Govor kardinala Parolina med slovesnostjo podelitve Ratzingerjeve nagrade 2023
Kardinal Pietro Parolin
Eminence, ekscelence, cenjena nagrajenca, akademske oblasti, gospe in gospodje, prijatelji, res sem vesel, da letos vodim slovesnost podelitve Ratzingerjevih nagrad. Še enkrat iskreno čestitam obema cenjenima učenjakoma, katerim sta bili podeljeni nagradi, to sta profesorja Pablo Blanco Sarto e Francesc Torralba Roselló.
Pred slabim letom je Benedikt XVI. končal svojo dolgo življenjsko pot. Zato je letos – kakor je bilo že omenjeno – slovesnost podelitve nagrad z njegovim imenom seveda srečanje v njegov spomin in v premišljevanju dediščine, ki nam jo je zapustil. To je živa dediščina, ki naj rodi sadove na potovanju Cerkve v našem času, s pogledom naprej, ne nazaj.
V tem smislu sta nam nagovora obeh profesorjev, Blanca in Tarralbe, dala dragocena prispevka in spodbude. Poleg tega bodo nadaljnje pobude Ustanove še naprej usmerjene k temu cilju s širino kulturnih in cerkvenih obzorij.
V tem duhu naj bo tudi meni dovoljeno dodati kratko razmišljanje. Seveda ne nameravam predstaviti dolgega življenja in dela Josepha Ratzingerja. Rad bi samo z nekaj besedami podčrtal nekatere značilne vidike njegove službe kot pastirja vesoljne Cerkve, ki ostajajo in bodo ostali navdihujoči za nas vse, ne samo za katoliške vernike.
Za razliko od papeževanj njegovega predhodnika in njegovega naslednika se papeževanje Benedikta XVI. ne predstavlja kot obdobje izjemne dinamičnosti na prizorišču mednarodne in svetovne politike, ampak kot cerkveno učiteljstvo, ki ga zaznamujeta globoko poznavanje in razlaganje kulturnega in duhovnega položaja sveta na začetku tega tisočletja.
V zadnjih desetletjih so se z rastočo razvidnostjo pokazala znamenja spreminjanja in krize v odnosih med ljudstvi, v odnosu med človekom in stvarstvom, v pojmovanju človekove osebe, človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Ta znamenja dajejo predvidevati resnost razvojev, ki iz tega izhajajo, in nujnost vedno bolj odločnega zavzemanja pri spoprijemanju z njimi. Pri tej neodložljivosti vedno bolj, s pogumom in močjo, vztraja sedanje papeževanje, kakor kaže in poudarja tudi potovanje, ki naj bi ga papež Frančišek začel jutri, če ga zdravstveni razlogi ne bi prisilili, da ga je odpovedal.
Benedikt XVI. je v svojo službo najvišjega pastirja prinesel bogastvo premišljevanja vsega svojega dotedanjega življenja. To je pomagalo razumevati globoke korenine vprašanj in najti trdne temelje, na katere je mogoče postaviti iskanje rešitev. Tako že njegova družbena okrožnica Caritas in veritate, objavljena v času hude ekonomske in družbene krize, z odzivi na svetovni sistem, jasno osvetljuje in razlaga ključna vprašanja o usodi našega skupnega doma. Papež Frančišek jih je poglobil in obravnaval v okrožnici Laudato si’ in zdaj v najnovejšem apostolskem pismu Laudate Deum. Tu nakazuje možne rešitve v ljubezni in bratstvu, o katerih je papež Frančišek znova tako učinkovito vztrajal v okrožnici Fratelli tutti.
Benedikt XVI. z realizmom gleda na razvoj sodobne družbe. Večkrat govori o »zatonu navzočnosti Boga na obzorju ljudi« in vztraja pri svoji nalogi, da kot papež »vodi ljudi k Bogu«, ter govori o Bogu današnjemu svetu in v današnjem svetu; ne o kateremkoli Bogu, ampak o Bogu, ki je govoril na Sinaju in katerega Očetovsko obličje nam je razodel Jezus Kristus (pismo škofom, 10. marca 2009). Prepričan je, da pozabljanje Boga predstavlja največjo nevarnost za življenje človeštva.
Še se spominjam, kakor da bi bilo včeraj, homilije, ki jo je imel 12. septembra 2009, ko je v baziliki svetega Petra podelil škofovsko posvečenje petim novim škofom, med katerimi je bil tudi podpisani. Nepozabna slovesnost! Nepozabna homilija! Rekel je, da je »notranja človekova rana« v »oddaljenosti od Boga« ter dodal: »Prva in bistvena dobrina, ki jo človek potrebuje, je bližina Boga«.
V tem pogledu je neutrudno in z ukoreninjenim prepričanjem opozarjal na nujnost skladnega prispevka vere in razuma pri iskanju in najdenju poti resnice, smisla človekovega bivanja in njegovega dostojanstva, v razlikovanju dobrega od slabega za rešitev osebe in človeške družbe, v utemeljevanju prava in pravičnosti, sožitja v miru. Njegovi veliki javni nagovori predstavnikom družbe in politike – v New Yorku, Londonu, Berlinu – ostajajo med najvišjimi trenutki, ko je predlagal ustvarjalen pogovor med papeštvom in sodobnim svetom, ne samo v moči moralne in verske avtoritete Cerkve, ampak tudi z globino razmišljanja in širino kulturnih temeljev utemeljevanja.
Sicer pa se papež Ratzinger nikoli ni naveličal predlagati in povzdigovati ideje razuma. To je bil vedno »odprti« razum, sposoben, da matematične in naravoslovne znanosti približa humanističnim in družbenim, filozofiji in teologiji; to je razum, ki si želi pogovor med različnimi razsežnostmi in disciplinami znanosti in umetnosti; razum, sposoben zastaviti si in obravnavati vprašanja o naravi kakor tudi vprašanja o človeku, o njegovem izvoru in usodi, ne da bi se zapiral v pozitivizem in ne da bi v relativizmu izgubil lastno poklicanost, da išče resnico. Brez dvoma je Benedikt XVI. učitelj in vzor vselej potrebnega prizadevanja za dialog med vero in razumom v današnjem svetu, v vsej kulturni zapletenosti in v vseh ključnih vprašanjih, ki nam jih zastavlja vsak dan. Dediščina, ki nam jo zapušča, ni toliko v vrsti posebnih rešitev, ampak je v pravi naravnanosti, s katero se gibljemo, ko letimo visoko z dvema kriloma odprtega razuma in vere, seveda vedno s ponižnostjo, prizadevanjem in vztrajnostjo.
Tudi zato je bil Benedikt XVI. in je še vedno sijajen in pogumen vzor dialoga, v nasprotju s tem, kar je nekdo površno mislil. Težave, ki jih je včasih srečeval v odnosih z različnimi stališči, so bile na splošno posledica njegove zahteve popolne poštenosti, da bi zavračali dialog na osnovi površnih prilagajanj in iskali srečanje na globlji ravni resnice. Sicer pa so tisti, ki so ga poznali in se z njim pogovarjali tudi bolj blizu ter osebno, pričevali o njegovi pozorni in iskreni pripravljenosti poslušanja. Nikakor ni šlo za poslušanje samo na pojmovni ravni, ampak se je tudi ob upoštevanju tega odpiralo celotni osebi, duhu, srcu, izkušnji, kakor je neobhodno potrebno, da bi dosegli tisto »srečanje«, ki nam ga papež Frančišek neutrudno predlaga.
Benedikt XVI., zadnji papež, ki je osebno doživljal drugi vatikanski koncil, je dal koncilu nadvse pomemben delež ne le v času njegovega potekanja, ampak tudi v času njegovega udejanjanja, z daljnovidnim pogledom. Pomagal nam je videti dolgotrajne usmeritve v oblikovanju poslanstva Cerkve v našem času, v pogovoru s sodobno kulturo in v stiku z velikimi verstvi.
V njegovem papeževanju ni manjkalo težav. Spomnimo zlasti na dramatičen pojav krize spolnih zlorab s strani nekaterih duhovnikov. Razsežnost te krize je videl že kot kardinal prefekt in se je moral z njo spopadati ves čas papeževanja. To je storil z globokim trpljenjem, a s ponižnim spoštovanjem žrtev in resnice; Cerkev je povedel na pot poslušanja, pravičnosti in strogosti, spreobrnjenja in preprečevanja. Na tej poti je mogel nadaljevati njegov naslednik in napredovati k vedno ustreznejšem reševanju tega strašnega zla.
Benedikt XVI. je bil pastir in učitelj vere. Čeprav je imel zelo široko in razvejano teološko znanje na raznih področjih teologije, nas je znal z redom in jasnostjo voditi k bistvenemu. To je pokazal z izbiro treh teologalnih kreposti za tri okrožnice. Zadnjo je, značilno, prevzel in sklenil njegov naslednik.
Deus Caritas est. Bog je ljubezen. Omenili smo Benediktovo skrb zaradi pozabljanja Boga v našem svetu in neodložljivo nujnost, zaradi katere se je čutil poklicanega, da nas vodi k njemu. Beseda, s katero je Benedikt začel svoje prvo in pričakovano učiteljsko dejanje, natančno pove, kdo je Bog, ki nam ga Jezus razodeva, kakšna je poslednja resnica, h kateri težita razum in vera – to je ljubezen. Mora se nas dotakniti popolna nepretrganost, s katero sodobni papeži vidijo srce krščanskega oznanila za naš čas, ki ga tako mučijo vojne in spori: prav v ljubezni in milosrčnosti Boga. To dvoje mora navdihovati ne samo besede, ampak celotno služenje Cerkve. Papež Frančišek je v pogrebni homiliji za papeža Benedikta globoko in obzirno spomnil na njegove besede ob prevzemu službe vesoljnega pastirja: »Pastirovati pomeni ljubiti«.
Ta skrivnost Božje ljubezni, ki je ne bomo nikoli nehali raziskovati, vodi k upanju. Vsi občutimo neskončno potrebo, da prižigamo in hranimo upanje spričo skušnjave nezaupanja in obupa, ki ju porajajo ubijalski spori in so nenehno pred našimi očmi v tej »tretji svetovni vojni po kosih«. Iz nerešenih sporov nastaja bridkost, ki nenehno rojeva nove. Pred takšnim položajem papež Benedikt v okrožnici Spe salvi ni samo prikazal zgodovinskih dogodkov človeških upov in kriz, ampak je še naprej odpiral pogled na zveličanje in poslednjo sodbo tudi za vse pozabljene žrtve in vse spore sveta.
Teološka in učiteljska vnema Benedikta XVI. za vprašanja poslednje usode in upanja človeka in človeštva bo gotovo ostala pomembna prvina njegove dediščine za ta čas burnega hitenja, ki onemogoča ohranjanje spomina na preteklo in prihodnje.
Pred enim letom je prav ob podelitvi Ratzingerjeve nagrade papež Frančišek v svojem nagovoru omenil pogled papeža Benedikta, ko je govoril o »njegovih kontemplativnih očeh«, ki so bile v letih po odpovedi vedno bolj naravnane na poslednje reči. V naših časih je Gospod podelil Cerkvi dar ne le modrih in preudarnih papežev, ampak tudi krepostnih in svetih, ki so vodili Božje ljudstvo tudi s svojim zgledom. Sv. Janez Pavel II. je dal vzvišeno pričevanje, kako je v veri živel bolezen. Benedikt XVI. pa je rastočo krhkost starosti živel v molitvi.
Njegova dediščina ima torej mnoge dragocene razsežnosti. Gotovo teološko in kulturno, o kateri bo ostalo trdno pričevanje v obsežnih zvezkih Opera Omnia in v njegovem papeškem učiteljstvu, kakor tudi pastoralnem. A ne smemo pozabiti duhovne razsežnosti, ki žari v globini in duhovnosti njegovih homilijah ter je dosegla svojo dopolnitev v njegovem dolgem pričevanju molitve za Cerkev in priprave na srečanje z Bogom. V resnici je že samo dejanje odpovedi papeški službi bilo čudovit povzetek jasnega in razumnega gledanja na položaj, odgovornosti v vodenju ter ponižnosti pred Bogom in ljudmi. To prav gotovo tudi za prihodnost zaznamuje zgodovino Cerkve našega časa.
Nagrajencema torej in vam vsem naloga in želja, da bi mogli nadaljevati svoje služenje in vedno čutiti navdih ter podporo dediščine tega velikega papeža Benedikta XVI. Hvala!
Prevod: prof. Anton Štrukelj
