Četrta postna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: »Jaz sem vstajenje in življenje«

Kardinal Raniero Cantalamessa

»JAZ SEM VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE«
Četrta postna pridiga 2024

V naši razlagi Jezusovih slovesnih »Jaz sem« v Janezovem evangeliju smo prišli do 11. poglavja. V celoti ga zaseda dogodek Lazarjevega vstajenja. Nauk, ki ga je Janez hotel posredovati Cerkvi z modro sestavo poglavja lahko povzamemo v treh točkah:
Prva točka: Jezus obudi prijatelja Lazarja (Jn 11,1-44).
Druga točka: Lazarjeva obuditev izzove obsodbo Jezusa na smrt (Jn 11,47-50): Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.« Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod«.
Tretja točka: Jezusova smrt bo preskrbela vstajenje vseh, ki verujejo vanj (11,51-53). Evangelist namreč pojasnjuje: Tega pa [Kajfa] ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.

Če povzamemo, Lazarjeva obuditev povzroči Jezusovo smrt, Jezusova smrt pa povzroči vstajenje vseh, ki verujejo vanj!
*    *    *
Zdaj se lahko osredotočimo na besedo samorazodetja, ki jo vsebuje kontekst: Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre (11,23-25).

»Jaz sem vstajenje!« Vprašajmo se: o kakšnem vstajenju tukaj govori Jezus? Marta misli na končno vstajenje. Jezus ne zanika tega vstajenja »poslednji dan«, ki ga drugod tudi sam obljublja (Jn 6,54), tukaj pa oznanja nekaj novega: da se vstajenje za tistega, ki veruje vanj, začenja že sedaj. Sv. Avguštin pojasnjuje: »Gospod nam je pokazal vstajenje mrtvih, ki je pred končnim vstajenjem. In ne gre za vstajenje, kakršno je bilo Lazarjevo ali sina vdove iz Naina … ki sta vstala, da bi še enkrat umrla.«[1]

Kot vidimo, misel o »duhovnem« in eksistencialnem vstajenju, ki se po zaslugi vere zgodi še v tem življenju, v krščanskem izročilu ni bila neznana. Do novosti je prišlo, ko so hoteli iz nje narediti edini pomen Jezusove besede. Znano je Bultmanovo stališče, ki je sedaj v veliki meri preseženo, ki pa je bilo v modi, ko sem sam študiral teologijo. Po njegovem je vstajenje, o katerem govori Jezus, eksistencialno vstajenje, prebujenje vesti, ki temelji na veri. Smo na liniji nejasnega »klica k odločitvi« in »odločitve za Boga«, na kar skrči skoraj celotno sporočilo evangelija.

Janez pa posveča dve celotni poglavji svojega evangelija Jezusovemu stvarnemu in telesnemu vstajenju in ponudi nekaj najbolj podrobnih informacij o njem. Zanj torej od mrtvih ni vstala samo »Jezusova stvar«, se pravi njegovo sporočilo – kakor je nekdo zapisal[2] – ampak njegova oseba!

Sedanje vstajenje ne zamenjuje končnega vstajenja telesa, ampak je njegovo zagotovilo. Jezusovega vstajenja iz groba ne onemogoča in ga ne napravlja nekoristnega, pač pa temelji ravno na njem. Jezus lahko reče »Jaz sem vstajenje«, ker je on Vstali!

Pred Janezom je apostol Pavel potrdil neločljivo vez med krščansko vero in stvarnim Kristusovim vstajenjem. Vedno je koristno in zdravo spomniti na njegove silovite besede Korinčanom: Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni ... Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih (1 Kor 15,14-17).

Jezus je svoje vstajenje pokazal kot najodličnejše znamenje pristnosti njegovega poslanstva. Nasprotnikom, ki so od njega zahtevali znamenje, je odgovoril, ki ga težko pripišemo komu drugemu kot samemu Jezusu: On pa je odgovoril in jim rekel: »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči (Mt 12,39-40). Njegovi nasprotniki so dobro vedeli, da Jona ni za vedno ostal v kitovem trebuhu, ampak je po treh dneh prišel iz njega.

V prejšnjem premišljevanju sem govoril o predsodku, ki ga imajo neverni v odnosu do vere, ki ni nič manjši od tistega, ki ga očitajo vernim. Vernim namreč očitajo, da ne morejo biti objektivni, ker jim vera od samega začetka vsiljuje sklep, do katerega morajo priti, ne da bi se zavedali, da se med njimi dogaja isto. Če izhajamo iz predpostavke, da Bog ne obstaja, da nadnaravno ne obstaja in da čudeži niso možni, bo sklep, do katerega bomo prišli, podan že na začetku, torej je dobesedno pred-sodek.

Kristusovo vstajenje predstavlja najbolj zgleden primer tega. Nobenega starodavnega dogodka ne podpira toliko pričevanj iz prve roke kot tega. Nekatera izmed njih segajo k osebnostim intelektualne velikosti Savla iz Tarza, ki se je prej odločno boril proti temu verovanju. On je nudil podroben seznam prič, od katerih so bile takrat nekatere še žive, ki bi ga zato mogle zlahka postaviti na laž (1Kor 15,6-9).

Izkorišča se neskladja glede krajev in časov prikazanj, ne da bi se zavedali, da je to nenačrtovano križanje glede osrednjega dejstva bolj ponovna potrditev njegove zgodovinske resničnosti kot njegovo zanikanje. V tem primeru ni nobenega »vnaprej vzpostavljenega ujemanja«! Preden so bili zapisani, so se dogodki Jezusovega življenja prenašali ustno – spremembe in postranske prilagoditve so značilne za vsako pripoved, ki jo živa in rastoča skupnost ustvari o svojem izvoru glede na kraje in okoliščine. To je zaključek, do katerega je prišla najnovejša in ugledna kritična raziskava o evangelijih.[3]

Sicer pa ne obstajajo samo prikazanja. Sv. Janez Krizostom ima v zvezi s tem znamenito stran, ki ji vse sodobne raziskave niso odvzele ničesar od njene prepričljive moči. V homiliji ljudstvu je torej rekel: Kako je moglo dvanajstim revnim in vrh tega še nevednim možem, ki so življenje preživeli na jezerih in rekah, priti na misel, da bi se lotili takšnega dela? Kako bi mogli ti, ki morda nikoli niso stopili v mesto ali trg, pomisliti, da bi se lotili vse zemlje? […] Ali ne bi morali prej reči: In sedaj? Sam sebe ni mogel rešiti, kako bo mogel braniti nas? V življenju mu ni uspelo osvojiti niti enega naroda, mi pa bi morali samo z njegovim imenom osvojiti ves svet? Ali ne bi bilo noro, če bi se lotili takega podviga ali celo morda samo razmišljali o njem? Zato je očitno, da če ga ne bi videli vstalega in ne bi imeli neizpodbitnega dokaza o njegovi moči, se nikdar ne bi izpostavili takšnemu tveganju.[4]

Vsem tem dokazom lahko neverni nasprotuje samo s prepričanjem, da je vstajenje od mrtvih nekaj nadnaravnega in da nadnaravno ne obstaja. In kaj je to, če ne ravno pred-sodek in nek »a priori«.

Fides christianorum resurrectio Christi est, je zapisal sv. Avguštin. »Vera kristjanov je Kristusovo vstajenje.« In je dodal: »Vsi verjamejo, da je Jezus umrl, tudi zavrženci to verjamejo, vendar pa ne verjamejo vsi, da je vstal in nismo kristjani, če tega ne verujemo.«[5] To je pravi člen, s katerim »Cerkev stoji ali pade«. V Apostolskih delih so apostoli opredeljeni preprosto kot »priče njegovega vstajenja« (Apd 1,22; 2,32). Zato je torej vredno okrepiti svojo vero vanj, preden ga bomo liturgično obhajali čez nekaj tednov.
*    *    *
Šele sedaj, ko smo zavarovali zgodovinsko dejstvo Kristusovega vstajenja, lahko svojo pozornost posvetimo bivanjskemu pomenu Jezusove besede: »Jaz sem vstajenje in življenje« Ko sv. Leon Veliki razlaga mrtve, ki so vstali in se prikazali v Jeruzalemu v trenutku Kristusove smrti (Mt 27,52-53), piše: »Naj se v svetem mestu [to je v Cerkvi] tudi sedaj pokažejo znamenja prihodnjega vstajenja in kar se mora nekega dne izvršiti v telesih, naj se sedaj izvrši v srcih.«[6] Drugače povedano obstajata dve vrsti vstajenja: obstaja vstajenje telesa, ki se bo zgodilo poslednji dan, in obstaja vstajenje srca, ki se mora zgoditi vsak dan!

Najboljši način, da bi odkrili, kaj pomeni vstajenje srca, je, da opazujemo, kaj je duhovno povzročilo Jezusovo telesno vstajenje v življenju apostolov. Peter svoje Prvo Pismo začenja s temi vzvišenimi besedami: Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas. (1 Pt 1,3-4)

Vstajenje srca je torej ponovno rojstvo upanja. Nenavadno je, da v Jezusovem oznanjevanju besede »upanje« ni. Evangeliji navajajo veliko njegovih izrekov o veri in o ljubezni, nobenega pa o upanju, čeprav vse njegovo oznanjevanje razglaša, da obstaja vstajenje od mrtvih in večno življenje. Nasprotno pa po Veliki noči vidimo, da v oznanjevanju apostolov dobesedno eksplodirata ideja in občutek upanja. Boga samega opredelijo kot »Boga upanja« (Rim 15,13). Pojasnilo o odsotnosti izrekov o upanju v evangeliju je preprosto: Kristus je moral najprej umreti in vstati. Z vstajenjem je odprl izvir upanja; vzpostavil je sam cilj upanja, ki je življenje z Bogom onkraj smrti.

Poskusimo pogledati, kaj bi lahko povzročilo ponovno rojstvo upanja v našem duhovnem življenju. Apostolska dela pripovedujejo, kaj se je nekega dne zgodilo pri tempeljskih vratih, ki so jim pravili »Lepa vrata«. Pri njih je ležal hromi, ki je prosil miloščino. Nekega dne sta šla mimo Peter in Janez in vemo, kaj se je zgodilo. Hromec, ki je bil ozdravljen, je skočil na noge in končno po kdo ve kolikih letih, ki jih je tam preležal zapuščen, tudi sam zakoračil skozi tista vrata in stopil v tempelj ter »poskakoval in hvalil Boga« (Apd 3,1-9).

Nekaj podobnega bi se po zaslugi upanja zgodilo tudi nam. Pogosto se tudi mi duhovno znajdemo v položaju hromega na pragu templja; nepremični in mlačni, kot ohromljeni pred težavami. Pa gre mimo nas Božje upanje, ki ga nosi Božja Beseda, in reče tudi nam, kakor je Peter rekel hromemu in kakor je Jezus rekel hromemu: »Vstani in hodi!« (Mr 2,11). In mi vstanemo in končno vstopimo v srce Cerkve, pripravljeni znova in z veseljem prevzeti naloge in odgovornosti, ki nam jih zaupata Previdnost in pokorščina. To so vsakodnevni čudeži upanja. Upanje je v resnici veliki zdravilec, čudodelnik; tisoče duhovno hromih in mrtvoudnih tisočkrat znova postavi na noge.

Pri upanju je izredno to, da njegova prisotnost spremeni vse, tudi če se navzven nič ne spremeni. Sam imam v življenju majhen zgled tega. Sem človek, ki veliko bolj trpi zaradi mraza kot zaradi vročine. Sedaj je v Italiji marec, začetek pomladi. Temperatura je, to vemo, bolj ali manj enaka kot konec oktobra in začetku novembra. In vendar že leta opažam, da mi marčevski mraz povzroča manj težav kot novembrski. Vprašal sem se, zakaj, glede na to, da je temperatura ista, in končno sem odkril razlog. Novembrski mraz je mraz brez upanja, ker gremo naproti zimi; marčevski mraz pa je mraz z upanjem, ker gremo naproti poletju!
 *    *    *
Pismo Hebrejcem primerja upanje »varnemu in zanesljivemu sidru duše«. Varno in zanesljivo zato, ker ni bilo vrženo na zemljo, ampak v nebesa, ne v čas, ampak v večnost, »v notranjost, za zagrinjalo«, pravi Pismo Hebrejcem (Heb 6,18-19). Ta simbol upanja je postal klasičen. Imamo pa še drugo podobo upanja – v določenem smislu nasprotno prejšnji – in to je jadro. Če sidro čolnu daje varnost in ga drži med morskimi valovi, ga jadro premika in žene po morju.

Upanje deluje na oba načina, tako glede čolna, ki je Cerkev, kot glede barčice našega življenja. Res je kot jadro, ki zbira veter in ga brez hrupa spremeni v gonilno silo, ki poganja čoln po vodi.  Kot je jadro v rokah dobrega mornarja sposobno izkoristiti vsak veter, iz katere koli smeri piha, ugodne ali neugodne, da poganja čoln v želeno smer, tako je tudi z upanjem.

Najprej nam upanje pride na pomoč na naši osebni poti posvečevanja. Za tiste, ki se v njem vadijo, upanje postane samo počelo duhovnega napredka. Upanje je vedno pozorno, da odkrije nove uresničljive »priložnosti za dobro«. Zato ne dovoli, da bi se zleknili v mlačnost in lenobo. Upanje je pravo nasprotje tega, kar si včasih mislimo. Ni neko lepo in poetično notranje razpoloženje, ki povzroča sanje in gradnjo domišljijskih svetov. Nasprotno, zelo konkretno je in praktično. Svoj čas preživlja tako, da nas stalno postavlja pred naloge, ki jih moramo opraviti.

Ko v določenem položaju ni mogoče storiti čisto nič – pravi filozof Kierkegaard v enem od svojih  spodbudnih govorov[7] – tedaj bi to bila ohromitev in obup. Upanje pa vedno odkrije, da obstaja nekaj, kar lahko storimo za izboljšanje položaja: trdo delati, biti bolj poslušni, bolj ponižni, se bolj mrtvičiti. Ko si v skušnjavi, da bi rekel sam sebe: »Nič se ne da storiti« (še vedno govori Kierkegaard), stopi naprej upanje in ti reče: »Moli!« Ti odgovoriš: »Saj sem molil!« In ono: »Moli še!« In ko bi položaj postal tako težak, da bi se zdelo, da res ni mogoče storiti ničesar več, nam upanje vseeno pokaže še eno nalogo: upirati se do konca in ne izgubiti potrpljenja. Ti cilji, ki jih je pokazal verujoči filozof, so zahtevni, če ne naravnost herojski. Jasno je, da niso mogoči za naše moči, ampak samo po Božji milosti, ki nam pride na pomoč in nas nikoli ne pusti samih.

Upanje ima v Novi zavezi privilegiran odnos s potrpežljivostjo. Je nasprotje nepotrpežljivosti, naglice, »vsega in takoj«. Je protistrup malodušnosti. Željo ohranja živo. Je tudi veliki vzgojitelj, ker ne pokaže vsega naenkrat – vsega, kar je treba storiti ali kar se lahko stori – ampak pred tebe postavi eno možnost naenkrat. Daje samo »vsakdanji kruh«. Razporedi napor in tako omogoči, da se uresniči.

Sveto pismo nenehno opozarja na to resnico: da stiska ne jemlje upanja, ampak ga povečuje: »Stiska rodi potrpljenje – piše apostol – potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,3-5).

Upanje potrebuje stisko, kot plamen potrebuje veter, da se okrepi. Zemeljski razlogi upanja morajo umreti, drug za drugem, da se pojavi pravi neomajni razlog, ki je Bog. Zgodi se kot pri splovitvi ladje. Nujno je odstraniti odre, ki so umetno podpirali ladjo, ko so jo gradili, in da drugega za drugim odnesejo vse opornike, da bo lahko plavala in se svobodno gibala na vodi.

Stiska nam odvzame vsak »oprijem« in nas pripelje do tega, da upamo samo v Boga. Vodi k tistemu stanju popolnosti, ki je v upanju, ko se zdi, da ni nobenega upanja (Rim. 4,18), se pravi, ko še vedno upamo v zaupanju v besedo, ki jo je nekoč izgovoril Bog, tudi ko je izginil vsak človeški razlog za upanje. Takšno je bilo Marijino upanje pod križem in zaradi tega jo krščanska pobožnost kliče z imenom Mater Spei, Mati upanja.

Preobrazbena moč upanja je čudovito opisana v zelo lepem Izaijevem odlomku:
Mladeniči omagujejo in pešajo,
mladci se spotikajo in padajo,
tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč,
vzdigujejo trup kakor orli,
tekajo, pa ne opešajo,
hodijo, pa ne omagajo (Is 40,30–31).

Izrek je odgovor na tožbo ljudstva, ki pravi: »Moja pot je zakrita Gospodu.« Bog ne obljubi, da bo odvzel razloge za utrujenost in onemoglost, daje pa upanje. Stanje samo po sebi ostane, kakršno je bilo, a upanje daje moč, da ga premagamo.

V knjigi Razodetje beremo, da »ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi«  (Raz 12,13-14). Če se podoba orla navdihuje, kot je jasno, pri Izaijevem besedilu, to pomeni, da so bile vsej Cerkvi dane velike peruti upanja, da bi mogla z njimi vsakokrat uiti napadom zla in preseči vsako težavo. Danes tako kot takrat.

Končajmo s tem, da prisluhnemo prošnji, ki jo je apostol Pavel izrekel v prid rimskim vernikom na koncu svojega pisma, ki je bilo naslovljeno nanje: Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni (Rim 15,13).

[1] Avguštin, Trattati sul Vangelo di Giovanni, 19,9.
[2] W. Marxsen, La risurrezione di Gesú di Nazareth, Bologna 1970 (ed. Ingl. The Resurrection of Jesus of Nazareth, London 1970).
[3] Prim. J.D.G. Dunn, Gli albori del Cristianesimo, 3 voll, Paideia, Brescia 2006, povzeto v njegovem Cambiare prospettiva su Gesú, Paideia, Brescia 2011.
[4] Janez Krizostom, Omelie sulla I lettera ai Corinzi, 4, 4 (PG 61, 35 s.).
[5] Avguštin, Enarr. in Psaslmos, 120,6.
[6] Leon Veliki, Sermo 66, 3: PL 54, 366.
[7] Søren Kierkegaard, Gli atti dell’amore, Parte II, nr. 3.