejavnosti, nam je apostol sporočil, da tudi tisti, ki izreče dobro besedo, a ne poskrbi za gradnjo vere, žalosti Svetega Duha (prim. Ef 4,30), zato moramo pomisliti, kakšna sodba čaka tistega, ki nevredno jé in pije (Bas., bapt. I, 3: PG 31, 1577BC).