Tretja postna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: »Jaz sem dobri pastir«

Kardinal Raniero Cantalamessa

»JAZ SEM DOBRI PASTIR«
Tretja postna pridiga 2024

Nadaljujmo svoja premišljevanja o velikih Kristusovih »Jaz sem« Janezovem evangeliju. Tokrat se nam Jezus ne predstavi s simboli iz nežive resničnosti – kruh, luč – ampak s človeškim likom, s pastirjem: »Jaz – pravi – sem dobri pastir!« Prisluhnimo delu govora, ki vsebuje Kristusovo samo-razglasitev: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce (Jn 10, 11-15).

Podoba Kristusa, »Dobrega pastirja« ima privilegirano mesto v starokrščanski umetnosti in napisih. Dobri pastir je v skladu s klasičnem vzorcem predstavljen v sijaju mladosti. Na ramah nosi ovco, ki jo trdno drži za noge. Janezovska podoba dobrega pastirja je že zlita s sinoptično podobo pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco (Lk 115,4-7).

Kontekst odlomka o Dobrem pastirju je isti kot v prejšnjih dveh poglavjih, se pravi razprava z »judi«, ki poteka v Jeruzalemu ob šotorskem prazniku. Vendar pri Janezu vemo, da je kontekst samo relativno pomemben, saj on za razliko od sinoptikov ne skrbi za to, da bi nam podal zgodovinsko in dosledno poročilo o Jezusovem življenju, za katerega meni, da je poznano, ampak celoto Učiteljevih »znamenj« in naukov. Vendar se ta nikoli ne pojavijo zunaj časa in prostora, kakor se dogaja v teoloških knjigah, ampak so tudi ta postavljena na točno določene kraje in čase, včasih bolj natančno kot pri samih sinoptikih, kar jim daje »zgodovinsko« vrednost v globljem pomenu besede.
*    *    *
Priznajmo si: podoba Dobrega pastirja in tiste, ki so povezane z ovcami in čredo, danes niso ravno v modi. Ali se Jezus ne boji, da bo prizadel našo občutljivost in užalil naše dostojanstvo svobodnih ljudi, če nas bo imenoval svoje ovce? Današnji človek zaničljivo zavrača vlogo ovce in idejo črede. Vendar se ne zaveda, kako v resničnosti živi to, kar v teoriji obsoja. Eden najbolj očitnih pojavov naše družbe je množičnost. Tisk, televizija in internet se imenujejo »sredstva množičnega obveščanja«, masovni mediji, a ne samo zato, ker informirajo množice, ampak tudi zato, ker jih formirajo, pomasovljajo.

Ne da bi se tega zavedali, se pustimo hlapčevsko voditi vsem vrstam manipulacij in prikritega prepričevanja. Drugi ustvarjajo modele blaginje in vedenja, ideale in cilje napredka, in ljudje jih prevzemajo; v strahu, da bomo izgubili tempo, sledimo, pogojeni in podrejeni oglaševanju. Jemo to, kar nam rečejo, oblačimo se, kot nam narekuje moda, govorimo, kakor slišimo govoriti. Zabavamo se, kadar gledamo pospešeni filmski odlomek z ljudmi, ki se sunkovito, hitro premikajo, kot lutke; a če bi sebe pogledali z manj površnim očesom, je to podoba, ki bi jo imeli sami o sebi.

Da bi razumeli, v kakšnem smislu se Jezus razglaša za dobrega pastirja in nas imenuje svoje ovce, se moramo vrniti k svetopisemski zgodovini. Izrael je bil na začetku ljudstvo nomadskih pastirjev. Puščavski beduini nam danes dajo neko predstavo o tem, kakšno je bilo nekoč življenje Izraelovih rodov. V tej družbi odnos med pastirjem in čredo ni le ekonomski, sloneč na koristi. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos. Dnevi in dnevi preživeti skupaj na samotnih krajih, brez vsake žive duše. Nazadnje pastir o vsaki ovci ve vse. Ovca pozna glas pastirja, ki pogosto glasno govori z ovcami, kot bi bile ljudje. To pojasnjuje, zakaj je Bog za izražanje svojega odnosa s človeštvom uporabil to podobo, ki je danes postala dvoumna. »Izraelov pastir, poslušaj! Ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo«, moli psalmist (Ps 80,2).

 S prehodom od nomadskih rodov k stalno naseljenemu ljudstvu je bil naziv pastirja v širšem smislu dan tudi tistim, ki nadomeščajo Boga na zemlji: kralji, duhovniki, voditelji na splošno. Vendar se v tem primeru simbol razcepi. Ne vzbuja več samo podob zaščite, varnosti, ampak tudi podobe izkoriščanja in zatiranja. Poleg podobe Dobrega pastirja se pojavi tudi podoba Slabega pastirja. Pri preroku Ezekielu najdemo strašno grajo slabih pastirjev, ki pasejo samo sami sebe: hranijo se z mlekom, se oblačijo v volno, vendar jim ni niti malo mar za ovce, s katerimi ravnajo celo »trdo in nasilno« (Ez 34,1 ss). Tej graji slabih pastirjev sledi obljuba: Bog sam bo nekega dne ljubeče poskrbel za svojo čredo: Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval (Ez 34,16).

Jezus v evangeliju prevzame to shemo o dobrem in slabem pastirju, vendar z neko novostjo. »Jaz – pravi – sem dobri pastir!« Božja obljuba je postala resničnost, ki presega vsako pričakovanje.
*    *    *
Na tej točki se moramo spomniti namena, ki smo si ga zastavili s temi premišljevanji: bolj osebni kot »pastoralni« namen, in sicer da bi evangelij prodrl v naša življenja, da bi ga potem lahko bolj verodostojno oznanjali svetu.

Jezusov govor ima dva dejavnika: pastirja in čredo, se pravi v ednini vsako posamezno ovco. S katerim od obeh se istovetimo? Sv. Avguštin je ob obletnici svojega škofovskega posvečenja dejal ljudstvu: »Za vas sem škof, z vami sem kristjan!«: »vobis sum episcopus, vobiscum sum christianus«.[1] In ob drugi priložnosti: »V odnosu do vas smo pastirji, v odnosu do najvišjega Pastirja pa smo ovce kakor vi.«[2] Pozabimo torej svoje vloge – vi kot pastirji in jaz kot pridigar – in se enkrat počutimo samo in edino ovce črede. Spomnimo se vprašanja, ki je Jezusu pri srcu v pogovoru pri Cezareji: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kot bi dejal: »Za trenutek pozabite, kaj sem za ljudstvo in se osredotočite sami nase.«

Veliki psiholog Karl Gustav Jung definira psihiatra: »A wounded healer«: ranjeni zdravilec. Smisel njegove teorije je, da moramo poznati svoje psihološke rane, da bi zdravili rane drugih in da poznavanje ran drugih pomaga zaceliti lastne. Psihoanalitikov uvid velja tudi za duhovne rane. Tudi pastir Cerkve je sam »wounded healer«, bolnik, ki mora drugim pomagati ozdraveti.

Poskusimo pogledati, kaj je glavna bolezen, od katere moramo ozdraveti, da bi zdravili druge. Kaj je iz poglavja v poglavje v Svetem pismu zabičano ovcam v odnosu do Boga-Pastirja? Naj se ne bojijo! V spomin na tej točki se zgrinjajo besede, začenši z Jezusovimi: »Ne boj se, mala čreda« (Lk 12,32), »Kaj se bojite, maloverni,« je rekel apostolom, potem ko je pomiril vihar (Mt 8,26). Spomnimo se tudi nekaterih domačih besed iz psalmov, pa ne kot preprostih svetopisemskih navedkov, ampak jih, ko jih poslušamo, naredimo za svoje:
Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka...
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj (Ps 23,1.4).

Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati?
Gospod je trdnjava mojega življenja,
pred kom bi moral trepetati? (Ps 27,1).

Spregovorimo torej o tem »temnem zlu«, strahu, ki ima toliko moči, da moške in ženske oropa veselja do življenja. Strah je naše bivanjsko stanje; spremlja nas od otroštva do smrti. Otrok se boji veliko stvari: pravimo jim otroški strahovi; mladostnik se boji nasprotnega spola in se včasih zamota v komplekse plahosti in manjvrednosti. Jezus je naše glavne strahove kot odraslih imenoval: strah pred jutrišnjem dnem – »kaj bomo jedli« – (Mt,6,31), strah pred svetom in pred mogočniki – »tisti, ki umorijo telo« (Mt 10,28). Za vsakega od teh strahov je izrekel svoj: Nolite timere! To ni prazna in nemočna beseda; gre za učinkovito, skoraj zakramentalno besedo. Kot vse Jezusove besede tudi ta stori to, kar pomeni; ni taka, kot preprosti: »Pogum!« kot drug drugemu rečemo mi, ljudje.
*     *     *
Toda kaj je strah? Pustimo ob strani bivanjsko stisko, o kateri še poldrugo stoletje učeno razpravljajo filozofi. Govorimo o skupnih in poznanih strahovih. Lahko rečemo, da je strah odziv na grožnjo našemu bitju, odgovor na resnično ali domnevno nevarnost: od največje nevarnosti med vsemi, ki je nevarnost smrti, do posebnih nevarnosti, ki ogrožajo mir ali telesno nepoškodovanost ali naš čustveni svet. Strah je izraz našega temeljnega instinkta samoohranitve. Glede na to, ali imamo opravka z objektivnimi in stvarnimi nevarnostmi, ali pa namišljenimi, govorimo o upravičenih in neupravičenih strahovih ali celo nevrozah: klavstrofobija, agorafobija, strah pred namišljenimi boleznimi in tako naprej.

Psihologija in psihoanaliza skušata strahove in nevroze zdraviti tako, da jih analizirata in jih iz nezavednega prenašata v zavedno. Evangelij ne odvrača od teh človeških sredstev, ampak jih spodbuja, dodaja pa nekaj, česar ne more dati nobena znanost. Sv. Pavel piše: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (Rim 8,35.37).  Osvoboditev tukaj ni v neki ideji ali tehniki, ampak v neki osebi! »Razkrojilo« vsakega strahu je Kristus, ki je svojim učencem dejal: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal«  (Jn 16,33).

Z osebnega področja apostol potem pogled razširi na veliko prizorišče prostora in časa, od majhnih osebnih strahov preide na velike in univerzalne strahove: Piše: »Prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39).

»Ne smrt ne življenje!« Kristus je premagal stvar, ki nas na svetu najbolj straši, smrt. O njem Pismo Hebrejcem pravi, da je umrl, da »bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14-15).

»Ne visokost, ne globokost«, kar je kot bi dejal: ne neskončno veliko, kar je vesolje s svojimi razsežnostmi, ki postajajo vedno večje, ne neskončno majhno – atom – čigar strašno moč smo odkrili v svojo nevarnost. Danes smo bolj kot kdaj koli izpostavljeni tej vrsti kozmičnih strahov. Sodoben človek pronicljivo čuti svojo ranljivost v nasilnem in ponorelem svetu. Kaj bo s prihodnostjo našega planeta, če bomo kljub svarilnim klicem papeža in najbolj odgovornih ljudi v družbi, še naprej nebrzdano trošili in onesnaževali?

Na koncu svojega filozofskega razmišljanja o nevarnosti tehnike za sodobnega človeka je Martin Heidegger skoraj vrgel brisačo v ring in vzkliknil: »Samo neki bog nas lahko reši!«[3] Bog (z malo začetnico) je običajen mitski način za govorjenje o nečem, kar je nad nami. Mi odstranimo nedoločni člen in pravimo »samo Bog (in vemo, kateri Bog!) nas lahko reši!«

Ne gre za prelaganje naših odgovornosti na Boga, ampak za vero, da na koncu »vse pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Boga« [in ki jih Bog ljubi!] (prim. Rim 8,28). Ko imamo opraviti z Bogom, je merilo večnost. Lahko smo razočarani v času, ne pa za večnost. Kristjani imamo veliko močnejši razlog od psalmista, da ob fizičnih in moralnih pretresih sveta ponavljamo:
Bog nam je zatočišče in moč,
pomoč v stiskah, vedno navzoča.
Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja
in se gore majejo v osrčju morja; (Ps 46,2-3).
*    *    *
Nismo pa še upoštevali najbolj tolažilne stvari, ki nam jo ima o naših strahovih in tesnobah povedati evangelij! Potem ko je na tisoč načinov opominjal svoje učence, naj se ne bojijo, je storil nekaj drugega. V Svetem pismu ni bilo nikoli slišati, da dobri pastir da življenje za svoje ovce. Da jih pozna, jih vodi, skrbi zanje, jih brani: to da; ne pa, da zanje da življenje. Jezus je obljubil, da bo to storil in je storil!

Naše strahove je vzel nase. Pisec Pisma Hebrejcem pravi: »On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti« (Heb 5,7). Avtor namiguje na to, kar se je v Jezusu dogajalo v noči v Getsemaniju. Evangelist Marko pravi, da je Jezus v oljčnem vrtu »osupnil od groze in začel trepetati. Rekel jim je: 'Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!'« (Mr 14,33-34). Jezus se počuti samega, odrezanega od človeške družbe. Apostole prosi, naj mu bodo blizu, naj ostanejo z njim.

Isto Pismo Hebrejcem osvetljuje tolažilno sporočilo, ki jo za nas vsebuje skrivnostna stran evangelija: Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala (Heb 4,15-16).

Ko jih je prevzel nase, je Jezus odrešil tudi naše strahove in tesnobe. »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni,« pravi o njem Sveto pismo (Iz 53,5-6; 1 Pt 2,24). Jezus je pravi »wounded healer«, o katerem je govoril psiholog, ranjeni, ki zdravi rane. Iz strahov in tesnob je napravil priložnosti za rast v človečnosti in razumevanju drugih.

Vendar tudi to ne izčrpa tega, kar nam ima evangelij povedati o naših strahovih. Če bi se vse končalo tukaj, bi bila naša tolažba še vedno nepopolna. Pred očmi bi imeli junaški in ganljiv zgled, da bi mu sledili, ne pa roke, ki bi nas podpirala. Toda glejte drugo veliko oznanilo evangelija: prebodeni zdravilec je vstal od mrtvih in rekel: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Ni nam dal samo zgleda, kako premagati tesnobo; dal nam je sredstvo, da jo premagamo: svojo navzočnost in svojo milost. Pavlu, ki se je žalostil zaradi svojega »trna v mesu«, je Vstali odgovoril: »Dovolj ti je moja milost!« (2 Kor 12, 9).

Mučenci so iz tega naredili – in še vedno delajo! – oprijemljivo izkušnjo. V Delih kartažanskih mučencev, ki so bili umorjeni pod cesarjem Septimijem Severom v prvih letih tretjega stoletja, (med zgodovinsko najbolj verodostojnimi Deli mučencev!), beremo, da je bila ena izmed njih, po imenu Felicita, noseča v osmem mesecu in je v porodnih mukah ječala v ječi od bolečin. Eden od paznikov ji je rekel: »Če se pritožuješ zdaj, kaj boš storila, ko te bodo vrgli zverem v areno?« In ona je odgovorila: »Sedaj trpim jaz, potem pa bo nekdo drug trpel zame!«[4]

Imamo primer, ki nam je bližje. Na predvečer obešenja zaradi spodletelega državnega udara proti Hitlerju, je pastor Dietrich Bonhoeffer napisal sledeče verze, ki jih pogosto uporabljamo, kot bi bila liturgična himna:
Od prijateljskih sil čudovito oviti,
potolaženi čakamo, kar more priti.
Bog je zjutraj in zvečer z nami,
In čisto gotovo vsak novi dan.[5]
*     *     *
Naložili smo si, da v teh premišljevanjih ne bomo govorili o tem, kaj moramo narediti za druge, ampak samo o tem, kar Jezus je in kar dela za nas: da se bomo poistovetili z ovcami, ne s pastirjem. Vendar moramo ob tej priložnosti napraviti majhno izjemo. Kljub vsem spodbudam evangelija ni vedno v naši moči, da bi se osvobodili strahu in tesnobe. Zato pa je v naši moči, da osvobodimo, – ali mu pomagamo, da se jih osvobodi – koga drugega.

Pascal je napisal svoj Spominek: »Jezus bo v smrtnem boju vse do konca sveta: v tem času ne smemo spati.« [6] Še naprej je v smrtnem boju, saj v razsežnosti večnosti, v katero je vstopil, ne obstaja več preteklost, ampak je vse skrivnostno navzoče, tudi njegova noč v Getsemaniju. Vendar je v smrtnem boju še na drug, manj skrivnosten način. V smrtnem boju je v svojem skrivnostnem telesu: v tistih, ki jih zaradi osamljenosti, bolezni, preganjanja, izgnanstva, vojne stiskata tesnoba in strah. Sedaj smo mi Kristusove oči, usta in roke. Poskušajmo z njimi nekaterim izmed njih prinesti tolažbo, in slišali bomo, da nam bo v srcu rečeno: »To ste meni storili!« (Mt 25,40). Tudi mi – pastirji ali preprosti verniki – moramo biti wounded healers, ubogi bolniki, ki zdravijo druge.

Končujem z anekdoto, ki jo, kot mislim, mnogi poznajo, nam pa pomaga, da vtisnemo vase podobo Jezusa, ki nas nosi na svojih ramenih v najtežjih trenutkih našega življenja. Govori o možu, ki je v sanjah videl vse svoje življenje. Tukaj je kratek povzetek zgodbe: Hodim po pesku na morski obali in puščam za seboj ne eno, ampak dva para stopinj. Razumem, da so drugi par Jezusove stopinje, ki hodi ob meni in sem srečen. Toda na neki točki ta drugi par izgine in na pesku se vidijo odtisi samo dveh stopal. Dojamem, da se to dogaja ravno sočasno z najbolj mračnimi in težkimi trenutki mojega življenja. Pritožim se in rečem: »Gospod, samega si me pustil ravno takrat, ko sem te najbolj potreboval!« »Sinko – mi odgovori Jezus – ta edini par stopinj je moj. Ti si bil na mojih ramah!«

[1] Avguštin, Sermo 340, 1 (PL 38,1483). 
[2] Avguštin, Espos. sui Salmi, 126, 3.
[3] Martin Heidegger, Antwort. Martin Heidegger im Gespräch, Gesamtausgabe, vol. 16, Frankfurt 1975.
[4] Passio Sanctarum Perpetuae et Felicitatis,  XV (Ed. C.J. von Beek, Bonn 1938).
[5] Von guten Mächten wunderbar geborgen /erwarten wir getrost, was kommen mag. Gott ist mit uns am Abend und am Morgen / und ganz gewiss an jedem neuen Tag.
[6] B. Pascal, Misli, 553, Mohorjeva družba, Celje 1980.