Kardinal Cantalamessa: Prava vsemogočnost Boga je popolna nemoč Kalvarije
»Ko boste povzdignili Sina človekovega,
boste spoznali, da jaz sem«
Homilija na veliki petek 2024
»Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem« (Jn 8,28). Te besede je Jezus izrekel na koncu razvnete razprave s svojimi nasprotniki. V primerjavi s prejšnjimi »JAZ SEM«, ki jih je Jezus izgovoril v Janezovem evangeliju, gre za crescendo. Ne reče več: »Jaz sem to ali ono: kruh življenja, luč sveta, vstajenje in življenje … Preprosto reče: »Jaz sem«, brez podrobnosti. To daje njegovi izjavi absolutni, metafizični pomen. Z namenom spominja na besede iz Druge Mojzesove knjige 3,14 in Izaija 43,10-12, v katerih Bog sam razglaša svoj božanski »JAZ SEM«.
Nezaslišano novost te Kristusove besede odkrijemo le, če smo pozorni na to, kar je pred to Kristusovo samopotrditvijo: »Ko boste povzdignili Sina človekovega«, takrat boste spoznali da JAZ SEM. Kot bi rekli: To, kar jaz sem – in zato, »to, kar Bog je« – se spozna samo s križa. Izraz »biti povzdignjen«, se v Janezovem evangeliju nanaša, kot vemo, na dogodek križa!
Smo pred popolnim preobratom človeške predstave o Bogu, deloma pa tudi tiste v Stari zavezi. Jezus ni prišel popravit in izpopolnit predstave, ki so si jo ljudje ustvarili o Bogu, ampak jo v nekem smislu preobrniti in razkriti pravi Božji obraz. To je prvi razumel apostol Pavel, ko je zapisal:
Ker namreč svet Boga v Božji modrosti ni spoznal prek modrosti, je Bog sklenil prek nespameti oznanila rešiti tiste, ki verujejo. Saj tudi Judje zahtevajo znamenja in Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom spotiko, poganom nespamet; tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. (1 Kor 1,21-24)
Če Kristusovo besedo razumemo v tej luči, dobi univerzalen pomen, ki nagovarja tistega, ki jo bere, v vsaki dobi in v vsaki situaciji, vključno z našo. Ta preobrat predstave o Bogu je pravzaprav treba vedno izvajati. Predstavo o Bogu, ki jo je Jezus prišel spremenit, žal vsi nosimo v sebi, v svojem nezavednem. Lahko govorimo o edinem Bogu, čistem duhu, najvišjem bitju, in tako dalje. Toda kako ga lahko vidimo v njegovem izničenju v smrti na križu?
Bog je vsemogočen, gotovo; ampak za kakšno moč gre? Pred človeškimi bitji se Bog znajde brez vsake sposobnosti, ne samo prisile, ampak tudi obrambe. Ne more poseči z oblastjo, da bi se jim vsilil. Ne more drugega, kot da neskončno spoštuje svobodno odločitev ljudi. In tako Oče razkriva pravi obraz svoje vsemogočnosti v svojem Sinu, ki poklekne pred učenci, da bi jim umil noge; v njem, ki je na križu skrčen na najbolj skrajno nemoč, še naprej ljubi in odpušča, ne da bi kdaj obsojal.
Prava vsemogočnost Boga je popolna nemoč Kalvarije. Za razkazovanje potrebujemo malo moči; veliko pa je potrebujemo, da stopimo ob stran, da izginemo. Bog je ta neomejena moč prikrivanja samega sebe! Exinanivit semetipsum: sam sebe je izpraznil (Flp 2,7). Naši »volji do moči« se je zoperstavil s svojo hoteno nemočjo.
Kakšna lekcija za nas, ki se bolj ali manj zavestno vedno želimo razkazovati! Kakšna lekcija predvsem za mogočneže na zemlji! Za tiste med njimi, ki še zdaleč ne mislijo na služenje, ampak samo na oblast zaradi oblasti; na tiste – pravi Jezus v evangeliju – ki »gospodujejo nad narodi« in se povrh še »imenujejo dobrotniki« (prim. Mt 20,25; Lk 22,25).
* * *
Toda ali Kristusovo zmagoslavje v njegovem vstajenju ne preobrne tega pogleda in ponovno potrdi nepremagljivo Božjo vsemogočnost? Seveda, vendar v zelo drugačnem smislu, kot smo navajeni misliti. Zelo drugače od »zmagoslavij«, ki so jih obhajali ob cesarjevi vrnitvi z zmagovitih pohodov po ulici, ki v Rimu še danes nosi ime »Via Trionfale«.
V Kristusovem primeru je seveda šlo za zmago in to za dokončno in nepovratno zmago! Toda kako se to zmagoslavje pokaže? Vstajenje se zgodi na skrivnem, brez prič! Kot smo slišali v poročilu o trpljenju, je njegovo smrt videla velika množica in vanjo so bile vpletene najvišje verske in politične oblasti. Kot vstali pa se je Jezus prikazal samo nekaj učencem, daleč od žarometov. S tem nam je hotel povedati, da potem, ko je trpel, ne smemo pričakovati zunanjega, vidnega zmagoslavja, kot je zemeljska slava. Zmagoslavje je dano v nevidnem in je neskončno višjega reda, ker je večno! Dokaz tega so včerajšnji in današnji mučenci.
Vstali se dovolj razodeva po svojih prikazanjih, da nudi zelo trden temelj veri za tistega, ki vnaprej ne zavrača vere; ne gre pa za povračilo, ki poniža njegove nasprotnike. Ne pojavi se med njimi, da bi dokazal, da so se zmotili in da bi se ponorčeval iz njihove nemočne jeze.
Vsako maščevanje bi bilo neskladno z ljubeznijo, ki jo je Kristus hotel izpričati ljudem s svojim trpljenjem. Ponižen je v slavi vstajenja, kakor je bil ponižen v izničenju Kalvarije. Skrb vstalega Jezusa ni, kako bi zmedel svoje sovražnike, ampak da bi takoj odšel pomirit svoje izgubljene učence, in pred njimi še žene, ki nikoli niso nehale verovati vanj.
* * *
V preteklosti smo radi govorili o »zmagoslavju svete Cerkve«. Molili smo zanj in se spominjali njegovih zgodovinskih trenutkov in razlogov. Toda kakšno zmagoslavje smo imeli v mislih? Danes se zavedamo, kako zelo drugačno je bilo to zmagoslavje od Jezusovega. Vendar ne obsojamo preteklosti. Kadar preteklost sodimo z miselnostjo sedanjosti, smo vedno v nevarnosti, da bi bili krivični.
Raje sprejmimo povabilo, ki ga Jezus namenja svetu s svojega križa: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Skoraj bi pomislili na ironijo, na norčevanje! Nekdo, ki sam nima kamna, na katerega bi položil svojo glavo, nekdo, ki so ga njegovi zavrnili, obsodili na smrt, nekdo, »pred katerim si zakrivajo obraz, da ga ne bi gledali« (prim. Iz 53,3), nagovarja celotno človeštvo, vseh krajev in časov, in pravi: »Pridite k meni, vsi vi, in jaz vam bom dal počitek!«
Pridi ti, ki si star, bolan in sam, ti, ki te svet pušča umirati v bedi, lakoti ali pod bombami; ti, ki zaradi vere vame ali zaradi svojega boja za svobodo medliš v jetniški celici; pridi ti, ženska, žrtev nasilja. Skratka vsi, nihče ni izključen: Pridite k meni in jaz vam bom dal počitek! Mar nisem slovesno obljubil: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32)?
Kakšen počitek pa nam lahko daš ti, mož križa, ti, ki si bolj zavržen in utrujen od tistih, ki jih hočeš potolažiti? »Pridite k meni, ker JAZ SEM! Jaz sem Bog! Odpovedal sem se vaši predstavi o vsemogočnosti, vendar sem ohranil nedotaknjeno svojo vsemogočnost, ki je vsemogočnost ljubezni. Pisano je: »Božja slabotnost je močnejša od ljudi« (1 Kor 1,25). Jaz lahko dam počitek ne da bi odpravil napor in utrujenost v tem svetu. Vprašajte tistega, ki je to doživel!
Da, o križani Gospod, s srcem, prekipevajočim od hvaležnosti, na dan, ko se spominjamo tvojega trpljenja in smrti, s tvojim apostolom Pavlom na ves glas oznanjamo:
Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? […] Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu (Rim 8,35-39).
