Peta postna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: »Jaz sem pot, resnica in življenje«
Kardinal Raniero Cantalamessa
»JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE«
Peta postna pridiga 2024
Na naši poti skozi četrti evangelij v odkrivanju, kdo je Jezus za nas, smo prišli do zadnje etape. Vstopimo v to, kar običajno označimo kot Jezusovi »poslovilni govori« apostolom. Tokrat sploh ne poskušam povzeti sobesedila in izpostaviti njegovih različnih enot in pododdelkov. To bi bilo, kot bi hoteli zarisati polja in razlikovati območja v reki lave, ki se spušča iz kraterja. Pojdimo naravnost k besedi, ki jo nameravamo razumeti v tem premišljevanju: V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,3-6).
»Jaz sem pot, resnica in življenje«. Gre za besede, ki jih je moral izgovoriti samo en človek na svetu in jih je dejansko izgovoril. Kristus je pot in cilj potovanja. Kot večna Očetova Beseda je resnica in življenje; kot Beseda, ki je postala meso, je pot.
Imeli smo priložnost zreti Kristusa kot življenje, ko smo razlagali njegovo besedo »Jaz sem kruh življenja«, kot resnico ob razlaganju druge njegove besede »Jaz sem luč sveta«. Zato se osredotočimo na Kristusa kot pot. Potem ko smo zrli Kristusa kot dar, imamo priložnost premišljevati o njem kot o vzoru. Kierkegaard piše: »Ker je srednji vek vedno bolj zašel v poudarjanje strani Kristusa kot vzornika, je Luter poudaril njegovo drugo stran s trditvijo, da je on dar in da ta dar zadeva našo vero, da ga sprejmemo.« Vendar pa moramo sedaj – je dodal isti avtor – vztrajati tudi pri Kristusu kot vzoru, če nočemo, da se nauk o veri razkroji v lipov list, ki pokriva najbolj protikrščanske opustitve.[1]
Jezus tistim, ki jih sreča – se pravi nam, v tem trenutku – še naprej pripoveduje to, kar je pripovedoval apostolom in tistim, ki jih je srečeval v času svojega zemeljskega življenja: »Hodite za menoj,« ali v ednini »Hodi za menoj!« Hoja za (v grščini acolouthia) Kristusom je neskončna tema. O njej je bila napisana najbolj priljubljena in najbolj brana knjiga v Cerki za Svetim pismom, in to je Hoja za Kristusom. Omejili se bomo in o njej povedali samo toliko, kolikor je potrebno za prehod na nekatere vidike praktične uporabe duhovnega in osebnega značaja, kot smo si zadali v teh premišljevanjih.
Tema hoje za Kristusom zaseda pomembno mesto v četrtem evangeliju. Slediti Jezusu je skoraj sopomenka za verovati vanj. Vendar pa je verovati drža uma in volje; podoba »poti« in »hoje« osvetli pomemben vidik verovanja, ki je »hoditi«, se pravi dinamiko, ki mora biti značilna za kristjanovo življenje in za učinek, ki ga mora imeti vera na življenjsko obnašanje. Hoja za razliko od vere in ljubezni, ne kaže samo na posebno držo uma in srca, ampak učencu začrta življenjski program, ki vključuje popolno soudeležbo: v načinu življenja, v Gospodovi usodi in v njegovem poslanstvu.
* * *
Janez je s pomembnostjo, ki jo je dal prizoru umivanja nog, hotel poudariti posebno in prednostno področje hoje za Kristusom, in sicer služenje (Jn 13,12-15). Vendar ne bom govoril o služenju. Tej temi sem posvetil zanjo pridigo prejšnjega posta in ni potrebe, da se ponavlja. Tudi zato, ker mislim, da sem manj usposobljen za govorjenje o služenju, saj sem v svojem življenju vršil skoraj samo »službo Besede«, ki je, čeprav zelo pomembna, tudi razmeroma lahka in bolj nagrajujoča od mnogih drugih služb v Cerkvi.
Raje bom govoril o tem, kar je značilno za hojo za Kristusom in jo razlikuje od vsake druge oblike hoje za. O nekem umetniku, filozofu ali piscu pravijo, da se je oblikoval v šoli tega ali onega slovitega mojstra. Tudi za nas redovnike pravijo, da smo se nekateri oblikovali v Benediktovi, nekateri v Dominikovi, nekateri v Frančiškovi šoli, nekateri v šoli Ignacija Loyolskega in nekateri pri drugih možeh in ženah. Vendar je med to hojo za in med hojo za Kristusom bistvena razlika. To povedo, da bolje ne bi bilo mogoče, besede samega Janeza, na koncu Prologa njegovega evangelija: »Postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17).
Za nas, redovnike, to pomeni, da nam je bilo Pravilo dano po našem ustanovitelju ali ustanoviteljici, milost in moč za njegovo udejanjanje pa nam daje samo Jezus Kristus. Za nas in za vse kristjane enako pa ta beseda pomeni še nekaj drugega, bolj radikalnega. Evangelij nam je dal zemeljski Jezus, sposobnost za to, da ga spoštujemo in uresničujemo, pa nam prihaja samo od vstalega Kristusa po njegovem Duhu!
Sv. Tomaž Akvinski je v zvezi s tem zapisal besede, ki bi nas na ustnicah manj verodostojnega učitelja od njega zmedle. Ko razlaga pavlinski izrek »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), piše: »S črko razumemo vsako zapisano postavo, ki ostane zunaj človeka, tudi moralne zapovedi, ki jih vsebuje evangelij; zato bi tudi črka evangelija ubijala, če ji ne bi bila dodana milost vere, ki zdravi.«[2] Malo prej je izrecno rekel, da »milost, ki nas ozdravlja«, ni nič drugega kot »ista milost Svetega Duha, ki je podarjena vernikom.«[3] Iz osebne izkušnje je to razumel sv. Avguštin in zaradi tega si je zamislil svojo izredno molitev: »Gospod, ukazuješ mi, naj bom čist. No, daj mi, kar mi ukazuješ in potem mi ukaži, kar hočeš.«[4]
Zaradi tega ima toliko Jezusovih govorov pri zadnji večerji za predmet Duha Paraklita, ki ga bo poslal nad apostole. Omenimo nekatere njegovih obljub v zvezi s tem: Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal (16,12-14).
Če je Jezus »pot« (po grško odòs), je Sveti Duh »Vodnik« (po grško odegòs ali odegìa). Tako ga je označil že sv. Gregor iz Nise[5] in tako ga kliče Latinska Cerkev v Veni Creator. Dve vrstici »Ductore sic te praevio – vitemus omne noxium) pri nas prevajamo, »pred nami hodi, vodi nas in zla nas varuj vsakega.«
* * *
Med različnimi funkcijami, ki jih Jezus pripisuje Paraklitu v njegovem delu za nas, se želimo zadržati pri funkciji prišepetovalca: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (14,26). »On vas bo spomnil«. Vulgata je prevajala z ipse suggeret vobis: on vam bo prišepetaval.
Šepetalec v gledališču je skrit v duplini in je občinstvu neviden. Tako kakor Sveti Duh, ki razsvetljuje vse, sam pa ostaja neviden in tako rekoč v ozadju. Šepetalec potihoma izgovarja besede, da ga občinstvo ne bi slišalo, pa tudi Duh govori »polglasno«, potihoma. Za razliko od človeških šepetalcev pa ne govori ušesom, ampak srcu; besed evangelija ne prišepetava mehanično, kot iz scenarija, ampak jih razlaga, prilagaja, nanaša na situacije.
Seveda govorimo o »navdihih Duha«, o tako imenovanih »dobrih navdihih«. Zvestoba navdihom je najkrajša in najzanesljivejša pot do svetosti. Na začetku ne vemo, kaj konkretno je svetost, ki jo Bog želi od vsakega izmed nas. Samo Bog jo pozna in nam jo malo po malo razkriva, ko se pot nadaljuje. Zato ni dovolj imeti jasen program za popolnost, da bi ga potem postopoma uresničevali. Ni vzorca popolnosti, ki bi bil enak za vse. Bog svetnikov ne dela serijsko, ne mara kloniranja. Vsak svetnik je najnovejša iznajdba Duha. Bog od nekoga zahteva ravno nasprotno temu, kar zahteva od drugega. Iz tega sledi, da se človek za doseganje svetosti ne more omejiti na upoštevanje splošnih pravil, ki veljajo za vse. Razumeti mora tudi tisto, kar Bog zahteva od njega, samo od njega.
Kar Bog hoče drugačnega in posebnega od vsakega posameznika, odkrijemo preko življenjskih dogodkov, besede Svetega pisma, vodenja duhovnega spremljevalca, prvenstveno in redno sredstvo pa so navdihi milosti. To so notranje spodbude Duha v globini srca, po katerih nam Bog ne samo daje spoznati, kaj želi od nas, ampak nam da potrebno moč in pogosto tudi veselje, da to uresničimo, če človek privoli.
Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi Mati Terezija iz Kalkute trmasto vztrajala pri spoštovanju kanonskih pravil, ki so takrat veljala v redovnih ustanovah. Do 36. leta je bila sestra v redovni kongregaciji, vsekakor zvesta svojemu poklicu in predana svojemu delu, vendar nič kar bi v njej nakazovalo nekaj izrednega. Med potovanjem z vlakom iz Kalkute v Darjeeling na letne duhovne vaje pa se je zgodilo to, kar je spremenilo njeno življenje. Sveti Duh ji je na uho srca »zašepetal« jasno povabilo: zapusti svoj red, svoje prejšnje življenje, in se mi daj na razpolago za delo, ki ti ga bom pokazal. Hčere Matere Terezije se tega dneva – 10. septembra 1946 – spominjajo pod imenom »dan navdiha«.
Kadar gre za pomembne odločitve zase ali za druge, mora biti navdih podvržen potrditvi avtoritete ali duhovnega očeta. Tako je namreč storila Mati Terezija. Izpostavimo se nevarnosti, če bi se zanesli samo na svoj osebni navdih.
Dobri navdihi imajo nekaj skupnega z svetopisemskim navdihom, razen seveda avtoritete in dosega, ki sta bistveno drugačna. »Bog je rekel Abramu …«, »Gospod je govoril Mojzesu«: to Gospodovo govorjenje s fenomenološkega vidika ni bilo drugačno od tega, kar se dogaja v navdihih milosti. Tudi na Sinaju Božji glas ni odmeval na zunaj, ampak v srcu v obliki jasnosti, vzgibov, ki izvirajo iz Svetega Duha. Deset zapovedi Božji prst ni vrezal v kamniti tabli (to si težko predstavljamo), ampak v srce Mojzesa, ki jih je potem vklesal na kamniti tabli. »Ljudje, nošeni od Svetega Duha, [so] govorili v imenu Boga« (2 Pt 1,21). Govorili so oni, vendar spodbujeni po Svetem Duhu. Z usti so ponavljali, kar so poslušali v srcu. Prerok Jeremija piše, da Bog piše svojo postavo v srca« (Jer 31,33).
Vsaka zvestoba navdihu je nagrajena z vedno bolj pogostimi in močnejšimi navdihi. Je kot bi duša vadila, da bi dosegala vedno bolj jasno zaznavanje Božje volje in večjo lahkotnost pri njenem izpolnjevanju.
* * *
Najbolj kočljiv problem v zvezi z navdihi je bil vedno razločiti tiste, ki prihajajo od Božjega Duha od tistih, ki prihajajo od duha sveta, od lastnih strasti ali od hudega duha. Tema razločevanja duhov je skozi stoletja doživela precejšen razvoj. Na začetku je bila zamišljena kot karizma, ki je služila razločevanju – med besedami, molitvami in prerokbami, ki so bile izrečene v zboru – katere prihajajo od Božjega Duha in katere ne. Karizmo prerokovanja mora po apostolu pri njenem skupnostnem uresničevanju spremljati karizma razločevanja duhov: »Drugemu (se daje) prerokovanje, drugemu razločevanja duhov« (1 Kor 12,10).
Zdi se, da je prvotni pomen karizme, kakor jo razume Pavel, zelo natančen in omejen. Zadeva sprejemanje same prerokbe, njeno oceno s strani enega ali več članov zbora, ki so prav tako obdarjeni s preroškim duhom. Vendar tudi to ne na osnovi razumske analize, temveč na navdihu samega Duha. Čut razločevanja (diakrisis) torej niha med razločevanjem in razlaganjem: razločevati, ali je govoril Božji Duh ali drug duh, razlagati, kaj je hotel Duh povedati v neki konkretni situaciji. Na ta dar razločevanja se nanaša znano Apostolovo priporočilo: »Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite« (1 Tes 5,19-22).
Če moramo upoštevati sedanjo izkušnjo binkoštnih in karizmatičnih gibanj, moramo pomisliti, da je bila ta karizma v sposobnosti zbora ali nekaterih v njem, da so se dejavno odzvali na neko preroško besedo, na svetopisemski navedek ali na neko molitev, ko so z vzklikom »potrjujem!« ali z drugimi majhnimi znamenji z glavo ali v glasu izrazili odobravanje slišane besede, ali pa so nasprotno z molkom ali s prehodom na nekaj drugega pokazali negativno sodbo. Na ta način je prava ali kriva prerokba presojena »po sadovih«, ki jih obrodi ali ne obrodi, kot je priporočal Jezus (prim. Mt 7,16). Ta prvotni pomen razločevanja duhov, mimogrede rečeno, bi lahko bil zelo aktualen tudi danes v razpravah in na srečanjih, kot jih začenjamo doživljati v sinodalnem dialogu.
V naslednjem obdobju je tako v vzhodni kot v zahodni duhovnosti karizma razločevanja duhov služila predvsem razločevanju učenčevih navdihov s strani starca (kot v meništvu), bolj splošno pa razločevanju lastnih navdihov. Razvoj ni samovoljen. Gre namreč za isti dar, čeprav se nanaša na drugačne subjekte in okoliščine: v prvem primeru skupnostni okvir, v drugem pa oseben.
Obstajajo merila razločevanja, ki bi jim lahko rekli objektivna. Na področju nauka so za Pavla povzeta v priznavanju Kristusa kot Gospoda: »Nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: 'Jezus naj bo preklet,' in nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,' razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3).
Za Janeza so povzeta v veri v Kristusa in njegovo učlovečenje: Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga (1 Jn 4,1-3).
Na moralnem področju je temeljno merilo skladnost Božjega Duha s samim seboj. Ne more zahtevati nekaj, kar bi nasprotovalo Božji volji, kakor je izražena v Svetem pismu, v nauku Cerkve in v dolžnostih lastnega stanu. Božanski navdih ne bo nikoli zahteval dejanj, ki jih ima Cerkev za nemoralna, ne glede na to, koliko dozdevnih nasprotnih razlogov nam je v teh primerih sposobno prišepetavati meso. Na primer, da je Bog ljubezen in da je zato od Boga vse, kar je narejeno iz ljubezni.
Včasih pa ta objektivna merila niso dovolj, ker ne gre za izbiro med dobrim in slabim, ampak med dobrim in drugim dobrim, in gre za to, da vidimo, kaj Bog hoče v neki določeni okoliščini. Sv. Ignacij Lojolski je svoj nauk o razločevanju razvil predvsem zato, da bi odgovoril na to potrebo.
Skoraj sram me je, da govorim o tej temi na tem mestu …, vendar pa povejmo vsaj nekaj. Svetnik vabi, naj opazujemo namene – on jim pravi »duhove« - ki so v ozadju izbire in odzive, ki jih ta izzove.[6] Vemo, da tisto, kar prihaja od Božjega Duha, prinaša s seboj veselje, mir, spokojnost, blagost, preprostost, luč. Kar pa prihaja od hudega duha, prinaša s seboj vznemirjenje, nemir, zaskrbljenost, zmedo, temo. Apostol Pavel to osvetli tako, da primerja med seboj sadove mesa (sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, strankarstva, nevoščljivost), in sadove Duha, ki pa so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22).
Res pa je, da so v praksi stvari bolj zapletene. Nek navdih lahko prihaja od Boga in kljub temu povzroči veliko vznemirjenje. Vendar to ni posledica navdiha, ki je blag in miren kot vse, kar prihaja od Boga; prej izhaja iz odpora do navdiha ali iz dejstva, da od nas zahteva nekaj, česar mu nismo pripravljeni dati. Če je navdih sprejet, se srce kmalu znajde v globokem miru. Bog nagradi vsako majhno zmago na tem področju, ko duši da čutiti svoje odobravanje, ki je najbolj čisto veselje, kar jih je na svetu.
Področje, na katerem je razločevanje zelo pomembno – poleg namenov in odločitev – je področje čustev. Nič ni zahrbtnejšega kot ljubezen. Narava je zelo spretna, da tisto, kar prihaja iz mesa, spravi skozi kot nekaj, kar prihaja iz duha. Na tem področju je bolj kot kdaj koli potrebno upoštevati nasvet latinskega pesnika Ovida o zlu v ljubezni: Principiis obsta«: »Nasprotuj na začetku« Isero medicina paratur: »Za zdravilo je prepozno, ko se je zlo zaradi preveč odlašanja okrepilo«.[7]
* * *
Konkreten sad tega premišljevanja mora biti ponovna odločitev, da se bomo v vsem in za vse prepustili notranjemu vodstvu Svetega Duha, kot za nekakšno »duhovno vodstvo«. Vsi se moramo prepustiti notranjemu Učitelju, ki nam govori brez hrupa besed. Kot dobri igralci moramo ob velikih in majhnih priložnostih imeti odprta ušesa za glas tega skritega »prišepetovalca«, da bomo zvesto odigrali svojo vlogo na prizorišču življenja. To je mišljeno z izrazom »poslušnost Duhu«.
To je lažje, kot si mislimo, ker nam govori v notranjosti, uči nas vsega in nas pouči o vsem. Včasih je dovolj preprost notranji pogled, vzgib srca, trenutek zbranosti in molitve. Janez v Prvem pismu piše: Kar pa zadeva vas: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči. Kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem in je resnično in ni laž (1 Gv 2,27).
Na te besede sv. Avguštin postavi nenavadno, živahno razpravo z Apostolom. V svojem komentarju Prvega Janezovega pisma piše:
Janeza sprašujem: »Tisti, ki jim namenjaš te besede, so že bili maziljeni … Zakaj si jim potem napisal to pismo? Zakaj bi jih poučeval?« … Tukaj je velika skrivnost, o katerimi moramo premišljevati, o bratje. Zvok naših besed udari na naša ušesa, a pravi učitelj je znotraj … Mi lahko spodbujamo z zvokom glasu, a če v notranjosti ni tistega, ki uči, gre za nekoristen hrup.[8]
Če je sprejemanje navdihov pomembno za vsakega kristjana, je to življenjskega pomena za tistega, ki ima vodstvene naloge v Cerkvi. Samo na ta način dovolimo Kristusovemu Duhu, da preko človeških predstavnikov sam vodi svojo Cerkev. Ni potrebno, da bi bili na ladji vsi potniki z ušesi prilepljeni na ladijski radio, da bi dobili signale o smeri, o morebitnih ledenih gorah in o vremenskih pogojih, nujno pa je, da so to odgovorni na krovu. Iz »Božjega navdiha«, ki ga je pogumno sprejel papež Janez XXIII., se je rodil 2. Vatikanski koncil. Na isti način so se za njim rodila druga preroška dejanja, ki se jih bodo zavedali tisti, ki bodo prišli za nami.
Naj Vstali Gospod sam v tej Veliki noči stori, da bo v našem srcu odmeval kateri od njegovih božanskih »Jaz sem«, o katerih smo premišljevali v tem postu! Predvsem tisti, ki razglaša njegovo velikonočno zmago: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26).
Sveti oče, eminence, ekscelence, bratje in sestre, vesele velikonočne praznike!
[1] Dnevnik, X 1 A 154.
[2] Tomaž Akvinski, Summa theologiae, I-IIae, q. 106, a. 2.
[3] Prav tam., q. 106, a. 1; navaja Avguština, De Spiritu et littera, 21, 36.
[4] Avguštin, Izpovedi , X, 29.
[5] Gregor iz Nise, De fide (PG, 45, 141C).
[6] Prim. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, IV. teden.
[7] Ovidij, Remedia amoris, V,91.
[8] Avguštin, Traktati o Prvem Janezovem pismu, 3, 13.