Sinoda. Brifing: sinodalnost, živeta med zasedanjem sinode
Vatican News
Na deveti generalni kongregaciji v ponedeljek dopoldne, 16. oktobra, je bil navzoč tudi papež Frančišek, sicer pa je v dvorani Pavla VI. bilo prisotnih 343 udeležencev zasedanja. Paolo Ruffini, predsednik komisije za informiranje med sinodo, je na brifingu dejal, da so bila pregledana že prva poročila o delo po manjših skupinah (circoli minori). V govorih pa je bilo zaznati »kakovost poslušanja, živeto izkušnjo in bratstvo« med udeleženci, ki si dopuščajo čas »za spreobrnjenje, vzajemno poslušanje in razločevanje«. Gre za to, da se »naučijo sinodalnosti in se bodo ob vrnitvi domov na nek način vsi udeleženci čutili drugačni«. Pomembno je, da »se čutijo kot ena družina, z lepoto medsebojne podelitve svojih prepričan, v bratstvu in miru«.
Sicer pa se je včerajšnja dopoldanska kongregacija začela z zahvalo svetemu očetu za apostolsko spodbudo o sveti Tereziji Deteta Jezusa in Svetega Obličja z naslovom »C'est la confiance«, ki je izšla v nedeljo. Spomnili pa so se tudi 45. obletnice izvolitve Janeza Pavla II. za papeža.
P. Vimal Tirimanna iz reda redentoristov, teolog iz Šrilanke, je na brifingu dejal, da postaja vedno bolj optimističen v zvezi s sinodalnim procesom. Kot profesor moralne teologije je namreč pričakoval rezultate. Preden je prišel na sinodalno zasedanje je mislil, da je sinodalnost nek kliše, a je mnenje spremenil, saj na začetku tretjega tedna zasedanja vidi, »kako se tukaj sinodalnost zares živi«. »Ko sediš za okroglimi mizami ob škofih, kardinalih, ženskah in laikih, ki sedijo drug ob drugem, se zaveš, da je Cerkev koncentrična in ne piramidalna,« je dejal p. Tirimanna ter pojasnil, da je delo za okroglimi mizami odraz ekleziologije koncilskega dokumenta Lumen gentium, ki se jo »živi v kulturi sinodalnosti«.
Irska redovnica Patricia Murray je na brifingu povedala, da v njeni redovni skupnosti že več kot dvajset let v praksi živijo sinodalnost, in sicer prek skupnega sprejemanja odločitev, pri tem pa »v središče postavljajo Jezusa in Svetega Duha« ter »poslušajo vse, da bi lahko razločevale«. Dodala je, da z veseljem vidi, kako je ta način sedaj postal del sinode in se širi po celotni Cerkvi. Izpostavila je, da je treba tudi v prihodnjih mesecih nadaljevati z razločevanjem. »Čas je dar,« je dejala in ponovila, da je treba med celotno sinodalno potjo moliti in razločevati.
Pomožni praški škof Zdenek Wasserbauer se je zaustavil pri apostolski spodbudi o sveti Tereziji iz Lisieuxa in dejal, da dokument vidi kot »kompas za celotno sinodo«, saj je med zasedanjem ključna beseda ravno »misijonstvo«. Sveta Terezija pa je sozavetnica misijonov. Navedel je dva razloga, zakaj apostolska spodbuda za sinod predstavlja vodilo. Prvi je ta, da je svetnica ob vstopu v karmel imela »željo, da bi reševala duše«. Tudi na sinodi se vsak dan zbere štiristo članov, ki si prizadevajo za dobro drugih, za njihovo rešitev. Kot drugi razlog pa je navedel »temno noč vere«, ki jo je živela svetnica. »Nekateri pravijo, da tudi danes Cerkev tretjega tisočletja živi temo, sinoda pa je luč, ki prežene temo,« je dejal češki škof.
Med odgovarjanjem na novinarska vprašanja je s. Patricia Murray povedala, da je bila presenečena nad svojim imenovanjem kot prve ženske v zgodovini Cerkve, ki bo del skupine za pripravo dokumenta, ki bo povzemal zasedanje. »To je znamenje,« je dejala, »da v Cerkvi obstaja želja, da bi ženske sodelovale pri odločanju.« Spregovorila je tudi o stopnji vključenosti žensk v zasedanje: »Uspelo nam je izraziti svoje stališče. Vsak član sinode lahko svobodno pripravi svoje razmišljanje in vsaka ženska je imela dovolj prostora za svoj prispevek.« Dodala je, da je bilo veliko govorov o vlogi žensk v Cerkvi in o tem niso govorile samo ženske.
Med novinarskimi vprašanji je v ospredje prišla tudi tema o osebah lgbtq+ in povzročeni jim bolečini. S. Murray je pritrdila, da se je o tem govorilo v manjših skupinah. Poskušalo se je ugotoviti, kako se Cerkev na liturgičnem in pastoralnem področju lahko opraviči za povzročeno trpljenje. Šrilanški p. Tirimanna je dodal, da gre za zelo odmevno vprašanje, ter izpostavil prizadevanje za vključevanje vseh po Jezusovem zgledu. »Cilj našega zasedanja je, da bi se prek sinodalnosti ustvarila kultura vključevanja, pri čemer se spodbuja radikalno spreobrnjenje,« je zatrdil. Vendar pa se ne sme izolirati posameznih vprašanj, saj ta tema zadeva različne stvarnosti, čemur je pritrdil tudi pomožni praški škof Wasserbauer. Slednji je tudi dodal, da sinoda deluje na »zelo uravnotežen način« in upošteva »vse bolečine«, ki jih danes živita tako svet kot Cerkev.
»Povezuje nas zavedanje, da smo vsi ljubljeni kot Božji otroci,« je pripomnil Ruffini, ki je na vprašanje o blagoslavljanju istospolnih parov odgovoril, da to temo sinoda obravnava v luči krščanskega nauka, ta nauk pa je temelj celotnega zasedanja škofovske sinode. Pojasnil je še, da to vprašanje »ni osrednja tema pogovorov« in »ni tema sinode«. Omenjeno je bilo v okviru razmisleka o zavedanju, da je Cerkev »ena, sprejemajoča in vključujoča«.
