Benediktinska zeliščna lekarna v Vatikanskih muzejih

Vatican News

Šentjanževka, slez, regrat, pelin, kardamom, vrtnična voda ali cikorija: to so samo nekatera izmed imen starodavnih zdravilnih rastlin, destilatov in sirupov, ki jih najdemo na modrih lepo okrašenih keramičnih posodah, razporejenih na lesenih policah benediktinske zeliščne lekarne, ki je bila pred nekaj meseci v prostorih Vatikanskih muzejev odprta za javnost.

Predmeti iz davnih časov

Obiskovalci si lahko ogledajo 1579 predmetov, med katerimi so majolike, možnarji, tehtnice, lopatice, tolkači, posode iz lesa ali muranskega stekla: nekateri so nenavadnih oblik in spominjajo na starodavne čase. Ob pogledu na stiskalnico, ki verjetno izhaja iz srednjega veka, tehtnico s podobo svete Cecilije, pletenke, vrčke, stekleno vazo s koralami, jelenove rogove in merjaščeve čekane v lesenih škatlicah ali skrivnostne krožnike, na katerih sta zapisani po dve črki, dobimo vtis, da se je v tej dvorani čas ustavil. V mislih se poraja veliko vprašanj, med njimi tudi naslednje: kako to, da je v Vatikanskih muzejih mogoč tudi vpogled v življenje starodavne lekarne?

Sveta Cecilija in skrb za revne

Za hišo, v kateri je v 3. stoletju živela Cecilija, mučenka in zavetnica cerkvene glasbe, je bila že od začetka značilna skrb za revne in za njihovo sprejemanje. V bližini te stavbe, ki je stala v Trastevere, enem najstarejših predelov Rima, sta bila pozneje zgrajena bazilika in samostanski kompleks, v katerem še danes živijo sestre benediktinke.

Pomoči potrebni, sveta Frančiška Rimska in benediktinke

V 15. stoletju so se kužni bolniki, nosečnice in številni drugi ljudje, ki so jih pestile telesne in duhovne težave, obračali na sveto Frančiško Rimsko, ki je živela v bližini omenjene bazilike in je pogosto obiskovala grob svete Cecilije. Benediktinke so se v samostanski kompleks naselile leta 1527, v času, ko se je na pobudo takratnega naslovnega kardinala Paola Emilia Sfondratija celoten kompleks spremenil v enega najpomembnejših duhovnih, verskih, ekonomskih, proizvodnih in trgovskih središč Rima.

Pomembno proizvodno središče

K samostanu so na začetku spadali tudi mlini za žito na reki Tiberi, velika ribarnica ter številne obrtne delavnice in peči lončarjev iz najbolj znanih italijanskih središč izdelovanja keramike kot so Deruta, Montelupo ali Faenza. Ti obrtniki so bili odgovorni za izdelavo precejšnjega dela opreme v zeliščni lekarni. Na željo naslovnega kardinala bazilike sv. Cecilije so bili njeni prostori znotraj samostana, »na koncu vrta, pod noviciatom«.

Benediktinska lekarna

Namen je bil zagotoviti zdravstveno referenčno točko, ki ni bila namenjena samo samostanski skupnosti, temveč vsem prebivalcem področja Trastevere. V kompleksu so se nahajali ambulanta, vodnjak, korita, peč, kamin, destilatorji, omare, mize, možnarji, tehtnice, majolike, posode iz glazirane terakote in stekla, knjige in škatle za izdelavo zdravil. Benediktinska zeliščna lekarna se je kmalu povezala z drugimi podobnimi stvarnostmi v različnih samostanih v Italiji in drugih državah.

Zdravilna zelišča in naravna zdravila

Večino surovin v starodavnih lekarnah so predstavljala zdravilna zelišča, ki so jih v laboratoriju posušili, zmleli, zdrobili v prah ter iz njih naredili sirupe ali mazila. Gojili so jih na samostanskih vrtovih, ki so jih od srednjega veka dalje imenovali »vrtovi preprostih«: besedo naravna zdravila so uporabljali za sestavine, ki so jih pridobili neposredno iz narave, poleg tega pa so ustvarjali tudi različne zdravilne »mešanice«.

Fra Bazilij in njegov herbarij

Recepti za te pripravke so zapisani v različnih priročnikih. Med njimi velja omeniti enega najpopolnejših herbarijev, ki se je ohranil do danes, in sicer na dvesto štiridesetih straneh: gre za Trattato delli Semplici karmeličana fra Bazilija, ki je med letoma 1727 in 1804 deloval v bližnjem samostanu Santa Maria della Scala. Beraški red, ki mu je pripadal, je varoval skrivnosti zdravilnih rastlin z vsega sveta. V omenjenem karmeličanskem samostanu je bila v 15. stoletju ustanovljena ena najstarejših lekarn v Evropi, ki je bila za javnost odprta leta 1640, papež Leon XIII. pa ji je podelil zlato medaljo.

Iz bazilike svete Cecilije v Vatikan

Oprema zeliščne lekarne samostana svete Cecilije se je ohranila do današnjih dni: leta 1936 je bila po naročilu papeža Pija XI. iz benediktinskega samostana prenesena v zbirke Vatikanske knjižnice. Pred začetkom druge svetovne vojne je samostanska skupnost v Trastevere doživela hudo ekonomsko krizo in izdelava zdravil je postala predraga, zato so redovnice z njo prenehale. Sveti oče jim je zagotovil mesečni prihodek, ki jim bo omogočal preživetje, hkrati pa je v Apostolsko knjižnico prenesel celotno lekarniško opremo: omare, predmete in sestavine, od katerih so bile številne še vedno v posodah in predalih.

Od knjižnice do Vatikanskih muzejev

Z reskriptom papeža Janeza Pavla II. iz leta 1999 je ta dediščina v pristojnosti Vatikanskih muzejev, ki so jo pred kratkim odprli tudi za obiskovalce. Današnja ureditev prostora je v skladu s postavitvijo v zeliščni lekarni samostana v Trastevere. V številnih posodah je pod zvitkom z imenom zdravila viden znak zeliščne lekarne, od koder izvira. Samo v Rimu jih je bilo v prvi polovici 17. stoletja okoli 80: med njimi San Salvatore ad Sancta Sanctorum, Sveti Apostoli, ki jo je papež ustanovil za oskrbo revnih, Ara Coeli, Sveti Pavel zunaj obzidja ter Sveti Janez v Lateranu. Posušena zelišča, ki so še vedno v snopih v dragocenih lesenih skrinjah, okrašenih z dragocenim marmorjem, danes preučuje in raziskuje laboratorij za analize Vatikanskih muzejev.

Lekarna kardinalov

Dvorana z zeliščno lekarno se nahaja v bližini Sikstinske kapele. Tudi v Apostolski palači naj bi med 16. in 17. stoletjem obstajala lekarna: verjetno se je nahajala v bližini Kraljeve dvorane in je bila namenjena zdravstvenim potrebam kardinalov na konklavu, pa tudi vsakodnevnim potrebam svetega očeta in rimske kurije, ki jo je takrat sestavljalo približno petsto ljudi, vključno z učenjaki, knjižničarji, uradniki in brivci.