Smernice za delo v pripravi na drugi del sinodalnega zasedanja 2024

Generalno tajništvo Sinode

XVI. redno generalno zasedanje Škofovske sinode
Naproti oktobru 2024

Pred nami so usmeritve, ki jih je pripravil in odobril redni svet generalnega tajništva sinode, o nalogah, ki so pred nami v mesecih, ki nas ločijo od drugega zasedanja sinodalne skupščine (oktobra 2024), da bi nadaljevali pot, ki jo je želel in začel sveti oče 9. oktobra 2021: Za sinodalno Cerkev. Skupnost, udeležba, poslanstvo.

Celoten proces sinode 2021-2024 predstavlja vir navdiha za nadaljevanje poti. Tisti, ki so sodelovali na sinodalnih srečanjih, na različnih ravneh poslušanja in posvetovanja, še bolj pa udeleženci prvega zasedanja, so doživeli konkretno izkušnjo Cerkve, ki odkriva svojo pluralnost in lahko razlike živi kot bogastvo, v občestvu. Ta izkušnja je preroška beseda, namenjena svetu, ki težko verjame, da sta mir in sožitje mogoča. Vstali nas je poklical in poslal, da današnjemu svetu oznanjamo evangelij. To, da rastemo kot sinodalna Cerkev, je konkreten način, kako se odzvati na ta klic in poslanstvo.

Dragoceno je pričevanje tistih, ki so se udeležili zasedanja. S svojim pričevanjem lahko prenesejo bogato izkušnjo, ki je ne more strniti nobeno besedilo in ki je nepogrešljiv del daru, ki smo ga prejeli. Sinodalno srečanje med brati in sestrami, ki drug drugega prepoznavajo kot učence, ki jih je poklical in poslal Gospod, je milost in vir veselja. Iz te izkušnje se poraja želja, da bi ta dar delili in v to dinamiko vključevali vedno večje število ljudi.

Poleg pripovedi udeležencev so sadovi prvega zasedanja zbrani v Sinteznem poročilu, ki je bilo sprejeto ob koncu zasedanja in je v več jezikih na voljo na spletni strani Sinoda 2021-2024 (www.synod.va), ter predstavlja oporno točko za pot Božjega ljudstva v času med obema zasedanjema. Sinodalni proces se bo nadaljeval zlasti po smernicah, ki na različne načine prepletajo tri ravni, na katerih smo doslej zaporedoma delali: raven lokalnih Cerkva, raven skupin Cerkva (nacionalnih, regionalnih in celinskih) in raven celotne Cerkve. Kot je spomnil sveti oče, ko je odobril te delovne smernice, »gre pri sinodi za sinodalnost in ne za to ali ono temo .... Pomembno je, kako razmislek poteka, pomemben je torej sinodalni način.«

V tej smeri se je odvijal dosedanji proces in v tej smeri smo poklicani naprej razvijati delo prvega zasedanja, na katerem je skupščina na sinodalni način obravnavala vprašanja, zabeležila zbliževanja, navedla pomisleke, ki jih je treba še vzeti v pretres, ter oblikovala predloge za naprej. To so vprašanja velikega pomena, od katerih je nekatera treba obravnavati na ravni celotne Cerkve in v sodelovanju z dikasteriji rimske kurije, kot je na primer priprava posodobitve Zakonika cerkvenega prava ter Zakonika kanonov vzhodnih Cerkva (Sintezno poročilo, poglavje 1, črka r), Ratia fundamentalis o vzgoji in oblikovanju duhovnikov (poglavje 11, črka j), dokumenta Mutuae relationes (poglavje 10, črka g); ali pa tudi poglobitve teološkega in pastoralnega raziskovanja o diakonatu, natančneje o dostopu žensk do diakonata (poglavje 9, črka n) itd. Kot plod dela sinodalne skupščine bo seznam vseh teh tem predložen svetemu očetu. Za študij vprašanj, ki jih bo on označil, bodo pritegnjene skupine strokovnjakov z vseh celin k sinodalnemu delu, ki bo potekalo ob sodelovanju pristojnih dikasterijev rimske kurije, v cerkvenem dinamizmu, ki ga usklajuje generalno tajništvo sinode. Poročilo o napredku tega dela bo predstavljeno na drugem zasedanju sinode oktobra 2024.

1. Vodilno vprašanje

Krajevne Cerkve in skupine Cerkva so v prvi vrsti povabljene, da prispevajo k poglabljanju nekaterih vidikov Sinteznega poročila, ki so temeljnega pomena za temo sinode. Pri tem naj izhajajo iz vodilnega vprašanja:
»KAKO biti sinodalna Cerkev v poslanstvu?«

Naš cilj je, opredeliti poti, ki jih bo potrebno ubrati, in orodja, ki jih bo treba sprejeti v različnih kontekstih in v različnih okoliščinah, da bi okrepili izvirnost vsake krščene osebe in vsake Cerkve v njenem edinstvenem poslanstvu oznanjevanja vstalega Gospoda in njegovega evangelija današnjemu svetu. Ne gre torej za to, da bi se omejili na tehnične ali postopkovne izboljšave, po katerih bodo cerkvene strukture učinkovitejše, temveč na delovanje v konkretnih oblikah misijonarske zavzetosti, h kateri smo poklicani, v dinamiki med enotnostjo in raznolikostjo, ki je lastna sinodalni Cerkvi.

V zvezi s tem je koristno ponovno prebrati št. 27 apostolske spodbude Evangelii gaudium: »Sanjam o »misijonarski izbiri«, to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev. Prenovo struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je mogoče razumeti v tej luči: kot del prizadevanja, da bi vse strukture postale bolj misijonarske, in bi bila redna pastorala v vseh svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. V vseh pastoralnih delavcih naj spodbuja trajno željo, da bi šli na delo in tako pospeši pozitiven odgovor vseh tistih, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj. Tako je Janez Pavel II. povedal škofom v Oceaniji: »Vsaka prenova v Cerkvi mora imeti misijonarjenje za svoj cilj, da ne bi postala plen nekakšne cerkvene obrnjenosti vase.« Obzorje, proti kateremu je usmerjeno poglobljeno delo, ki izhaja iz vodilnega vprašanja, je torej reforma, ki jo oživlja spodbuda k poslanstvu, ki nam ga je zaupal Kristus, in ki ga podpira pastoralno spreobrnjenje, h kateremu nas vabi in ki ga omogoča Sveti Duh, ki nas po Gospodovi obljubi nikoli ne pušča samih.

1.1 Dve ravni poglabljanja
Vodilno vprašanje je treba obravnavati na dveh ravneh, pri čemer se je treba vedno sklicevati na Sintezno poročilo kot celoto.

a) Na ravni vsake krajevne Cerkve: KAKO okrepiti razčlenjeno in ločeno (diferencirano) soodgovornost v poslanstvu vseh članov Božjega ljudstva? Kateri načini odnosov, katere strukture, procesi razločevanja in odločanja v zvezi s poslanstvom omogočajo, da soodgovornost prepoznamo, da jo podelimo, jo oblikujemo in spodbujamo ? Katere službe in organizme sodelovanja je mogoče prenoviti ali uvesti, da bi soodgovornost bolje izrazili? V okviru Sinteznega poročila se je mogoče sklicevati zlasti na poglavja 8-12, 16 in 18.

b) Na ravni odnosov med Cerkvami, med skupinami Cerkva na različnih ravneh in z rimskim škofom: KAKO ustvarjalno oblikovati te odnose, da bi našli »dinamično ravnovesje med razsežnostjo Cerkve kot celote in njenimi krajevnimi koreninami« (Sintezno poročilo, poglavje 5, črka g)? Pri tem se lahko sklicujemo predvsem na poglavja 13, 19 in 20 Sinteznega poročila.

1.2 Nekaj napotkov za organizacijo dela
V praksi, izhajajoč iz vodilnega vprašanja in dveh zgoraj navedenih ravni, je vsaka krajevna Cerkev povabljena, da izvede nadaljnje posvetovanje, pri čemer naj določi konkretne načine na podlagi tega, kar se zdi izvedljivo v času, ki je na voljo. Prvi korak bo izbira perspektive, s katere bo vodilno vprašanje obravnavano, pri čemer se razvije in poglobi vsebina Sinteznega poročila o omenjeni perspektivi. Realno gledano, ne bo mogoče preučiti vseh odprtih možnosti. Zato je vsaka krajevna Cerkev povabljena, da se osredotoči na tiste vidike lastnih izkušenj, o katerih lahko prispeva ter deli dobre prakse. Na podlagi sprejetih odločitev bo vsaka škofija ali eparhija posredovala sadove tega nadaljnjega posvetovanja škofovski konferenci ali vzhodni hierarhični strukturi, ki ji pripada, v rokih in na načine, ki jih bo ta navedla.

Pri tem ne gre za to, da bi začeli znova od začetka ali ponovili proces poslušanja in posvetovanja, ki je bil značilen za prvo fazo. V tej fazi bo poleg organov za sodelovanje na škofijski ravni in sinodalne ekipe, ki je že bila ustanovljena, pomembno vključiti ljudi in skupine, ki izražajo različne izkušnje, znanja, karizme službe v Božjem ljudstvu in katerih stališče je še posebej koristno pri osredotočanju na odgovor glede tega, »kako« oznanjati: npr. duhovniki (zlasti župniki); drugi voditelji pastoralne oskrbe (npr. kateheti in voditelji ljudskih in malih skupnosti, zlasti v nekaterih regijah; vodje pastoralnih uradov); posvečeni moški in ženske; voditelji laiških združenj, cerkvenih gibanj in novih skupnosti; osebe, ki imajo odgovorne položaje v ustanovah in organizacijah, povezanih s Cerkvijo (šolah, univerzah, bolnišnicah, sprejemnih centrih, kulturnih centrih itd.); teologi in cerkveni pravniki itd.

Škofovske konference in vzhodne hierarhične strukture so referenca za ta del procesa. Povabljene so, da usklajujejo zbiranje prispevkov iz škofij in eparhij, določajo metode in terminske roke zbiranja. Povabljene so, da tudi same nadaljujejo s poglobljeno študijo, izhajajoč iz istega vodilnega vprašanja na svoji ravni in na ravni celine, če se to zdi primerno in izvedljivo.

Tako na lokalni ravni kot na ravni skupin Cerkva pristno sinodalno razločevanje zahteva tudi prispevek teološke in cerkvenopravne stroke ter humanističnih in družbenih ved, ki naj vključuje strokovnjake s teh področij in akademske ustanove na tem področju.

Škofovske konference, vzhodne hierarhične strukture ter škofije, ki ne pripadajo nobeni škofovski konferenci imajo nalogo, da potem, ko zberejo prispevke škofij in eparhij, pripravijo povzetek, ki naj bo dolg največ 8 strani. Do 15. maja 2024 naj ga pošljejo generalnemu tajništvu sinode. To bo na podlagi zbranega gradiva pripravilo osnutek za Instrumentum laboris drugega zasedanja.

2. Ohranjanje sinodalne dinamike pri življenju

Ohranjanje in oživljanje sinodalne dinamike, ki je v zadnjih dveh letih vključevala celotno Božje ljudstvo, je prav tako pomembno kot zgoraj opisano poglobljeno delo in posvetovanje. Dejansko je prvo zasedanje kot prednostno nalogo navedlo »povečati število ljudi, vključenih v sinodalno pot, pri čemer je treba premagati ovire za sodelovanje, ki so se do sedaj pojavljale« (Sinodalni povzetek, poglavje 1, črka m). Pri tem so našteti različni načini in skupine ljudi, ki jim je treba nameniti pozornost, vključno v digitalnem okolju.

V ta namen so krajevne Cerkve povabljene, da pregledajo celotno sintezno poročilo in poimenujejo ter zberejo zahteve, ki so najbolj skladne z njihovimi razmerami. Na tej podlagi lahko spodbujajo najustreznejše pobude za vključitev celotnega Božjega ljudstva (formacijske dejavnosti, teološko poglabljanje, praznovanja v sinodalnem slogu, posvetovanja na lokalni ravni, poslušanje manjšin in skupin, ki živijo v razmerah revščine in družbene odrinjenosti, prostori, v katerih je mogoče obravnavati sporna vprašanja itd.), z uporabo metod, ki so bile uspešno preizkušene že v prvi fazi, zlasti s pogovorom v Duhu. Tudi redovne ustanove so povabljene, da storijo enako, prav tako inštituti posvečenega življenja, laiška združenja, cerkvena gibanja in nove skupnosti naj prispevajo k delu škofij in eparhij, kjer so prisotne. Cilj je ohranjati dinamičnost poslušanja in dialoga z vsemi, zlasti s tistimi, ki ostajajo bolj na obrobju življenja Cerkve, ki ga je prva faza sinodalnega procesa sprožila in ki je obrodil pomembne sadove.

Vsaka krajevna Cerkev, ki to želi, lahko škofovski konferenci ali vzhodni hierarhični strukturi, ki ji pripada, posreduje kratko pričevanje o opravljenem delu in doživetih izkušnjah (največ dve strani), pri čemer naj podeli dobro prakso, ki se ji zdi pomembna za rast misijonske sinodalne dinamike. Škofovske konference in vzhodne hierarhične strukture bodo poskrbele za to, da jih pošljejo generalnemu tajništvu do 15. maja 2024.

Ti prispevki ne bodo neposredno predstavljali predmeta obravnave skupščine med drugim zasedanjem, vendar bodo na voljo njenim članom. Njihov namen je pomagati sestaviti okvir, v katerega bo umeščeno delo skupščine. Izmenjava izkušenj in dobrih praks lahko tudi spodbudi dinamiko srečanja in sodelovanja med Cerkvami, ki se bodo čutile poklicane, da obravnavajo ista vprašanja.

3. Odgovorni subjekti in njihove naloge

Glavni subjekt na poti med dvema zasedanjema skupščine je vsaka krajevna Cerkev. V tej fazi ima vsak škofijski ali eparhijski škof nenadomestljivo pogonsko vlogo. Njegova naloga je, da odpre in spremlja nadaljnje posvetovanje v svoji škofiji ali eparhiji ter nato potrdi njegove rezultate.

Predlagano je, da ta proces vodijo in animirajo predstavniki, ki so se udeležili sinodalnega zasedanja, pa tudi sinodalne skupine, ki so bile  ustanovljene v prejšnji fazi na različnih ravneh.

Škofovske konference in vzhodne hierarhične strukture naj se neposredno zavežejo poglobljenemu delu na svoji ravni in naj imajo usklajevalno vlogo za krajevne Cerkve.

1.    Zlasti se v zvezi s poglobitvijo na podlagi vodilnega vprašanja od škofovskih konferenc in vzhodnih hierarhičnih struktur pričakuje, da:
- spremljajo ta proces in krajevnim Cerkvam nudijo napotke o načinih in časovnih rokih posvetovanja;
- poskrbijo za poglobljeno študijo vodilnega vprašanja tudi ravni skupin Cerkva v skladu s primernimi metodami;
- naj pripravijo povzetek prejetih ali izdelanih poročil in ga do 15. maja pošljejo generalnemu tajništvu sinode.

2.    Glede na zavezo, da bodo sinodalni dinamizem ohranjale pri življenju, naj škofovske konference in vzhodne hierarhične strukture:
- še naprej dajejo pobude za rast sinodalne Cerkve v poslanstvu tudi na ravni skupin Cerkva;
- naj zbirajo pričevanja in dobre prakse, ki jih škofije in eparhije želijo deliti in jih vse, brez povzetka, pošljejo generalnemu tajništvu sinode, prav tako do 15. maja.

Vatikan, 11. december 2023