Srce pastirja, ki nikoli ne zapre vrat
ANDREA TORNIELLI
»Nemo venit nisi tractus«, nihče se ne približa Jezusu, če ga ne pritegne, je zapisal sveti Avguštin in parafraziral besede Nazarečana: »Nihče ne pride k meni, če ga moj Oče ne pritegne«. V izvoru privlačnosti do Jezusa – tiste privlačnosti, o kateri je govoril Benedikt XVI., ko je spominjal na pot, po kateri se širi vera – je vedno delovanje milosti. Bog je vedno pred nami, nas pokliče, nas pritegne, nas napravlja, da naredimo korak k Njemu ali vsaj v nas vzbudi željo, da bi ta korak naredili, čeprav se nam še vedno zdi, da nimamo moči in smo ohromljeni.
Srce pastirja ne more ostati ravnodušno do ljudi, ki se mu ponižno približujejo in prosijo za blagoslov, ne glede na njihovo stanje, zgodovino, življenjsko pot. Srce pastirja ne ugasne tleče luči tistih, ki čutijo lastno nepopolnost, vedoč, da potrebujejo usmiljenje in pomoč od zgoraj. Srce pastirja vidi v tej prošnji za blagoslov razpoko v steni, droben blišč, skozi katerega bi lahko delovala milost. In zato njegova prva skrb ni zapreti majhne razpoke, ampak sprejeti in podeljevati blagoslov in usmiljenje, da bi ljudje pred njim lahko začeli razumeti Božji načrt za svoja življenja.
To temeljno zavedanje zasije v »Fiducia supplicans«, izjavi Dikasterija za nauk vere o pomenu blagoslovov, ki odpira možnost blagoslova neregularnih parov, tudi istospolnih, in jasno pojasnjuje ta blagoslov, da s tem ne pomeni odobravanja njihovih življenjskih izbir, saj ponovno poudari, da se je treba izogibati vsakršni ritualizaciji ali drugim elementom, ki bi lahko vsaj malo posnemali poroko. Gre za dokument, ki se poglablja v nauk o blagoslovih, pri čemer razlikuje med obrednimi in liturgičnimi ter spontanimi, ki jih označujemo bolj kot dejanja pobožnosti, povezana z ljudsko pobožnostjo. To je besedilo, ki deset let pozneje konkretizira besede papeža Frančiška v »Evangelii gaudium«: »Cerkev ni carinarnica, je očetovski dom, kjer je prostor za vsakogar, ki s težavo živi vsakdanje življenje«.
Izvor deklaracije je evangeljski. Skoraj na vsaki strani evangelija Jezus krši verske tradicije in predpise, licemerstvo in družbene dogovore. In dela geste, ki škandalizirajo konformiste, samozvane »čiste«, tiste, ki uporabljajo norme in pravila kot ščit za odrivanje, zavračanje, zapiranje vrat. Skoraj na vsaki strani evangelija vidimo učitelje postave, ki skušajo s pristranskimi vprašanji spraviti Učitelja v zadrego, nato pa ogorčeno mrmrajo zaradi njegove svobode, polne usmiljenja: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi!«.
Jezus je bil pripravljen teči v hišo stotnika iz Kafarnauma, da bi ozdravil njegovega ljubljenega služabnika, brez skrbi, da bi se okužil z vstopom v dom pogana. Grešnici je dovolil, da mu umije noge pred obsojajočimi in prezirljivimi pogledi gostov, ki niso mogli razumeti, zakaj je ni odrinil. Pogledal je in poklical cestninarja Zaheja, medtem ko je ta sedel na vejah divje smokve, ne da bi pričakoval, da se bo spreobrnil in spremenil svoje življenje, preden bi prejel ta pogled usmiljenja. Ni obsodil prešuštnice, ki je bila po zakonu podvržena kamenjanju, je pa razorožil roke njenih krvnikov s tem, da jih je spomnil, da so tudi oni – tako kot vsi – grešniki. Rekel je, da je prišel zaradi bolnih in ne zaradi zdravih. Primerjal se je z edinstveno podobo pastirja, ki je pripravljen pustiti brez varstva 99 ovac, da bi šel iskat edino izgubljeno. Dotaknil se je gobavca, ga ozdravil bolezni in stigme »nedotakljivega« izobčenca. Ti »zavrnjeni« so se srečali z njegovim pogledom in se počutili ljubljene, prejemnike objema milosti, ki jim je bila dana brez kakršnih koli predpogojev. Ko so ugotovili, da so ljubljeni in da jim je bilo odpuščeno, so spoznali, kaj so: ubogi grešniki kot vsi drugi, ki potrebujejo spreobrnjenje, berači vsega.
Papež Frančišek je novim kardinalom februarja 2015 dejal: »Za Jezusa je pomembno predvsem doseči in rešiti tiste, ki so daleč, ozdraviti rane bolnih, ponovno vključiti vse v Božjo družino. In to nekatere pohujša! In Jezus se ne boji tovrstnega škandala! Ne misli na ljudi zaprte vase, ki jih pohujšuje celo zdravljenje, ki jih pohujšuje vsaka odkritost; vsak korak, ki se ne ujema z njihovimi miselnimi in duhovnimi vzorci; vsako ljubkovanje ali nežnost, ki ne ustreza njihovim miselnim navadam in njihovi ritualni čistosti«.
»Večni katoliški nauk o zakonu«, poudarja Deklaracija, se ne spreminja. Šele v kontekstu zakonske zveze med moškim in žensko »spolni odnosi najdejo svoj naraven, primeren in popolnoma človeški smisel«. Zato se moramo izogibati, da blagoslov priznamo, kot »takega, kar ni«, torej kot zakon. Toda s pastoralnega in misijonskega vidika zdaj vrata niso zaprta »neregularnemu« paru, ki pride prosit za preprost blagoslov, morda ob obisku svetišča ali med romanjem. Judovski učenjak Claude Montefiore je prepoznal posebnost krščanstva prav v tem: »Medtem ko druge religije opisujejo človeka, ki išče Boga, krščanstvo oznanja Boga, ki išče človeka ... Jezus je učil, da Bog ne čaka na grešnikovo kesanje, ampak gre in ga poišče, da ga pokličete k sebi«. Odprta vrata molitve in majhnega blagoslova so lahko začetek, priložnost, pomoč.
