S. Maria Grazia Angelini OSB: Pripovedovati prilike namesto izdajati razglase
S. Maria Grazia Angelini OSB
Generalna kongregacija 16. – 23. oktobra 2023
Duhovne pobude
»Manjše od vseh …« (Mr 4,30)
Pripovedovati prilike namesto izdajati razglase
1. Uvod
» O kakšnih stvareh se pogovarjata med potjo?« (Lk 24,17). Ko je Jezus prišel do dveh učencev, ki sta se pogovarjala med sabo, je začenši z vprašanjem (»o kakšnih stvareh se pogovarjata?«) ter iz posledičnega postanka ob Svetem pismu in iz lomljenja kruha, njuno pot obrnil v obliki črke »U«. Naši pogovori so sedaj na odločilni točki, prišlo je do določene spremembe, to moramo upoštevati. Božja beseda, ki smo jo poslušali in jo povezali z dogodki, ki nas obdajajo, nas priganja in nas razsvetljuje. Cerkev, verujoča vest vsakega člana, je danes pretresena. Medtem ko okoli nas besnijo vojne, smo okusili duhovni pogovor, poslušali veliko želelnikov, veliko velelnikov, poskusov razumevanja zapletene, vznemirljive stvarnosti … kaj reči? Spet je čas, da dvignemo pogled k navdihujoči luči evangelija. Evangelij ne daje rešitev, ampak razkriva vedno presenetljivo dinamičnost Duha, ki prinaša izpolnitev.
No, s položaja, naj katerem sem se po milosti znašla, na robu sinode in v molitvi, nas je s p. Timothyjem pritegnil ta evangelij. Dve majhni priliki iz 4. pogl. Markovega evangelija, osebna izkaznica kraljestva, sta eden od svetih mest za Jezusa najbolj značilnega razodetjem in iz tega, kako Jezus svojo Cerkev vidi kot služabnico kraljestva. Iz tega prihaja luč tudi na sinodalno pot.
2. Vznemirjajoče vprašanje
»Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo, oziroma s kakšno priliko naj ga predstavimo?« Jezus začne z dvojim vprašanjem. Kot da bi hotel vplesti sogovornika in danes se vprašanje razširja na ta sveti zbor, v svoje prizadevanje, da bi Božjemu ljudstvu in onstran predložil povzetek poti.
Jezus je povedal že veliko prilik. »Lepota njegovega razodetja je v tem, da nam je govoril o Bogu in človeku skupaj, o enem v drugem. Zato »je Jezusovo razodetje parabolično, in takšno mora biti krščansko bivanje« (B. Maggioni). Zato Jezus tukaj v svojo pripovedno umetnost pritegne poslušalce. In to vprašanje nas danes globoko zadeva. Božje kraljestvo je treba vedno oznanjati »v priliki«, se pravi na stičišču njegove navzočnosti in našega izkustva, sicer njegova presežna skrivnost zveni tuje. Stičišče je simbolično nakazujoče, ne zaključujoče.
Kako torej danes izrekati skrivnost Kraljestva, presenetljive in dramatične rasti, pripovedujoč v teh dneh o sinodalni poti, z besedami mesa?
3. Kot seme, ki je bilo vrženo, ki je padlo v zemljo
Bistvo prilike je kontrast. Majno seme – velika gostoljubna rastlina. Pomaga nam dojemati, kako Jezus vidi svojo zgodovino in zgodovino Cerkve; in kakšen je njegov slog. Draga mu je podoba semena, večkrat jo uporabi. Tudi in zlasti v zadnji uri pred Grki, ki prosijo, da bi ga videli: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu (…) kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (Jn 12,24.26). Tam bo podoba imela vso velikonočno svetlobo. To je luč: skrivnost zrna, ki vrženo, predano, pomešano z zemljo, tako da umre postane gostoljubna rastlina. Poklicani smo, da doumemo navdihujoči pomen podobe. To je skrivnost porajanja, zastonjske zaveze. Veliki izziv Boga, ki ljubi ljudi.
Jezus kot Sin, popolnoma predan Očetovi volji, popolnoma zaupajoč v moč Njega, ki ga je poslal na svet, tukaj obdela svojo kenozo na zemlji. Protislovno razločuje znamenja tega, kar bi se lahko zdelo polom, in svoji Cerkvi ponudi pogled za razločevanje znamenj Kraljestva.
Na ta način prepreči, da bi paradoks Kraljestva razvodenel v mistificirajočem razumevanju, ki vedno zelo zapeljuje učence, vedno, preden križ ponudi zadnje in odločilno pojasnjevalno znamenje. V Jezusovi zadnji izročitvi, v evharistiji, obhajani v srcu noči, Cerkev, ki se oklepa tega »blaženega drevesa«, raste in se razveja. In steguje nove veje, za vsako nepredvideno jato ptic, ki išče senco, išče gnezdo za nove generacije.
In tako smo deležni provokacije, naj stkemo svojo parabolično pripoved, da bi oblikovali evangeljski odgovor na današnje izzive, revščino, zmedenost.
4. Dojeti razodevajočo in učinkovito moč prilike
Potrebujemo veliko tišine in resnične ponižnosti, da bi v sebi in v Cerkvi dojeli dynamis Besede in da bi ji naredili prostor. Presenetljiv pomen majhnega kot nosilca prihodnosti je značilen za Jezusov slog. Govori o Božjih okusih. Tako prihaja Božje kraljestvo. Jezus samega sebe vidi v slabotnem, golem in zaničevanja vrednem semenu, ki je brez videza, je bedno, brez lepote, ki je samo (dokler ne umre), na videz negibno, trohneče po izročitvi zemlji in oživi v nepredvidljivi, nezaustavljivi, gostoljubni dinamiki. In v dinamizmu izročitve zemlji vzide kraljestvo ter postane zavetje, da bi v njegovi senci vse ptice neba našle osvežitev in prostor za gnezdenje.
Nasprotje in nepretrganost med preprostostjo izhodišča (seme) in veličino cilja (drevo) zaznamujeta tudi izkušnjo vere. Danes nas mora to znova presenetiti. To smo zaznali v mnogih posegih v dvorani. In iz evangelija dobimo nit smisla.
Prilika nam tako daje jezik za razlago poti tega meseca sejanja. Danes, v kulturi boja za prevlado, dobiček in »sledilce«, ali pa bega, je potrpežljivo delo sejanja te sinode samo po sebi globoko prevratniško in revolucionarno dejanje z logiko najmanjšega semena, ki se pogrezne v zemljo. Tako se mi zdi, da se sinoda spozna poklicana, da si drzne napraviti sintezo-kot-seme, da bi odprla pot preoblikovanju, novi obliki, ki jo zahteva življenje.
Gre za doumetje, med tolikimi poslušanimi besedami, »najmanjšega«, polnega prihodnosti in kako si drzniti zamisliti, kako ga izročiti zemlji, ki ga bo dozorela, da bo postal gostoljuben kraj: »S kakšno priliko naj ga predstavimo?«
»Kako se bo to zgodilo?« se je spraševala Marija iz Nazareta Lk 1,33.37). In ona, obsenčena po Duhu, se je te umetnosti učila iz svojega lastnega naročja in svojo nemogočo priliko poje v Magnificatu. To nas uči, kako se lahko zelo majhna, neznatna deklica iz Galileje, uskladi z močjo Duha in razume zgodovino. Predlaga drzne vizije. Naredi preroške geste. Brez zaščite mogočnih in bogatih.
Iz Duha izhaja umetnost doumevanja in pripovedovanja še neznanih podobnosti med Božjim kraljestvom in najbolj preprostimi, zelo majhnimi, krhkimi in vitalnimi resničnostmi zemlje, podobnostmi, ki odpirajo prihodnost.
In tukaj, kakšna sozvočja izsledimo v pogovorih v teh blagoslovljenih dnevih, in kako naj jih pripovedujemo? Vsakdanja zgodovina Cerkve je polna prilik, ki čakajo na pripovedovanje s pogledom, uprtim v Jezusove oči. V vsakem doživljaju Cerkve smo poklicani, da prepoznamo kristološko obliko majhnosti in kristološko obliko preobrazbe, ki se dovršeno razodeva v križu, »arbor alta«. To je gostoljubna veličina, ki je dozorela skozi spust v zemljo, s svobodno in ljubečo izročitvijo.
Nasprotno pa zgodbe, ki se pripovedujejo danes, črpajo nit smisla iz obrabljenih fraz priznane kulture ali iz neumnih utopičnih izmišljij, ali nasprotno iz neutolažljivih ugovorov Godota. Potrebno je veliko tišine in resnične ponižnosti.
Prilika nam močno kliče, naj vzamemo resno tistega »najmanjšega«, ki je človek (Ps 8), ki varuje presežno ustvarjalno moč. Delo korenin mora zoreti začenši z oblikovanjem vesti. Najmanjši je v Jezusu vsak krščeni, ki je poklican, da vstopi v sinergijo s presenetljivo močjo posejanega semena. To pomeni, da odločno ločimo pastoralno delo od kakršnega koli statističnega, učinkovitostnega, postopkovnega pogleda, postavljenega kot sistem, da bo osredotočeno na oblikovanje vesti krščenih, v svetu, zasičenem z hybris, ki ga vabi post človeško.
Prosim, da bi ta sinodo prejela umetnost novih pripovedi, korenito ponižnost tistega, ki se uči prepoznati podobnost Kraljestva v najbolj resničnih, vitalnih dinamizmih človeškega, prvotnih virih življenja, ki skrivnostno utripa v vseh svetovih in sferah človeškega bivanja, v čudovitem skritem sozvočju. Z veliko potrpežljivostjo in sposobnostjo preiskovanja noči.
Dobro sklepno delo je v pripovedovanju novih prilik, ki nam omogočajo, da razmišljamo, rastemo, upamo in hodimo skupaj.
