Išči

Prva adventna pridiga: »Glas vpijočega v puščavi«, Janez Krstnik, moralist in prerok

Kardinal Cantalamessa je imel v petek, 15. decembra 2023, prvo od dveh adventnih premišljevanj, ki jo je posvetil Predhodniku z naslovom: »Glas vpijočega v puščavi«, Janez Krstnik, moralist in prerok.

Kardinal Raniero Cantalamessa

»GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI«

Janez Krstnik, moralist in prerok

Prva adventna pridiga 2023

V adventnem bogoslužju se opazi napredek. V prvem tednu izstopa lik preroka Izaija, ki od daleč oznanja prihod Odrešenika; na drugo in tretjo nedeljo je vodnik Janez Krstnik, predhodnik; v četrtem tednu se pozornost osredotoči na Marijo. Ker imam letos na voljo samo dve premišljevanji, sem mislil, da bi ju posvetil njima, Predhodniku in Materi. V ikonostasih pravoslavnih bratov sta eden na Kristusovi desni in drugi na levi; pogosto sta predstavljena kot dva »vratarja« na obeh straneh vrat, ki vodijo v sveti ograjeni prostor.

Janez Krstnik, pridigar spreobrnjenja
V evangelijih se nam Predhodnik pokaže v dveh različnih vlogah: v vlogi pridigarja spreobrnjenja in v vlogi preroka. Prvi del razmišljanja posvečam Janezu moralistu, drugega pa Janezu preroku.

Nekaj vrstic Lukovega evangelija je dovolj, da nam dajo idejo o Krstnikovem pridiganju: Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: 'Abrahama imamo za očeta,' kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,7-14).

Evangelij nam omogoči, da vidimo, v čem se na tej točki razlikujeta Krstnikovo in Jezusovo oznanjevanje. Kakovostni preskok najbolj jasno izrazi Jezus sam. »Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot« (Lk 16,16).

Varovati se moramo poenostavljenih nasprotij med postavo in evangelijem. Takoj za trditvijo, ki je bila pravkar navedena, Jezus (ali vsaj evangelist) dodaja: »Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila izbrisana ena črtica postave« (Lk 16,17). Evangelij ne odpravlja postave, torej konkretno Božjih zapovedi; vzpostavlja pa nov in drugačen odnos do njih, nov način njihovega izpolnjevanja.

Nov je red med zapovedjo in darom, torej med postavo in milostjo. Osnova Krstnikovega oznanjevanja je trditev: »Spreobrnite se in tako bo k vam prišlo Božje kraljestvo!«. Osnova Jezusovega oznanjevanja pa je trditev: »Spreobrnite se, ker je Božje kraljestvo prišlo k vam!« Spomnimo se pravkar navedene Jezusove izjave: »Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot«.

Ne gre samo za kronološko razliko, kot med prej in potem; gre tudi za aksiološko torej vrednostno razliko. Hoče reči, da ni izpolnjevanje zapovedi tisto, ki omogoči prihod Božjega kraljestva, pač pa prihod Božjega kraljestva omogoči izpolnjevanje zapovedi. Ljudje se niso nenadoma spremenili in postali boljši, da bi kraljestvo lahko prišlo na zemljo. Ne, isti so kot vedno, ampak je Bog v polnosti časov poslal svojega Sina in jim s tem dal možnost, da se spremenijo in zaživijo novo življenje.

»Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost [to je izpolnjevati jo] in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17). Ljubiti Boga z vsem srcem »je prva in največja zapoved«; vendar red zapovedi ni prvi red ali prva raven: nad njim je red daru: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19).

Zanimivo je pogledati, kako se ta Kristusova novost kaže v različnem odnosu Krstnika in Jezusa do tako imenovanih »grešnikov«. Kot smo slišali, Janez napade grešnike, ki pridejo k njemu, z ognjevitimi besedami. Jezus sam glede tega opozori na razliko med seboj in Predhodnikom: »Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov‹ (Mt 11,18-19). »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« so farizeji spraševali njegove učence (Mt 9,11).

Jezus ne čaka, da grešniki spremenijo svoje življenje, da bi jih mogel sprejeti. Sprejema jih in to navede grešnike, da spremenijo življenje. Vsi štirje evangeliji – sinoptiki in Janez – so glede tega enotni. Jezus ne čaka, da bo Samarijanka uredila svoje zasebno življenje, preden se druži z njo in jo celo prosi, naj mu da piti. Ko pa je tako storil, je spremenil življenje te ženske, ki je postala evangelizatorka med svojim ljudstvom. Isto se zgodi z Zahejem, s cestninarjem Matejem, z anonimno grešnico, ki mu poljubi noge v Simonovi hiši in s prešuštnico.

Iz teh primerov ne moremo potegniti absolutne norme. Jezus je bil Jezus in je bral v srcih; mi nismo Jezus! Vendar pa Cerkev ne more zanemariti njegovega načina, ne da bi se znašla na strani Janeza Krstnika namesto na Kristusovi strani. Jezus neskončno bolj graja greh, kot bi ga lahko najbolj strogi moralisti, vendar je v evangeliju ponudil novo zdravilo: ne oddaljevanje ampak sprejemanje. Sprememba življenja v evangelijih ni pogoj za približanje Jezusu. Mora pa biti rezultat ali vsaj namen potem, ko smo se mu približali. Božje usmiljenje je namreč brezpogojno, ni pa brez posledic!

Glede tega se mora sveta mati Cerkev veliko naučiti od današnjih družinskih mater in očetov. Vsi poznamo drame, ki parajo mnoge današnje starše: otroci, ki kljub njihovemu dobremu zgledu krščanskega življenja in dobrim nasvetom uberejo drugačno pot od njihove, se uničujejo z mamili, zlorabljajo spolnost, prehitro sprejemajo odločitve, ki se pokažejo zgrešene in pogosto tragične … Jim morda zaradi tega pred nosom zaprejo vrata in jih naženejo od doma? Ne morejo drugega, kot da spoštujejo njihovo odločitev, kot jo že pred njimi spoštuje Bog, in jih še naprej ljubijo. To dramatično stanje v družbi se odraža tudi v Cerkvi. Poklicani smo, da izbiramo med zgledom Janeza Krstnika in med Jezusovim zgledom, med dajanjem prednosti postavi, ali dajanjem prednosti milosti in usmiljenju.

Obstaja pa točka, pri kateri ni izbire, ker se Janez in Jezus popolnoma strinjata. O tem bi morali tudi mi povzdigniti glas. Gre za to, kar Janez izraz z besedami: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (Lk 3,11) in kar tudi Jezus zabiča v priliki o bogatem požeruhu in z opisom poslednje sodbe v Mateju 25.

Janez Krsnik, »več kot prerok«
Preidimo sedaj na drugo vlogo oziroma naziv Janeza Krstnika. Dejal sem, da ni bil samo moralist in oznanjevalec pokore. Bil je tudi in predvsem prerok: »In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega«, pravi o njem njegov oče Zaharija (Lk 1,76). Jezus ga opredeli celo »več kot preroka« (Lk 7,26).

Lahko se vprašamo, v kakšnem smislu je Janez Krstnik prerok? Kje je prerokba v njegovem primeru? Preroki so napovedovali prihodnjo rešitev. Janez Krstnik pa ne naznanja prihodnje rešitve; pokaže na nekoga, ki je navzoč. V kašnem smislu ga potem lahko imenujemo preroka? Izaija, Jeremija, Ezekiel so ljudstvu pomagali premagati oviro časa; Janez Krstnik pomaga ljudstvu prekoračiti še debelejšo pregrdo nasprotnih videzov. Tako pričakovani Mesija, ki so ga napovedovali preroki, ki so ga obljubljali psalmi, naj bi torej bi ta človek tako skromnega videza?

Lahko je verjeti v nekaj veličastnega, božanskega, ko se kaže v nedoločeni prihodnosti – »v tistih dneh«, »v poslednjih dneh« … -, v nekem kozmičnem okviru, z nebesi, ki rosijo sladkost in zemljo, ki se odpre in rodi Odrešenika. Težje je, ko je treba reči: »Sedaj! Tukaj je! Ta je!« Človek je takoj v skušnjavi, da bi dejal: »To je vse?« »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« so govorili.

To je pohujšanje Božje ponižnosti, ki se razodeva »pod nasprotnimi videzi«, da bi zbegal človeško ošabnost in »voljo do moči«. Verjeti, da je človek, ki so ga malo prej videli jesti, spati, morda celo zehati ob prebujanju, Mesija, ki ga vsi pričakujejo. Verjeti, da smo dosegli ključni trenutek zgodovine: to zahteva večji preroški pogum, kot ga je imel Izaija. Gre za nadčloveško nalogo, zato razumemo veličino Predhodnika in zakaj je opredeljen kot »več kot prerok«.

Vsi štirje evangelisti opozarjajo na dvojno vlogo Janeza Krstnika, na vlogo moralista in vlogo preroka. Toda medtem ko sinoptiki bolj vztrajajo pri prvi, pa četrti evangelij bolj vztraja pri drugi. Janez Krsnik je človek vzklika »To je tisti!«. »To je tisti, o katerem sem rekel … Glejte, Božje Jagnje!« (Jn 1,15.29). Kakšen drget je moral spreleteti tiste, ki so s temi ali podobnimi besedami prvi prejeli razodetje. Bilo je kot kratek stik. Preteklost in prihodnost, pričakovanje in izpolnitev so se dotaknili.

Kaj nas uči Janez Krstnik kot prerok? Mislim, da nam je zapustil v dediščino svojo preroško nalogo. Ko je rekel: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate! (Jn 1,26), je uvedel novo krščansko prerokovanje, ki ni v oznanjevanju prihodnjega odrešenja, ampak v razodevanju skrite navzočnosti, Kristusove navzočnosti v svetu in zgodovini, v trganju koprene z oči ljudi, ko skoraj kriči z besedami, v katerih odzvanjajo Izaijeve besede: »Bog je storil nekaj novega. Mar ne opazite?« (prim. Iz 43,19).

Jezus je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« On je sredi med nami; je v svetu in svet ga tudi danes, po dva tisoč letih, ne prepozna. Obstaja Kristusov stavek, ki je vedno vznemirjal vernike: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Toda Jezus tukaj ne govori o svojem prihodu ob koncu sveta. V tako imenovanih eshatoloških govorih se prepletata dve perspektivi: tista o Kristusovem končnem prihodu in tista, ko bo prišel kot vstali in od Očeta poveličani. Njegov prihod »v duhu svetosti po obujenju od mrtvih« (Rim 1,4) kot ga opredeli sv. Pavel, ni v nasprotju s prejšnjim prihodom »po mesu«. Nanašajoč se na ta prihod po Duhu Jezus lahko reče: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi« (Mt 24,34).

Ta Jezusov vznemirljivi stavek zato ne zastavlja vprašanja našim zanamcem, ki bodo živeli v trenutku njegove končne vrnitve. Vprašanje zastavlja našim prednikom in našim sodobnikom, vključno z nami. Ali je Jezus kljub svojemu vstajenju in čudežem, ki so spremljali začetek Cerkve, našel vero med svojimi?  Ali kljub svoji dvatisočletni navzočnosti v svetu in vsem potrditvam zgodovine še najde vero na zemlji, zlasti med tako imenovanimi »intelektualci«? Preroška naloga Cerkve bo do konca sveta enaka nalogi Janeza Krstnika: otresti vsako generacijo njene strašne raztresenosti in slepote, ki preprečuje, da bi prepoznala in videla luč sveta.

V Janezovem času je pohujšanje izviralo iz Jezusovega fizičnega telesa; iz njegovega mesa, ki je bilo tako podobno našemu, razen greha. Tudi danes zbuja zgražanje njegovo telo, njegovo meso, njegovo mistično telo, Cerkev, ki je tako podobno ostalemu človeštvu, ne da bi izključili tudi greh. Kakor je Janez Krsnik poskrbel, da so njegovi sodobniki spoznali Kristusa pod ponižnostjo njegovega mesa, tako je potrebno, da ga danes damo spoznati v uboštvu Cerkve in našega lastnega življenja.

Nova evangelizacija v gorečnosti
Sveti Janez Pavel II. je novo evangelizacijo označil kot evangelizacijo – navajam – »novo v gorečnosti, novo v metodah in novo v izrazih«. Janez Krsnik je naš učitelj predvsem v prvi od teh treh, v gorečnosti. On ni velik teolog; ima zelo nepopolno kristologijo. Ne pozna še Jezusovih najvišjih nazivov: Božji Sin, Beseda in tudi ne Sin človekov.

Uporablja zelo preproste podobe. »Nisem vreden – pravi – da bi mu odvezal jermen na sandali …« Toda kljub revščini njegove teologije, kako mu uspe, da ljudem da začutiti Kristusovo veličino in enkratnost! Svet in človeštvo se iz njegovih besed zdita, da sta v velniku ali na rešetu, ki ga on, Mesija, drži v svojih rokah in ga stresa. Pred njim se odloča, kdo stoji in kdo pade, kdo je dobro zrnje in kdo pleve, ki jih veter raznaša. Na način Janeza Krstnika je vsak lahko evangelizator!

Ko je razlagal besede sv. Janeza Pavla II., ki sem jih omenil, je nekdo takrat poudaril, da je nova evangelizacija lahko in mora biti nova »v gorečnosti, v metodi in v izrazu«, ne pa v vsebinah, ki ostajajo vse čase iste in izhajajo iz razodetja. Z drugimi besedami: lahko je in mora biti nova evangelizacija, ne pa novi evangelij.

Vse to je res. Ne more biti vsebin, ki bi bile v resnici in popolnoma nove. Vendar pa so lahko nove vsebine v smislu, da v preteklosti niso bile dovolj izpostavljene, da so ostale v senci, premalo poudarjene. Sv. Gregor Veliki je dejal: »Scriptura cum legentibus crescit« (Moralia in Job, 20, 1, 1), Sveto pismo raste s tistim, ki ga bere. V drugem odlomku tudi pojasni, zakaj: »Kajti – pravi – nekdo [Sveto pismo] razume toliko globlje, kolikor globljo pozornost mu posveča« (Hom in Ez. I, 7,8I. Ta rast se uresničuje predvsem na osebni ravni v rasti v svetosti; se pa uresničuje tudi na svetovni ravni, kolikor Cerkev napreduje v zgodovini.

 Razlog, zaradi katerega je včasih tako težko sprejeti »rast«, o kateri govori Gregor Veliki, je pomanjkanje pozornosti, ki se namenja zgodovini razvoja krščanskega nauka od začetkov do danes, ali pa njenemu dokaj površnemu poznavanju. Ta zgodovina namreč dokazuje, da je rast vedno bila, kakor je v enem svojih slovitih esejev dokazal kardinal John Newman.

Razodetje – Sveto pismo in izročilo skupaj – raste glede na potrebe in izzive, ki se mu postavljajo skozi zgodovino. Jezus je apostolom obljubil, da jih bo Tolažnik uvedel »v vso resnico« (Jn 16,13), ni pa natančno določil, v kolikšnem času: v eni ali dveh generacijah, ali pa – kot vse kaže – ves čas, ko je Cerkev romarica na zemlji.

Janezovo oznanjevanje nam ponuja priložnost za aktualno in pomembno opazovanje prav glede te »rasti« Božje Besede, ki jo Sveti Duh vrši v zgodovini. Liturgično in teološko izročilo je pobralo predvsem njegov klic: »Glejte Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta!« Liturgija nam ga ponovno predloži pri vsaki sveti maši pred obhajilom, potem ko je ljudstvo trikrat zase zapelo: »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.«

V resnici je to samo polovica Krstnikove prerokbe o Kristusu. V vseh štirih evangelijih tako rekoč v enem dihu Kristusa opredeli kot tistega, »ki krščuje v Svetem Duhu!« (prim. Jn 1,33; prim. Mt 3,11). Krščansko odrešenje torej ni samo nekaj negativnega, »odvzemanje greha«. Predvsem je nekaj pozitivnega: gre za »dajanje«, za vlivanje novega življenja, življenja Duha. Je ponovno rojstvo.

Zdi se, da je uničenje greha pot in pogoj za dar Duha, ki je zadnji cilj, najvišji dar. Tretjega poglavja Pisma Rimljanom o opravičenju hudobnih ne smemo nikoli ločiti od osmega poglavja o daru Duha s tistim osvobajajočim sporočilom, ki bi moralo pogosteje odmevati v našem oznanjevanju: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti« (Rim 8,1-2).

Seveda ta pozitivni vidik ni bil nikoli pozabljen. Vendar se ni vedno dovolj vztrajalo pri njem. V zahodni duhovnosti smo biti v nevarnosti, da bi krščanstvo videli predvsem v »negativnem« ključu, kot rešitev problema izvirnega greha; zato kot nekaj mračnega in morečega. To vsaj delno pojasnjuje njegovo zavračanje s strani velikih področij kulture, kot so tista, ki jih v filozofiji predstavlja Nietzsche in v literaturi norveški dramatik Ibsen. Večja pozornost na delovanje Svetega Duha in na njegove karizme, ki se že nekaj časa dogaja v vseh krščanskih Cerkvah, je konkreten izraz Svetega pisma, ki »raste s tistim, ki ga bere«.

Svetniki iz nebes radi nadaljujejo poslanstvo, ki so ga živi opravljali na zemlji. Sveta Terezija Deteta Jezusa – letos je 150-letnica njenega rojstva – je to Bogu postavila kot nekakšen pogoj, da bo šla v nebesa. Tudi sv. Janez Krstnik je še vedno rad Kristusov predhodnik, rad mu pripravlja poti. Posodimo mu svoj glas!

Ko Pravoslavna Cerkev premišljuje Deesis, ikono Predhodnika z rokami, iztegnjenimi h Kristusu in s prosečim pogledom, naslavlja nanj to molitev, ki jo lahko sprejmemo za svojo: Tisto roko, ki se je dotaknila Gospodove glave in s katero si pokazal Odrešenika, sedaj iztegni, o Krstnik, k njemu v naš prid, v moči tiste varnosti, ki jo zdaj obilno uživaš, saj si bil po njegovem lastnem pričevanju največji izmed prerokov. Oči, ki so videle Svetega Duha, ki se je spuščal v podobi goloba, obrni k njemu, o Krstnik, da nam bo izkazal svojo milost.

Ponedeljek, 18. december 2023, 16:42