Cerkev bo dobila novo svetnico, dva mučenca in častitljivo Božjo služabnico

Vatican News

Ustanoviteljica, ki je morala odstopiti z mesta predstojnice

Čudež je bil priznan na priprošnjo blažene Elene Guerra, ustanoviteljice kongregacije oblatinj Svetega Duha oz. sester sv. Zite. Rodila se je 23. junija 1835 v toskanskem mestu Lucca v plemiški družini. Leta 1856 je ustanovila »Marijin vrtiček« in zatem »Duhovna prijateljstva«, skupini, kjer so se zbirala mlada dekleta in žene ter si medsebojno pomagale na duhovni poti. Po bolezni, zaradi katere je bila od leta 1857 do 1864 priklenjena na posteljo, se je Elena posvetila premišljevanju Božje besede in študiju cerkvenih očetov. Potem, ko je z očetom poromala v Rim, se je v njej rodila želja, da bi se posvetila Bogu. Ob pogledu na papeža Pija IX. je bila tako ganjena, da se je ob povratku domov zaobljubila, da bo svoje življenje darovala za papeža. Leta je 1871 kljub nasprotovanju svoje družine skupaj s prijateljicami začela novo izkušnjo življenja v skupnosti. Ta se je v desetih letih izoblikovala v kongregacijo sester svete Zite, ki se je posvečala kulturni in verski vzgoji mladih. Zadnja leta življenja nove svetnice so bila zaznamovana s spori in nezadovoljstvom nekaterih sester, ki so jo obtoževale slabega vodenja. Na koncu je morala v duhu pokorščine nadškofu iz Lucce opustiti vlogo predstojnice. Umrla je 11. aprila 1914, za blaženo pa jo je papež Janez XXIII. razglasil 26. aprila 1959.

Španska mučenca

Španskim mučencem se bosta pridružila še dva Božja služabnika, duhovnik in laik, ki sta bila leta 1936 umorjena iz sovraštva do vere na območju barcelonske nadškofije.
Cayetano Clausellas Ballvé se je rodil 5. avgusta 1863 v mestu Sabadell. Z dvanajstimi leti je vstopil v barcelonsko semenišče in je bil posvečen v duhovnika 3. maja leta 1888. Opravljal je različne pastoralne službe in pričeval o apostolski predanosti, askezi, uboštvu in ponižnosti. Od leta 1916 je bil kaplan v domu za ostarele, ki ga vodi ena izmed ženskih redovnih skupnosti. Tudi v času preganjanja je dejal, da nikoli ne bo zapustil ostarelih, ki so mu bili zaupani. Pripadniki milice so ga 14. avgusta 1936 ugrabili, naslednje jutro pa so ga ubili.
Antonio Tort Reixachs se je rodil v bližini Barcelone 28. marca 1895. Leta 1917 se je poročil z Mario Josefo Gavin, s katero sta imela 11 otrok. Bil je goreč kristjan, udejstvoval se je na karitativnem področju, gojil je veliko ljubezen do svete evharistije in do Device Marije. V času preganjanja je v svoj dom sprejel več redovnikov, čeprav se je zavedal, da bo s tem ogrozil sebe in svojo družino. 1. decembra leta 1936 so oboroženi pripadniki milice vdrli v njegov dom, ga izropali in oskrunili svete podobe, Antonia pa odpeljali v enega izmed samostanov, ki so ga spremenili v zapor. Tam so ga trpinčili in sramotili, potem pa so ga v noči s 3. na 4. december odpeljali v bližino pokopališča in ga tam ustrelili.

Božja služabnica, ki je umrla leta 1989 v Rimu

Junaške kreposti je papež Frančišek priznal Božji služabnici Teresi Lanfranco. Rodila se je v kraju Gallipoli na skrajnem jugu Italije 24. marca 1920 kot Annunziata Addolorata. Odraščala je v veliki družini, ki je živela v skromnih razmerah in je bila zelo verna. Annunziata je že od malega z mamo molila rožni venec in sodelovala pri župnijskih dejavnostih. Leta 1937 je srečala blaženo Eliso Martinez, ki je malo pred tem ustanovila skupnost, ki se je posvečala apostolatu v župniji in formaciji deklet. Annunziata se je 17. septembra istega leta pridružila majhni skupnosti v Botrugnu in postala zvesta sodelavka ustanoviteljice. 20. marca 1938 je s prejemom redovne obleke dobila tudi novo ime: sestra Terezija, v čast mladi svetnici iz Lisieuxa, ki ji je bila zelo blizu. Ko je leta 1941 škof iz Ugenta iz pobožne zveze sester Brezmadežne ustanovil redovno skupnost škofijskega prava z imenom »Hčere svete Marije iz Leuce«, je bila Božja služabnica med prvimi, ki je izrekla slovesne zaobljube. Blaženi Elisi Martinez se je pridružila kot njena namestnica in magistra novink. Po koncu druge svetovne vojne se je leta 1946 z novinkami preselila v generalno hišo v Rimu in postala tudi generalna ekonomka in pravna zastopnica inštituta. Božja služabnica je imela v kongregaciji tudi vlogo povezovanja in mediacije, o čemer pričajo njena pisma, ko je v drugi polovici šestdesetih let redovna skupnost zaradi upora nekaterih sester doživela resno notranjo krizo. Ko se je na generalnem kapitlju leta 1987 ustanoviteljica zaradi zdravstvenih razlogov odpovedala vodstveni službi, je bila za novo generalno predstojnico izbrana Teresa, vendar te vloge ni sprejela in je raje ostala njena namestnica.

Za Božjo služabnico je bilo značilno duhovno materinstvo; do sester je bila dobrohotna, a tudi zahtevna, s čimer je najbolje izražala ljubezen, ki se po besedah svete Terezije iz Lisieuxa uresničuje v malih vsakdanjih stvareh. Središče dneva je bilo zanjo vsakodnevno obhajanje evharistije, že od otroštva je gojila veliko pobožnost do Device Marije. Sama je večkrat rekla, da v molitvi rožnega venca najde vso svojo moč. Vedno je živela iskreno pokorščino svojim predstojnicam in čeprav je v kongregaciji opravljala tudi odgovorne funkcije, je ostala zelo ponižna. V času težav v skupnosti je sodelovala z ustanoviteljico, ne da bi pri tem obupala, vedno si je prizadevala med sestre širiti vedrino in upanje.
Svoja zadnja leta je preživela v duhu molitve in je umrla 8. junija 1989 v Rimu.