Na razstavi »100 jaslic v Vatikanu« tudi jaslice iz Ukrajine
Svitlana Dukhovych – Vatikan
»Ukrajina je del krščanskega sveta, zato je njeno sodelovanje na razstavi “100 jaslic v Vatikanu“ zelo pomembno. Z jaslicami je ukrajinski narod vedno poskušal pokazati svoje globoko krščansko vero, ljubezen do Boga in Cerkve,« pravi ukrajinski veleposlanik pri Svetem sedežu Andrii Yurash, ki že drugo leto zapored skrbi za sodelovanje svoje države na razstavi. Letos Ukrajino predstavlja dvoje jaslic, ki se med seboj razlikujejo, vendar se dopolnjujejo v sporočilu, ki ga želijo posredovati. Ene so delo italijanskega kiparja Luciana Capriottija, ki je sveto družino upodobil v žgani glini, druge pa prihajajo iz Ukrajine in predstavljajo starodavno obrtno tradicijo iz regije na zahodu Ukrajine.
Luciano Capriotti je sveto družino predstavil kot družino ubežnikov. »Človek vedno beži pred nečim nepravičnim, pred vojno, pred nasiljem, zato sem želel tri like – svetega Jožefa, ki objema Marijo, in Njo, ki v naročju drži svojega spečega sina – predstaviti v enem samem bloku gline.« Ob vznožju te skulpture sta majhna vol in osliček, ki nas spominjata na čarobnost svete noči. Ta čarobnost je, kot pojasnjuje Capriotti, prisotna »v ljubečem pogledu Marije, ki gleda spečega otroka, medtem ko je v Jožefovem pogledu veliko skrbi, trpljenja, saj mora v mislih braniti svojo družino pred nevarnostjo.« Simbolika tega je upodobljena na Jožefovi kapuci, kjer vidimo beg v Egipt.
Tudi na plašču, torej na hrbtni strani, so različni simboli: vgravirana je gora, ki predstavlja Kalvarijo, v njej pa je množični grob s trupli, naloženimi eno na drugo, kar po Capriottijevi razlagi spominja na množična grobišča v različnih ukrajinskih krajih, kot je Buča. »Na vrhu je križ, iz katerega teče kri v množični grob, na njegovem dnu pa so pšenični klasi, znamenje vstajenja in ponovnega rojstva. Ob križu sta dva kosa ruskih raket, izstreljenih med bombardiranjem. Prihajata iz Harkova in sta eden na desni in drugi na levi strani križa, kar spominja na Kalvarijo. In iz te boleče podobe izhaja zamisel, da se lahko ta telesa, oživljena s krvjo križa, nekako prerodijo, vstanejo. Tudi oni lahko doživijo svojo veliko noč. In pšenica predstavlja ravno to: zrno, ki umre v zemlji, da bi nato dalo klas. Klas, pšenica, je simbol Ukrajine.«
Luciano Capriotti je po poklicu kardiolog, a je bil vedno tudi umetnik in kipar. »Vedno sem poslušal srce ljudi,« pravi, »in ko kiparim, poslušam svoje srce«. Proces ustvarjanja je zanj »način, kako iz srca izvabiti čustvo, občutek, z upanjem, da v materialu, glini, v ustvarjenem kipu ostane nekaj tega čustva, ki lahko vznemiri oči, srca tistih, ki jih vidijo«. Glas umetnika je po Capriottijevih besedah »glas njegovih del, ki lahko ganejo, prepričajo, spodbudijo ljudi k razmišljanju, da se postavijo na stran pravice. Delo ostane kot pričevanje o bolečini, kot želja po miru, kot želja po preporodu. Vojne pa seveda ni mogoče ustaviti z umetnostjo, čeprav umetnost ne more biti tiho. Umetnost mora na neki način vsaj kričati ali jokati, da se sliši njen glas.« Zato umetnost in kultura na splošno ne moreta biti nevtralni, »ker za umetnostjo stoji umetnik, v umetniku pa je vest, je srce, je um. Kako naj bo ravnodušen, kako naj ne zavzame stališča, zlasti pred nasiljem? Šibkim je treba pomagati, nedolžne je treba rešiti, in ko ne moreš, jokaš in trpiš s tistimi, ki trpijo. In to je sočutje.«
Druge jaslice na razstavi »100 jaslic v Vatikanu« prihajajo iz Ukrajine. V nasprotju s skulpturo italijanskega umetnika, ki govori o trpljenju in bolečini, te jaslice iz lesa svetlejših in bolj veselih barv predstavljajo, kot pojasnjuje veleposlanik Yurash, »upanje v ponovno rojstvo ter zmago dobrote in svetlobe nad vsemi silami zla«. Jaslice so bile izdelane v skladu s tradicijo izdelovanja lesenih igrač, značilno za kraj Yavoriv v lvovski regiji. Ta posebna tradicija je bila vključena na nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine Ukrajine. V isti tehniki so bile izdelane tudi igrače oz. okraski za božično drevo, ki stoji ob jaslicah.
Sredi strašnih vojnih razmer, v katerih živijo Ukrajinci, je božič s svojim sporočilom tudi čas, ko se lahko obrnejo k viru upanja. »Nihče ne more živeti brez upanja,« poudarja ukrajinski veleposlanik pri Svetem sedežu. »Če ni upanja, ni volje za nadaljevanje. Vera, Cerkev je seveda eden najmočnejših duhovnih navdihov, ki jih lahko prejme posameznik ali celotna skupnost. In v tem okviru so jaslice izjemno pomemben sestavni del, ki že več stoletij nosijo izjemno močan čustveni naboj, ponujajo sporočilo, ki vrednoti življenje. Jaslice iz Ukrajine kažejo, da je kljub vsem vojnim grozotam, kljub vsem tragedijam, ki jih doživlja ukrajinska družba, treba zaupati, da bodo vse grozote minile, da bo zasvetila zvezda, betlehemska zvezda, zvezda upanja in seveda zvezda zmage.«
