S Petrom, vedno. Enajst let pontifikata po poteh usmiljenja in miru

Andrea Tornielli

V oglušujoči tišini diplomacije, v panorami, za katero je značilna vse bolj očitna odsotnost politične pobude in vodstva, ki bi lahko stavili na mir, medtem ko je svet začel noro oboroževalno tekmo z dodeljevanjem zneskov sofisticiranim instrumentom smrti, ki bi zadostovali za zagotovitev dvojnega osnovnega zdravstvenega varstva za vse prebivalce zemlje in bistveno zmanjšali emisije toplogrednih plinov, osamljeni glas papeža Frančiška še naprej roti, naj utišajo orožje in poziva k pogumu, da se zavzamejo za poti miru. Še naprej prosi za premirje v Sveti deželi, kjer je neusmiljenemu pokolu, ki so ga 7. oktobra izvedli Hamasovi teroristi, sledil tragični pokol v Gazi. Še naprej poziva k utišanju orožja v tragičnem spopadu, ki je izbruhnil v osrčju krščanske Evrope, v Ukrajini, uničeni in trpinčeni od bombardiranja agresorske ruske vojske. Še naprej poziva k miru v drugih delih sveta, kjer se pozabljeni konflikti, ki sestavljajo vse večje delce globalnega konflikta, bijejo z neizrekljivim nasiljem.

Rimski škof vstopa v dvanajsto leto svojega papeževanja v temni uri, ko je usoda človeštva prepuščena na milost in nemilost protagonizmu vladarjev, ki niso sposobni ovrednotiti posledic svojih odločitev in se zdi, da se predajajo neizogibnosti vojne. In z lucidnostjo in realizmom pravi, da je »močnejši tisti, ki vidi situacijo, ki misli na ljudi«, torej »kdor ima pogum za pogajanja«, kajti »pogajanje je pogumna beseda«, katere se ne bi smelo sramovati. Papež Frančišek, ko izziva nerazumevanje bližnjih in daljnih in še naprej postavlja v središče svetost življenja, je blizu nedolžnim žrtvam in obsoja umazane gospodarske interese, ki premikajo niti vojn s tem, da se zakrivajo v hinavščino.

Hiter pogled na zadnjih enajst let zgodovine nam pomaga razumeti preroško vrednost Petrovega glasu. Preplah, ki je bil prvič sprožen pred desetimi leti, o tretji svetovni vojni v kosih. Družbena okrožnica Laudato si' (2015), ki je pokazala, kako so podnebne spremembe, migracije, vojne in ekonomija, ki ubija, med seboj povezani pojavi, ki jih je mogoče obravnavati le z globalnim pogledom. Velika okrožnica o človeškem bratstvu (Fratelli tutti, 2020), ki je nakazala pot za izgradnjo novega sveta, ki bo temeljil na bratstvu, in ponovno odstranila vsak alibi za zlorabo božjega imena za opravičevanje terorizma, sovraštva in nasilja. In potem nenehno sklicevanje v njegovem nauku na usmiljenje, ki tke celotno tkivo misijonarskega pontifikata.

V sekulariziranih in »tekočih« družbah brez gotovosti nič ne more biti samoumevno in evangelizacija – uči papež Frančišek – znova izhaja iz bistvenega, kot beremo v Evangelii gaudium (2013): »Znova smo odkrili, da ima tudi v katehezi Prvo oznanilo ali »kerigma« temeljno vlogo, ki mora biti središče evangelizacijske dejavnosti in vsakega poskusa cerkvene prenove. [...] Osrednja vloga kerigme zahteva nekatere lastnosti oznanila, ki so danes nujne povsod: da izraža odrešujočo Božjo ljubezen pred moralno in versko obveznostjo, da ne vsiljuje resnice in da nagovarja k svobodi, ki ima nekaj not veselja, spodbude, vitalnosti in harmonične popolnosti, ki pridiganja ne reducira na nekaj doktrin, ki so včasih bolj filozofske kot evangelijske. To od evangelizatorja zahteva določene naravnanosti, ki pomagajo bolje sprejeti oznanilo: bližino, odprtost za dialog, potrpežljivost, prisrčno sprejemanje, ki ne obsoja«.

Pričevanje usmiljenja torej predstavlja temeljni element te »rešilne božje ljubezni«, ki je »pred moralno in versko obveznostjo«. Z drugimi besedami, tistih, ki še niso prišli v stik s krščanskim dejstvom, kot je že maja 2010 lucidno ugotovil Benedikt XVI., ne bo navdušilo in se jih dotaknilo potrjevanje moralnih norm in obveznosti, vztrajanje pri prepovedih, s podrobnimi seznami grehov, obsodbami ali nostalgičnim pozivanjem k vrednotam preteklosti.

V izvoru sprejemanja, bližine, nežnosti, spremljanja, v izvoru krščanske skupnosti, ki je sposobna objeti in poslušati, odmeva izkušnja usmiljenja, ki jo skuša – kljub tisočerim omejitvam in padcem – ponovno vzpostaviti. Če s temi očmi beremo papeževe geste, tudi tiste, ki so pri nekaterih izzvale enake škandalozne reakcije, kot so jih izzvale Jezusove geste pred dva tisoč leti, odkrijemo njihovo globoko evangelizacijsko in misijonarsko moč.