Doktrinalna izjava odpira blagoslove za »neregularne« pare

Vatican News

Ob prošnji dveh oseb za blagoslov, tudi če je stanje para »neregularno«, bo posvečeni duhovnik lahko privolil. Vendar se bo moral izogibati temu, da bi to dejanje pastoralne bližine vsebovalo prvine, ki so tudi od daleč podobne poročnemu obredu. Tako pravi izjava Fiducia supplicans o pastoralnem smislu blagoslovov, ki jo je objavil Dikasterij za nauk vere in potrdil papež. Dokument, ki poglablja temo blagoslovov in razlikuje med obrednimi ter liturgičnimi blagoslovi, in spontanimi blagoslovi, ki so bolj podobni dejanjem ljudske pobožnosti. Prav v to drugo skupino se sedaj razmišlja o možnosti, da bi sprejeli tiste, ki ne živijo v skladu z normami krščanskega moralnega nauka, vendar pa ponižno prosijo za blagoslov. Že od avgusta pred 23 leti bivši Sveti Oficij ni objavil izjave (zadnja je bila leta 2000 Dominus Jezus), dokumenta visoke doktrinalne vrednosti.

»Fiducia supplicans« se začne z uvodom prefekta, kardinala Victorja Manuela Fernándeza, ki pojasni, da izjava poglablja »pastoralni pomen blagoslovov« in omogoča, da se »njihovo klasično razumevanje razširi in obogati« s teološkim razmislekom, »ki temelji na pastoralni viziji papeža Frančiška«. Ta razmislek, ki vsebuje resničen razvoj v primeru s tem, kar je bilo o blagoslovih povedanega do sedaj, saj sega do razumevanja možnosti »blagoslova parov v neregularnih razmerah in parov istega spola, ne da bi uradno potrdili njihov status ali na kakršen koli način spremenili trajno učenje Cerkve o zakonu«.

V izjavi, ki odpira možnost za preproste blagoslove »neregularnih« parov, gre za Jezusovo držo in Frančiškov nauk.

Po prvih členih (1-3), kjer se omenja prejšnjo izjavo iz leta 2021, ki se sedaj poglablja in presega, izjava predstavi blagoslov v zakramentu zakona (čl. 4-6) in razglasi »za nedopustne obrede in molitve, ki bi lahko ustvarili zmedo med tem, kar je sestavni del zakonske zveze« in »tem, kar ji nasprotuje«, da bi se izognili temu, da bi na kakršen koli način priznali »kot zakon nekaj, kar to ni«. Poudarjeno je, da so po »trajnem katoliškem nauku« dovoljeni samo spolni odnosi v okviru zakonske zveze med moškim in žensko.

Drugo obsežno poglavje dokumenta (čl. 7-30) analizira pomen preprostih blagoslovov, ki so namenjeni ljudem, nabožnim predmetom, krajem življenja. Spominja se, da »s strogo liturgičnega vidika« blagoslov zahteva, da mora biti to, kar bo blagoslovljeno »v skladu z Božjo voljo, kakršna je izražena v učenju Cerkve«. Kadar se s posebnim liturgičnim obredom »kliče blagoslov na nekatere medčloveške odnose«, je potrebno, da »je to, kar bo blagoslovljeno, sposobno ustrezati Božjim načrtom, zapisanim v stvarstvo« (11). Cerkev torej nima oblasti, da bi liturgični blagoslov podeljevala neregularnim parom ali istospolnim parom. Izogibati pa se moramo tveganju, da bi pomen blagoslovov skrčili samo na ta vidik in za preprost blagoslov zahtevali »iste moralne pogoje, ki se zahtevajo za prejemanje zakramentov« (12).

Po analizi blagoslovov v Svetem pismu, izjava ponudi teološko-pastoralno razumevanje. Kdor prosi za blagoslov, »pokaže, da je potreben Božje odrešenjske navzočnosti v svoji zgodovini«, ker izrazi »prošnjo za Božjo pomoč, prošnjo, da bi bolje živel« (21). To zahtevo je treba sprejeti in oceniti »zunaj liturgičnega okvira«, ko se nahajamo v »okolju večje spontanosti in svobode« (23). Če na blagoslove gledamo z vidika ljudske pobožnosti, »jih moramo ocenjevati kot pobožna dejanja«. Za njihovo podelitev torej ni treba kot predpogoj zahtevati »predhodne moralne popolnosti«.

Ko je bilo temeljiteje proučeno to razlikovanje, na temelju odgovora papeža Frančiška na dubia kardinalov, objavljenega oktobra letos, ki je spodbujal k razločevanju o možnosti »oblik blagoslova, ki jih zahteva ena ali več oseb, ki ne izražajo zmotnega pojmovanja zakonske zveze« (24), dokument izjavlja, da je ta vrsta blagoslovov »ponujena vsem, ne da bi karkoli zahtevali, kar ljudem daje občutek, da ostajajo blagoslovljeni kljub svojim zmotam in da jih ima nebeški Oče še naprej rad in upa, da se bodo končno odprli dobremu« (27).

Obstajajo »različne priložnosti, ob katerih se ljudje spontano približajo, da prosijo za blagoslov, pa naj bo na romanjih, v svetiščih, pa tudi na cesti, kadar srečajo duhovnika«, in takšni blagoslovi »so namenjeni vsem, nihče ne sme biti izključen« (28). Medtem ko torej ostaja prepoved »začetka postopkov ali obredov« za te primere, se posvečeni služabnik lahko pridruži molitvi tistih ljudi, ki se »kljub zvezi, ki je na noben način ne moremo primerjati zakonski zvezi, želijo zaupati Gospodu in njegovemu usmiljenju, prositi za njegovo pomoč in biti vodeni k boljšemu razumevanju njegovega načrta ljubezni in resnice« (30).

Tretje poglavje izjave (čl. 31-41) torej odpira možnost takšnih blagoslovov, ki predstavljajo gesto do tistih, ki »se prepoznajo kot siromaki in potrebni njegove pomoči, ne zahtevajo pozakonjenja njihovega statusa, ampak prosijo, da bi vse tisto, ker je resnično dobrega in človeško veljavnega v njihovem življenju in odnosih, umestila, ozdravila in povzdignila navzočnost Svetega Duha« (31). Teh blagoslovov ne bi smeli normirati, ampak morajo biti zaupani »praktičnemu razločevanju v posebnih okoliščinah« (37). Čeprav se blagoslavlja par, ne pa njuna zveza, izjava med to, kar je blagoslovljeno, vključuje zakonite odnose med dvema osebama: v »kratki molitvi, ki je lahko pred tem spontanim blagoslovom, posvečeni služabnik lahko zanje prosi za mir, zdravje, duha potrpežljivosti, dialoga in vzajemne pomoči, pa tudi za Božjo luč in moč, da bi mogli v polnosti izpolniti njegovo voljo« (38). Poleg tega je tudi pojasnjeno, da v izogib »vsaki obliki zmede in pohujšanja«, kadar za blagoslov prosi neregularen ali istospolen par, »ta ne bo nikoli opravljen v istočasno z obredi civilne zveze in tudi ne v zvezi z njimi. In niti ne z oblačili, gestami ali besedami, ki so značilni za poroko« (39). Ta vrsta blagoslova je lahko »umeščena v druge kontekste, kot je obisk svetišča, srečanje z duhovnikom, molitev v skupini ali na romanju« (40).

Končno četrto poglavje (čl. 42-45) spominja, da »tudi takrat, ko odnos z Bogom zamrači greh, vedno lahko prosimo za blagoslov, ko k njemu iztegnemo roko«; to želeti »je lahko v nekaterih situacijah tisto dobro, ki je možno« (43).