Kardinal Gianfranco Ravasi: Pri koreninah jubileja

Kardinal Gianfranco Ravasi

PRI KORENINAH JUBILEJA

Začetek »jubileja« običajno sega k zvoku ovnovega roga: odmev je prišel iz Jeruzalema, razparal je zrak in poskakoval od vasi do vasi. V hebrejskem besedilu celotne Stare zaveze se pojem jobel pojavi sedemindvajset krat: šestkrat ni nobene sence dvoma, da pomeni ovnov rog, medtem ko se v drugih enaindvajsetih primerih nanaša na jubilejno leto. Temeljni referenčni odlomek je 25. poglavje 3. Mojzesove knjige. Gre za zapleteno besedilo, vstavljeno v knjigo Levijevih sinov, torej duhovnikov, v obredno knjigo drobnih in natančnih pravil, ki se nanašajo na obrede jeruzalemskega templja.

 Filološko pojasnilo

Izraz jobel odmeva predvsem v tem besedilu, vendar ga najdemo tudi v 27. poglavju. Ko se je starogrška verzija Svetega Pisma, ki jo tradicionalno imenujemo Septuaginta, znašla pred to besedo – jobel –  je ni prevedla s kopijo »jubilej«, jubilejno leto, ampak jo je prevedla v skladu z razlagalnim kanonom: áphesis, kar v grščini pomeni »oprostitev«, »osvoboditev« ali »odpuščanje«. Ta beseda bo zelo pomembna za Jezusa, saj – kot bomo videli – on ne govori o jubileju, ampak v Lukovi grščini uporablja ravno izraz áphesis. V Novi zavezi sploh ni nikoli besede »jubilej«.

Sedemdeseteri, ti starodavni prevajalci Svetega pisma, so torej od izbrano sakralnega kultnega dejstva (obhajanje jubilejnega leta, ki se začne z zvokom ovnovega roga na točno določen datum, v povezavi s slovesnostjo kipurja, to je sprave za Izraelov greh), prešli na etični, moralni, eksistencialni pojem: oprostitev dolgov, osvoboditev sužnjev (kar je bila vsebina jubileja). Tema jubileja je bila torej premaknjena z bogoslužnega jezika in dejanja na etično-socialni jezik in izkušnjo. Ta prvina je pomembna tudi danes, da krščanskega jubileja ne bi skrčili zgolj na osnovno praznovanje ali obrednost, ampak bi ga spremenili v vzorec krščanskega življenja.

Nekateri strokovnjaki so mislili, da pojma jobel ne gre povezovati z zvokom ovnovega roga, ampak s hebrejskim korenom jabal, kar pomeni tudi »vrniti, povrniti, odposlati«. Razlaga pa se zdi nekoliko prisiljena, saj »odposlati« ne pomeni nujno osvoboditve, nima širine navedenega grškega pojma áphesis, ki ga je s posebnim poudarkov prevzel prav Jezus. Drugi filološki poskusi so ponudili različne razlage, vendar je treba priznati, da je začeta prvina neki določeni obred. Predpostavlja zvok ovnovega roda, ki je zaznamoval začetek posebnega leta, na deseti dan jesenskega meseca tišrija, kar približno ustreza našemu septembru-oktobru, meseca, v katerega je padel tudi kipur.

Zanimivo je poudariti, da v feničanskem jeziku, ki je na neki način starejši brat hebrejščine, isti koren oziroma trije soglasniki, ki so osnova besede jobel, se pravi jbl, označuje »kozla«, ki je pomembna sestavina kipurja. Nobenega dvoma torej ni, da je zvok roka, ki zaznamuje sveti čas, osnova izraza »jubilej«, vendar ne smemo pozabiti napetosti, ki vodi k drugemu polu, to je k grškemu prevodu: ne gre samo za obred, gre za prvino, ki mora globoko vplivati na obstoj nekega ljudstva. Po tem pojasnilu skušajmo zbrati in osvetliti nekaj temeljnih jubilejnih tem, ki so med seboj na neki način prepletene.

 Počitek zemlje

Po svetopisemskem besedilu je prva, precej izvirna tema »počitek« zemlje. Glede na sobotno shemo, s katero so v svetopisemskem izročilu merili čas, je zemlja morala počivati vsakih sedem let. Po navedbah 3. Mojzesove knjige 25, je morala zemlja počivati tudi v jubilejnem letu, ki je sledilo sedmim tednom let, se pravi v petdesetem letu. Zaveza se zdi precej nemogoča in težko izvedljiva. Zemljo je mogoče pustiti počivati eno leto, zlasti v civilizaciji, kakršna je bila na starem Bližnjem Vzhodu, kjer so bile potrebe veliko manjše od naših in je bilo življenje veliko bolj skromno. Če pa bi zemljo pustili počivati dve zaporedni leti (devetinštirideseto sobotno leto in petdeseto jubilejno) v pretežno kmetijskem gospodarstvu, bi to pahnilo v krizo samo preživetje. Ali je torej jubilejno leto sovpadalo s sedmim letom sedmega tedna, ali pa je bil jubilej bolj želja, utopično znamenje, pogled onkraj običajnega načina življenja, kot pa konkretna uresničitev.

Pustiti zemljo počivati pomeni, da ne sejemo in ne pobiramo sadov. Ta odločitev nam po eni strani odkrije, da je zemlja dar, saj še vedno nekaj obrodi, čeprav v manjših količinah. Njeni sadovi bodo bolj revni, vendar ne bodo izostali. Tako bi se spomnili, da naravni cikli niso odvisni samo od človekovega dela, ampak tudi od Stvarnika. Gre za spomin na drugo, presežno prvenstvo. Po drugi strani pa se v tem obdobju skuša preseči zasebno in plemensko lastnino, saj je lahko vsak vzel iz zemlje, kar je ponujala, ne da bi spoštoval meje in ograde katastra. V praksi gre za priznavanje univerzalne namembnosti dobrin, kjer je vse dostopno vsem.

Ta tema lahko pridobi velik pomen tudi v današnji družbi. V njej človeštvo lahko predstavlja pogrnjena miza, kjer so na eni strani nekateri, ki pretirano kopičijo dobrine, in na drugi strani preostala ljudstva, množica, ki gleda in lahko uživa samo ostanke in drobtine. Ni več predstave o univerzalni razpoložljivosti dobrin, ki bi bila pred vsako zasebno lastnino. V tej luči je prepričljivo opozoriti na razmišljanja, ki jih s tem v zvezi ponuja okrožnica Laudato si' papeža Frančiška.

Oprostitev dolgov in vrnitev zemljišč

Druga, prav tako izvirna tema je oprostitev dolgov in vrnitev in pristinum (prvotnemu lastniku) odtujenih in prodanih zemljišč. V svetopisemskem pogledu zemlja ni bila posest posameznika, ampak plemena in klanskih družin, od katerih je vsaka imela svoje posebno ozemlje. To je bilo podarjeno med znano razdelitvijo zemlje po osvojitvi Kanaana, kot beremo v Jozuetovi knjigi (pogl. 13-21). Kadar je klan iz različnih razlogov izgubil svojo zemljo, se v določenem smislu niso držali delitve, ki jo je hotel Bog. Z jubilejem oziroma vsakega pol stoletja se je zemljevid obljubljene dežele obnovil, kakršnega je hotel Bog z božanskim darom razdelitve dežele med Izraelove rodove. Takrat je vsak prejel svoj delež, razen Levijevega rodu, ki je živel od prispevkov drugih rodov za njegovo služenje v templju.

Z dolgovi se je v bistvu zgodilo isto. Na začetku jubilejnega časovnega loka so se vsi ponovno znašli enaki, z enako malo dobrinami. Pozneje pa so nekateri izgubili svoje dobrine zaradi nesreče, drugi zaradi lenobe ali zaradi nesposobnosti. Po petdesetih letih se je odločilo, da se vrnejo na izhodišče, ko so poskrbeli, da so se vsi ponovno enako znašli na ravni popolne, idealne, utopične skupnosti dobrin. Vse je spet postalo skupno in je bilo razdeljeno po različnih rodovih. Vsaka družina je tako dobila svoje dobrine, svoja zemljišča in vse svoje otroke.

V pozivu v Peti Mojzesovi knjigi se ta družbena prenova stalno predlaga Judu, da bi jo imel za socialni model življenja, čeprav v zavesti, da gre za idealni projekt, ki ni nikoli v polnosti dosegljiv. V Peti Mojzesovi knjigi namreč beremo: »Sicer pa pri tebi ne bo smelo biti reveža […] Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov, v katerem koli kraju v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom« (15,4.7). Odločitev, ki ni samo idealna sprejemanje bratstva in solidarnosti, ampak vključuje tudi konkretnost »roke«, to je dejanja, konkretne družbene zavzetosti. Spomnimo se profila jeruzalemske krščanske skupnosti, v kateri, kakor večkrat poudarja Luka v Apostolskih delih, »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (4,32).

Osvoboditev sužnjev

Tretja strukturna tema svetopisemskega jubileja je prav tako prodorna in zahtevna. Jubilejno leto je bilo ne samo leto oprostitve dolgov, ampak tudi osvoboditve sužnjev. Ezekielova knjiga (46,17) govori o jubileju kot o letu osvoboditve, odrešitve, o letu, v katerem so se tisti, ki so šli služit, da bi preživeli bedo, spet vrnili domov, z odpuščenimi dolgovi in s ponovno prilastitvijo njihove zemlje in svobode. Spet so postali ljudstvo izhoda, ljudstvo, prosto hudega bremena sužnosti in diskriminacije.

Tudi v tem primeru je šlo za idealen predlog, katerega namen je bil ustvariti skupnost, v kateri ne bi bilo več vezi zlorabe enega nad drugim, v kateri ne bi imeli več spon na nogah in bi lahko združena hodila proti cilju. Očitno je, kako njegova aktualnost velja tudi za našo zgodovino, v kateri zaznavamo neskončno število oblik suženjstva: zasvojenost z drogami, trgovina s prostitutkami, izkoriščanje mladoletnih na delovni ali spolni ravni in v otroški pornografiji ter še mnoge druge neusmiljene oblike podrejanja. Pomislimo lahko tudi na vsa tista ljudstva, ki so praktično sužnji velesil, ker s svojimi dolgovi nikakor niso sposobni biti razsodniki svoje usode. Dejavnosti določenih multinacionalk je pogosto prava oblika ekonomske tiranije, ki zatira nekatere narode in družbe.

Odmev jubilejne besede o svobodi ima torej tudi v našem času velik pomen, kar velja tudi, če jo imamo tudi za klic k notranji osvoboditvi. Človek je namreč navzven lahko svoboden, v notranjosti pa je zasužnjen preko različnih nevidnih verig, kot so na primer družbena pogojenost množičnega komuniciranja, površnost, vulgarnost, odvisnost od infosfere. V nekem odlomku iz Jeremijeve knjige (34,14-17), prerok z močjo pojasnjuje padec in zasužnjenje Jeruzalema in Judeje s strani Babiloncev leta 586 pr. Kr prav kot Božjo sodbo nad dejstvom, da Judje niso osvobodili sužnjev ob jubileju. Sebičnost je povzročila, da veliko pravilo svobode ni bilo spoštovano in kot posledica je prišlo do neke vrste povračilne kazni s strani Boga, ki je zasužnjil Izraela.

Jezusov jubilej

Na začetku svojega javnega oznanjevanja je po Lukovem evangeliju Kristus stopil v skromno shodnico v svoji vasi Nazaretu. Tisto soboto so brali Izaijevo besedilo (pogl. 6) in ravno Jezusu je pripadlo, da ga razglasi in razloži. Po tistih besedah se je predstavil kot Očetov poslanec, da vzpostavi popoln jubilej, ki se mora raztegniti v vsa naslednja stoletja in bi ga morali kristjani obhajati v duhu in resnici: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). In to je druga korenina – poleg starozavezne – krščanskega jubileja.

V Jezusovih besedah obzorje svetega leta postane paradigma kristjanovega življenja, ki se širi in zajema vsa tista trpljenja, ki so načrt poslanstva Kristusa in Cerkve. »Leto, ki je ljubo Gospodu«, torej njegovega odrešenja, vključuje štiri temeljne poteze.

Prva je »evangeliziranje ubogih«: grški glagol je prav tisti, ki ima v osnovi besede evangelij, »vesela novica«, »veselo sporočilo« Božjega kraljestva. Naslovljenci so ubogi, to je zadnji na zemlji, tisti, ki v sebi nimajo moči politične in ekonomske oblasti, imajo pa srce odprto za sprejem vere. Namen jubileja je, da v središče Cerkve vrne ponižne, uboge, bedne, tiste, ki so na zunaj in navznoter odvisni od Božjih rok in od rok bratov.

Druga jubilejna poteza je svoboda, ki je bila, kot smo videli, že v Izraelovem jubileju. Jezus pa se nanaša tudi na jetnike v ozkem in v metaforičnem pomenu in tukaj se vnaprej pojavijo besede, ki jih bo ponovil v prizoru sodbe na koncu zgodovine: »V ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,36).

Tretja obveznost je vrniti »vid slepim«, dejanje, ki ga je Jezus v času svojega zemeljskega bivanja pogosto izvršil: pomislimo samo na slovit prizor sleporojenega (Janez 9). Po Stari zavezi in po judovskem izročilu je bilo to znamenje Mesijevega prihoda. Tema, v katero je zavit slepi, ni samo izraz velikega trpljenja, ampak je tudi simbol. Obstaja namreč notranja slepota, ki ne sovpada s telesno slepoto, in to je nesposobnost videti v globino, z očmi srca in duše. To je slepota, ki jo je težko izkoreniniti, morda težje kot telesno, in ki muči veliko ljudi, v katerih duše bi morali spustiti žarek luči.

Končno se kot četrta in zadnja obveznost predlaga osvoboditev zatiranih, ki ni samo sužnost, ki je bilo omenjeno zgoraj v zvezi z judovskim jubilejem, ampak vključuje vse trpljenje in zlo, ki zatirata telo in duha. To bo potrdilo celotno Kristusovo javno delovanje. Idealen cilj pristnega kristjana je torej ta duhovna, moralna in bivanjska tetralogija.