Sinoda. Ormond Rush: Ta sinoda je dialog z Bogom

Andreja Červek – Vatikan

Ormond Rush, avstralski duhovnik in profesor teologije na Avstralski katoliški univerzi, je dejal, da je v teh treh tednih zasedanja škofovske sinode prišlo v ospredje tudi vprašanje o pojmu izročila (tradicije) v luči »ljubezni do resnice«, kar je bila tudi ena glavnih točk med drugim vatikanskim koncilom. Kot je dodal, so odgovori koncila smernice za razmislek o vprašanjih, ki se zastavljajo na sinodi, in pri oblikovanju »povzetkov razločevanja o prihodnosti Cerkve«.

Skozi štiri seje koncila je bila glavna točka, ki se je ponavljala in ustvarjala napetosti, vprašanje o izročilu. Joseph Ratzinger je v vlogi koncilskega teologa zapisal, da osnovno vprašanje razprave lahko formuliramo na naslednji način: Ali je treba ohraniti intelektualno stališče »antimodernizma« – staro politiko ekskluzivnosti, obsojanja in obrambe, ki je vodila v skoraj nevrotično zanikanje vsega novega? Ali pa naj bi Cerkev, potem ko je sprejela vse potrebne ukrepe za zaščito vere, obrnila list in se usmerila k novemu in pozitivnemu srečanju z lastnim izvorom, s svojimi ljudmi in z današnjim svetom? Ker se je velika večina koncilskih očetov odločila za drugo možnost, lahko o koncilu govorimo celo kot o novem začetku. Prav tako lahko rečemo, da je bil s to odločitvijo narejen velik korak naprej v primerjavi s prvim vatikanskim koncilom.

Kot je dejal Rush, se je drugi vatikanski koncil torej posvetil novi nalogi, kar je bila »povezava krščanske vere z zgodovino«. Joseph Ratzinger je kot vir napetosti videl dva pristopa k izročilu. Imenuje ju statično in dinamično razumevanje izročila. Prvo je legalistično in ahistorično, torej primerno za vse kraje in čase, drugo pa je personalistično, zakramentalno in ukoreninjeno v zgodovini, zato ga je treba razlagati z zgodovinsko zavestjo. Prvo se osredotoča na preteklost, drugo pa na preteklost, ki se uresničuje v sedanjosti, vendar je odprto za prihodnost, ki se bo šele razodela. Koncil je za opis tega drugega pristopa v dogmatični konstituciji Dei Verbum uporabil izraz »živo izročilo« (Dei Verbum, 12). Ko govori o dinamičnem razumevanju apostolskega izročila, uči, da »izročilo, ki prihaja po apostolih, v Cerkvi napreduje (se razvija) s pomočjo Svetega Duha. Raste razumevanje stvarnosti in besed, ki se posredujejo« (Dei Verbum, 8). V nadaljevanju govori o treh med seboj povezanih načinih, po katerih Sveti Duh vodi apostolsko izročilo: delo teologov, živeta izkušnja vernikov in razlaga cerkvenega učiteljstva. Rush je pripomnil, da takšno razumevanje pravzaprav spominja na »sinodalno Cerkev«.

V zvezi z dinamičnim razumevanjem izročila je ponovno navedel Ratzingerja: »Ni nujno, da je vse, kar obstaja v Cerkvi, tudi legitimno izročilo. Z drugimi besedami, niso vsa izročila, ki nastajajo v Cerkvi, resnično obhajanje in udejanjenost Kristusove skrivnosti. Obstaja izkrivljeno izročilo in legitimno izročilo ... Posledično je treba izročilo obravnavati ne le afirmativno, ampak tudi kritično; kot merilo za to nujno kritiko imamo Sveto pismo, in nanj se mora izročilo vedno sklicevati in se z njegovega vidika tudi presojati.«

Rush je nadaljeval, da je v središču dinamičnega razumevanja izročila v Dei Verbum bila »obnovitev personalističnega razumevanja razodetja, kot ga najdemo v Svetem pismu in patrističnih spisih prvih stoletij Cerkve«. »Razodetje ni le sporočanje resnic o Bogu in človeškem življenju, ki so bile v Svetem pismu in doktrinarnih izjavah izoblikovane v določenih trenutkih zgodovine Cerkve kot odgovor na časovno pogojena vprašanja, postavljena izročilu. Razodetje je predvsem sporočilo o Božji ljubezni, srečanje z Bogom Očetom v Kristusu po Svetem Duhu. Dei Verbum govori o Božjem razodetju v smislu prijateljstva in osebnega srečanja, predvsem pa v smislu ljubezni in resnice.« V Deu Verbum 2 piše: »V tem razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kot svoje prijatelje in med njimi živi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo ... Najgloblja resnica, ki jo to razodetje razkriva o Bogu in o človekovem odrešenju, nam sije v Kristusu, ki je hkrati srednik in polnost vsega razodetja.«

Kar je po Rushovih besedah pomembno za razumevanje sinodalnosti in kar je tudi cilj tega sinodalnega zasedanja, je, da je to »Božje razodetje navzoče kot nenehno srečanje v sedanjosti in ne le kot nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti. »Trenutek Božjega samorazodetja (vedno v Kristusu po Svetem Duhu) in povabilo v odnos z Bogom ostajata živa realnost tukaj in zdaj. To ne pomeni, da lahko pride do novega razodetja o tem, kdo je Bog. A isti Bog je – v istem Jezusu Kristusu ter po razsvetljenju in moči istega Svetega Duha – stalno usmerjen k človeškim bitjem in je z njimi v dialogu v vedno novem tukaj in zdaj zgodovine, ki nenehno vodi človeštvo k novim dojemanjem, novim vprašanjem in novim spoznanjem, v različnih kulturah in krajih, medtem ko svetovna Cerkev teče skozi čas proti neznani prihodnosti do konca časa.«

Navzočnost tega dialoga med božanskim in človeškim vidimo tudi v Dei Verbum 8: »Bog, ki je govoril v preteklosti, stalno govori z nevesto (Cerkvijo) svojega ljubljenega Sina, in Sveti Duh, po katerem odmeva živi glas evangelija v Cerkvi in po njej v svetu, vodi vernike v vso resnico ter deluje tako, da Kristusova beseda med njimi prebiva v vsem svojem bogastvu.« Kot je trdil Ratzinger, je »razumevanje razodetja v osnovi dojeto kot dialog med Bogom in ljudmi ... Dialog Boga se vedno odvija v sedanjosti ... z namenom, da bi nas prisilil odgovoriti«.

»Ta sinoda je dialog z Bogom,« se je Rush obrnil na zbrane udeležence, in »to je bil tudi privilegij in izziv vaših pogovorov v Duhu. Bog pričakuje vaš odgovor.« Drugi vatikanski koncil »je Cerkev pozval, naj je vedno pozorna na premike Boga, ki razodeva in rešuje ter je navzoč in dejaven skozi tok zgodovine, ter naj opazuje znamenja časov v luči živega evangelija«. »Razločevanje znamenj časov v sedanjosti poskuša ugotoviti to, kar nas Bog spodbuja, da vidimo z Jezusovimi očmi v novih časih. A prav tako nas spodbuja, da smo pozorni na pasti, kjer bi nas lahko potegnilo v načine razmišljanja, ki niso od Boga. Te pasti so lahko v tem, da smo zasidrani izključno v preteklosti ali izključno v sedanjosti ali da nismo odprti za prihodnjo polnost Božje resnice, h kateri Duh resnice vodi Cerkev. Razločevanje razlike med priložnostmi in pastmi je naloga vernikov – laikov, škofov in teologov – vseh,« pri čemer se je Rush skliceval na koncilsko konstitucijo Gaudium et Spes: »Naloga vsega božjega ljudstva, zlasti pastirjev in teologov je, da s pomočjo Svetega Duha različne glasove današnjega časa poslušajo, jih razločujejo in razlagajo ter presojajo v luči Božje besede; tako da bo razodeto resnico mogoče vedno globlje dojeti, bolje razumeti in prikladneje podajati.« Rush je sklenil z besedami, da je ta razodeta resnica »oseba, Jezus Kristus«. Kot vodilo pri razločevanju sklepnega povzetka sinodalnega dela pa je ponudil vabilo iz Pisma Hebrejcem (12,2): »Uprimo oči v Jezusa.«