Sinoda. Cerkev z revnimi, proti klerikalizmu in zlorabam
Vatican News
Kot je povedal Paolo Ruffini, predsednik Komisije za informiranje in prefekt Dikasterija za komunikacijo, so udeleženci v petek popoldan prisluhnili nekaterim »zelo močnim, ganljivim in globokim pričevanjem s področij, kjer ljudje trpijo zaradi vojne ali drugih vzrokov (Bližnji vzhod, Ukrajina, Amazonija in tudi drugod)«.
Sinodalnost avtoritete ne odpravlja, ampak jo kontekstualizira
Najprej so obravnavali »razločevanje odnosov odločanja v razmerju med avtoriteto in soodgovornostjo«. Poudarili so, da sinodalnost »avtoritete ne odpravlja, ampak jo kontekstualizira«, pri čemer so opozorili, da je »avtoriteta potrebna« ter da se ne smemo bati »soočenja ali nestrinjanja«. Izpostavljeno je bilo, da je potrebno iti naprej z dialogom ter se izročati »Svetemu Duhu, ki spreminja kraje boja v kraje prehoda«.
Prisluhniti vsem
Nadalje so spregovorili o pomenu vzajemnega poslušanja. Poudarili so, da je potrebno prisluhniti »vsem, začenši pri tistih, ki menijo, da jih ni mogoče sprejeti v Cerkev, ali pa jim je bilo rečeno, da ne pripadajo Cerkvi«, kot so na primer »migranti, ki pripadajo drugim veram«, revni, osebe s posebnimi potrebami, staroselci ali LGBTQ osebe. V zvezi s slednjimi so spomnili, da jih je potrebno sprejeti in »nasprotovati vsakršnemu nasilju nad njimi«.
Kdor ni v občestvu s papežem, rani Cerkev
Druga pomembna točka, ki so jo obravnavali na petkovem srečanju, je bilo »občestvo s papežem«: kdor ni v temeljnem občestvu s Petrovim naslednikom, »rani Kristusovo telo, ki je Cerkev«. In občestvo je po Ruffinijevih besedah najboljše sporočilo, ki ga lahko posredujemo v svetu, ki je ujet med polarizacijo, ksenofobijo in vojno.
Pires: vloga žensk, poslanstvo Cerkve v digitalni dobi
Sheila Pires, tajnica Komisije za informiranje, je v nadaljevanju brifinga povedala, da je bila ena izmed tem na 15. generalni kongregaciji tudi vloga žensk in posvečenih žensk, predvsem je bila izpostavljena potreba, da bi se upošteval njihov glas pri sprejemanju odločitev.
Razmišljanje je bilo namenjeno tudi klerikalizmu ter priporočilom glede stalne formacije, ki mora omogočati tudi soočanje z vprašanjem zlorab. Na vseh ravneh je pomembno spodbujati pobude za zaščito vseh ljudi, tako otrok kot tudi odraslih.
Ena izmed tematik, ki so jo v preteklih tednih sicer že obravnavali, je bilo poslanstvo Cerkve v digitalni dobi: to ne sme imeti virtualne razsežnosti, saj gre za resnično življenje ljudi. Hkrati je bilo ponovno poudarjeno, da je poslanstvo Cerkve služiti revnim, v zavedanju, da nas bo Gospod sodil po tem, kako smo ljubili najmanjše, in ne po znanju, ki smo si ga nabrali.
Škof Overbeck o izkušnji sinodalne poti Cerkve v Nemčiji
Msgr. Franz-Josef Overbeck, škof v Essnu in vojaški ordinarij za Nemčijo, je spregovoril o izkušnji sinodalne poti katoliške Cerkve v Nemčiji, ki se je začela leta 2018 in končala lani. Poudaril je, da je bil razlog za začetek te poti »veliko število ugotovljenih primerov zlorab«. Delo je potekalo skupaj s Centralnim odborom nemških katoličanov, ki združuje predstavnike različnih poklicnih skupin v Cerkvi. Msgr. Overbeck je poudaril, da je na poti kesanja in prenove potrebno »samokritično pregledati delovanje Cerkve in se vprašati, katere spremembe so nujne za prenovo njenega življenja«. Po njegovih besedah se je potrebno vrniti k teološkemu znanju, »začenši s pričevanjem Svetega pisma in katoliškega izročila, z odkritji znanstvene teologije, pa vse do vere vernikov in znamenj časa, ki jih je treba razlagati v luči evangelija«, da bi bilo krščansko oznanilo verodostojno. »Če teologija, cerkveno učiteljstvo ali izročilo ter znamenja časa,« vsebujejo nesprejemljiva in nepremostljiva nasprotja, to ne bo nikogar prepričalo in prav tako ne bo dalo nobene usmeritve katoličanom,« ki jih je v Nemčiji le še 30 % (toliko je tudi protestantov, 40 % pa je nevernih).
Katoliška Cerkev v Nemčiji je v času sinodalne poti razmišljala o naslednjih štirih področjih: oblast, duhovništvo, vloga žensk in spolna morala. V Frankfurtu je potekalo pet konferenc, na katerih so obravnavali te teme in pripravili seznam stvari, ki jih je potrebno uresničiti. Škof Overbeck je ob tem dodal, da so na ta način izbrali obliko dela, ki je zanje pomenila »nov način sobivanja, neke vrste sinodalnost, živeta na ravni Cerkve v Nemčiji«. Pojasnil je, da sicer ne gre za »kanonično zavezujoče sinodalne odločitve« ter dodal, da so sprejeli le tiste, za katere sta glasovali vsaj dve tretjini škofov: v treh letih so na ta način sprejeli 15 odločitev. »Šlo je za pot učenja in udejanjanja sinodalnosti.« Kljub temu, da ni šlo vse brez težav, pa je msgr Overbeck prepričan, da so si prizadevali, da bi »razvili koncept cerkvenega občestva, ki bo nadaljevalo z delom sinodalnih zasedanj«.
Kardinal Barreto Jimeno: enost v različnosti
Perujski kardinal Pedro Ricardo Barreto Jimeno, nadškof v Huancayu in predsednik Cerkvene konference Amazonije, je uvodoma spomnil, da se je sinoda »pripravljala dve leti, najprej po župnijah in zatem po škofijah, nato pa na nacionalni in celinski ravni«. Ob tem je dejal, da na sinodi ničesar ne »izumljajo«, ampak sprejemajo »to, kar je Sveti Duh povedal Cerkvi«. Po njegovih besedah škofje, ki so »odgovorni za določeno območje in hkrati s papežem Frančiškom soodgovorni za celotno vesoljno Cerkev«, predstavljajo večino na sinodalnem zasedanju: »gre za škofovsko sinodo, čeprav so prisotne tudi redovnice, redovniki, duhovniki in laiki,« je še dejal kardinal Barreto Jimeno.
Nadalje je izrazil svoje zadovoljstvo nad tem, da udeleženci sinode »v malem živijo izkušnjo vesoljne Cerkve: raznolikost ras, kultur, jezikov, vendar vsi združeni v enem Duhu, katerega vir je Sveta Trojica. Bog je občestvo, poslanstvo in soudeležba,« je dejal ter dodal, da nas ta sinodalna izkušnja »odpira za obzorje različnosti v enosti Boga«. Izhajajoč iz osebne izkušnje po 52 letih duhovniške in 23 letih škofovske službe pa je kardinal ob koncu svojega nagovora dejal, da se »Cerkev kljub notranjim in zunanjim težavam, ki jih doživlja, vedno znova odpravlja na pot, da bi služila samo Kristusu in človeštvu«.
Škof Eychenne: v »francoski Amazoniji«
V nadaljevanju brifinga je msgr. Jean-Marc Eychenne, škof francoske škofije Grenoble-Vienne spregovoril o svoji izkušnji na jugu Toulousa: gre za področje periferije, ki ga imenujejo »francoska Amazonija«, saj ga zaznamuje velika revščina, vendar pa je naklonjeno duhovnemu iskanju Kristusa in evangelija. S tega območja, ki ima 150.000 prebivalcev, je odšel v svojo sedanjo škofijo, kjer jih je skoraj milijon. Ekonomske in socialne razmere so tukaj drugačne, vendar pa obstajajo tudi podobnosti, saj so izzivi, s katerimi se je potrebno soočati, enaki. Po besedah msgr. Eychenna je glavni izmed njih soodgovornost. V povezavi s tem »sinoda o sinodalnosti pomeni skupaj razmišljati in videti, kako naj Cerkev ta koncept vzame za svojega«. Na ta način bi prešli »od Cerkve, v kateri je soodgovornih le nekaj ljudi, k Cerkvi, kjer so vsi soodgovorni za oznanjevanje Kristusa in evangelija; k Cerkvi, ki je resnično Kristusovo telo, kjer vsakdo izrazi svoje mnenje za končno odločitev, ki zadeva vse.
Škof je zatem podelil še svojo izkušnjo z zaporniki: z njimi se srečuje, skupaj berejo Božjo besedo in vsak pove svoj odmev na evangelij. »Mnogi so nepismeni ali odrinjeni na rob družbe, vendar pa se lahko zgodi, da prav od teh oseb pride najbolj spodbudna beseda o prebranem odlomku,« je povedal msgr. Eychenne ter dodal, da soodgovornost pomeni živeti »resnično sinodalno izkušnjo«. Ta je po njegovih besedah podobna dejanju, ki ga storijo, ko v njihovo škofijo pride nov župnik: ob tej priložnosti namreč obhajajo obred umivanja nog, s čimer poudarijo, da je služabnik. Škof je izpostavil, da v skupnosti ne zapoveduje »eden«, ampak »mi, ki ga sestavljajo mladi, ostareli in osebe s posebnimi potrebami, da bi na simboličen način povedali, da obstaja skupna odgovornost«. Poleg tega so v svoje škofijske ekipe vključili tudi ženske, ki imajo navadno službo generalne vikarke in pomagajo škofom pri odločitvah, ki zadevajo skupnost«.
Sestra Nirmalini: »potovanje«, ki se nadaljuje
Nato je spregovorila sestra Maria Nirmalini iz Indije, generalna predstojnica sester apostolskega karmela in predsednica Konference redovnih ustanov Indije, ki šteje več kot 130.000 članov. Redovnica, ki sodeluje pri delu Mednarodne zveze višjih redovnih predstojnic, je izpostavila lepo izkušnjo sinode, na kateri »vsak izmed udeležencev, četudi se med seboj ne poznajo in pripadajo različnim kulturam in okoljem, s kardinali, škofi, teologi, mladimi, redovniki in redovnicami ter laiki svobodno, brez strahu ali pritiska deli svoje izkušnje in ideje«. Prepričana je, da se ta način ne bo končal v Rimu, ampak ga bo ponesla tudi v Indijo: sinodalno potovanje je po njenih besedah »neprekinjen proces, ki se bo nadaljeval in bo vključeval vse člane skupnosti«. Zanjo so bili posebej pomenljivi trenutki podelitve, molitve za mir, migrante in begunce. »Ne glede na naš izvor smo vsi člani Božje družine,« je sklenila s. Nirmalini.
Stanje na področju poklicev
V odgovoru na vprašanje o diakonatu žensk in možnosti, da bi poročeni diakoni imeli »duhovniško« vlogo, je kardinal Barreto Jimeno spomnil, da je ta sinoda sad izkušenj sinode o Amazoniji: gre za prostrano področje, ki obsega devet držav s 33.000.000 prebivalcev, od katerih je 3 milijone domorodcev. Eden od pomembnih vidikov je bila ustanovitev Cerkvene konference Amazonije, ki vključuje vse krščene: zato je treba to izkušnjo, ki je prva v zgodovini Cerkve, poglobiti. Tudi škof iz Essna, msgr. Overbeck, je spomnil, da so se vsa vprašanja sinodalne poti v Nemčiji, vključno s problemom zlorab, pojavila v kontekstu današnje postsekularne države, v kateri ljudje ne vedo več, kdo je Jezus Kristus, in v vsakdanjem življenju ni več sklicevanja na vero. Dodal je, da je v Nemčiji polovica protestantskih pastorjev ženskega spola. Stalni diakonat obstaja od leta 1968. Prav tako je opozoril, da se v Nemčiji postavljajo vprašanja o tem, kakšna bo naloga žensk v diakonatu in njihova prisotnost v prihodnosti. Stalni diakonat, je dejal, je pomemben in je poklicanost, ne le pravica.
Vpliv sinodalne poti v Nemčiji
Škofa iz Essna so nadalje vprašali, kakšen vpliv je imela nemška sinodalna pot na sinodo, ki trenutno poteka, ter kakšen vpliv bo imela v Nemčiji. Msgr. Overbeck je dejal, da se zdi, da je to, kar je bilo storjeno na sinodalni poti Cerkve v Nemčiji, imelo vpliv v družbi. V zvezi s tem je opozoril, da je treba razmišljati o inkulturaciji in vlogi teologije spričo vprašanj, ki se pojavljajo. Glede posvečevanja poročenih moških pa je pojasnil, da že vrsto let delajo korake naprej: bogoslovcev namreč skorajda ni več, ob tem pa ni vprašanje samo, kako rešiti zakramentalno življenje Cerkve, ampak predvsem kako ga živeti.