Izjava Dignitas infinita. Seznam »hudih kršitev« človekovega dostojanstva

ANDREA TORNIELLI

Prva tri poglavja nudijo temelje za izjave, ki jih vsebuje četrto poglavje, ki je posvečeno »nekaterim hudim kršitvam človekovega dostojanstva«. To je izjava »Dignitas infinita« Dikasterija za nauk vere, dokument, ki obeležuje 75-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic in potrjuje »nujnost koncepta dostojanstva človeške osebe v krščanski antropologiji« (Uvod). Poglavitna novost dokumenta, ki je sad petletnega dela, je vključitev nekaterih nosilnih tem nedavnega papeškega učiteljstva, ki podpirajo bioetične teme. Na ponujenem seznamu, ki »ni izčrpen«, se poleg splava, evtanazije in nadomestnega materinstva pojavijo vojna, drama revščine in migrantov ter trgovina z ljudmi. Novo besedilo tako prispeva k preseganju dihotomije, ki obstaja med tistimi, ki se izključno osredotočajo na obrambo porajajočega se ali umirajočega življenja, pozabljajo pa na številne druge napade na človekovo dostojanstvo, in obratno, tistimi, ki se osredotočajo samo na obrambo revnih in migrantov, pozabljajo pa, da je življenje treba braniti od spočetja do naravnega konca.

Temeljna načela

V prvih treh delih izjave so navedena temeljna načela. »Cerkev v luči razodetja, absolutno poudarja in potrjuje« »ontološko dostojanstvo človekove osebe, ustvarjene po Božji podobi in podobnosti, ter odrešene v Jezusu Kristusu« (1). »Neodtujljivo dostojanstvo«, ki ustreza »človeški naravi onkraj kakršne koli kulturne spremembe (6) in je »prejeti dar« in je zato prisotno »na primer v nerojenem otroku, v nezavestni osebi, v starostniku v agoniji« (9). Cerkev razglaša enako dostojanstvo vseh ljudi, neodvisno od njihovega življenjskega položaja ali od njihovih lastnosti« (17) in to na podlagi svetopisemskega razodetja: ženske in moški so ustvarjeni po Božji podobi; z učlovečenjem je Kristus »potrdil dostojanstvo telesa in duše« (19), z vstajenjem pa nam je razodel, »da je najodličnejši vidik človekovega dostojanstva njegova poklicanost v občestvo z Bogom (20).

Dostojanstvo vsake osebe

Dokument opozarja na dvoumje, ki ga predstavlja stališče tistih, ki dajejo prednost »dostojanstvu osebe« namesto »človekovemu dostojanstvu«, »ker kot osebo razumejo le 'bitje, ki je sposobno razmišljati'.« Posledično zagovarjajo, naj »ne bi imel dostojanstva osebe še ne rojen otrok in ne starec, ki ni samozadosten, kakor tudi ne nekdo z umsko prizadetostjo. Cerkev pa nasprotno vztraja pri dejstvu, da dostojanstvo človeške osebe ravno zaradi tega, ker je notranje, ostaja onkraj vseh okoliščin« (24). Nadalje se izjavlja, da se »koncept človekovega dostojanstva včasih zlorablja tudi za opravičevanje samovoljnega množenja novih pravic … kot da bi morala biti zagotovljena sposobnost izražanja in uresničevanje vsake posamezne izbire ali subjektivne želje (25).

Seznam kršitev

Izjava nato prestavi seznam »nekaterih hudih kršitev človekovega dostojanstva«, to je »vsega, kar je proti življenju samemu, kot je kakršen koli umor, genocid, splav, evtanazija, in prostovoljni samomor«; pa tudi »vse, kar krši celovitost človeške osebe, kot so pohabljenja, mučenje telesa in duha, psihološka prisila.« In končno »vse, kar žali človekovo dostojanstvo, kot so nečloveški pogoji življenja, samovoljno zapiranje, deportacije, suženjstvo, prostitucija, trgovanje z ženskami in mladimi, pa še sramotni delovni pogoji, s katerimi delavce obravnavajo kot navadna sredstva dobička in ne kot svobodne in odgovorne osebe.« Navedena je tudi smrtna kazen, ki »krši neodtujljivo dostojanstvo vsake človeške osebe onkraj vseh okoliščin« (34).

Revščina, vojna in trgovina z ljudmi

Najprej je govora o »drami revščine«, »ene največjih krivic sodobnega sveta« (36). Potem je tu vojna, »tragedija, ki zanika človekovo dostojanstvo« in »je vedno 'poraz človečnosti'« (38) do te mere, da je »danes zelo težko podpirati razumska merila, izdelana v drugih stoletjih, da bi lahko govorili o neki morebitni 'pravični vojni'« (39). Nadaljuje se s »trpljenjem migrantov«, katerih »življenja so ogrožena, ker nimajo več sredstev za ustanavljanje družine, za delo ali za prehrano« (40). Dokument se potem zadrži na »trgovini z ljudmi«, ki prevzema »tragične razsežnosti« in je opredeljena kot »nizkotna dejavnost, sramota za naše družbe, ki pravijo, da so civilizirane«. »Izkoriščevalce in odjemalce« povabi, naj opravijo resno spraševanje vesti (41). Na enak način smo povabljeni, da se borimo proti pojavom, kot so »trgovina s človeškimi organi in tkivi, spolno izkoriščanje dečkov in deklic, suženjsko delo, vključno s prostitucijo, trgovino z mamili in orožjem, terorizem in organiziran mednarodni kriminal« (42). Nadalje se navaja »spolna zloraba«, ki pušča »globoke brazgotine v srcih tistih, ki jo doživijo«. Gre za »trpljenje, ki lahko traja vse življenje in ki ga ne more pozdraviti nobeno kesanje« (43). Nadaljuje se z diskriminacijo žensk in nasiljem nad njimi, pri čemer se navaja »prisilni splav, ki prizadene tako mater kot otroka, tako pogosto samo za zadovoljitev moške sebičnosti« in »poligamija« (44). V dokumentu je obsojen tudi »femicid«.

Splav in nadomestno materinstvo

Obsodba splava je zelo jasna: »med vsemi zločini, ki jih človek lahko zagreši proti življenju, ima povzročeni splav značilnosti, zaradi katerih je še posebej težak in graje vreden« in se omenja, da »je obramba nerojenega življenja notranje povezana z obrambo katere koli človekove pravice« (47). Dokument odločno pravi ne nadomestnemu materinstvu, »preko katerega otrok, ki je neizmerno vreden, postane zgolj predmet«, dejavnost, »ki globoko prizadene dostojanstvo ženske in otroka … »ki temelji na izkoriščanju materialne stiske matere. Otrok je vedno dar in nikdar predmet neke pogodbe« (48). Seznam zatem omenja evtanazijo in samomor s pomočjo, ki ju nekateri zakoni nejasno opredeljujejo kot »dostojno smrt«, ter opozori, da zaradi trpljenja bolnik ne izgubi tistega dostojanstva, ki je notranje in neodtujljivo njegovo (51). Nato je govora o pomembnosti paliativne oskrbe in o izogibanju kakršni koli terapevtski zagrizenosti ali nesorazmernemu posegu«, pri čemer je ponovno poudarjeno, »da je pravica življenje, ne pa smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa je preskrbeti« (52). Med hudimi kršitvami človekovega dostojanstva dobi prostor tudi »odmetavanje« ljudi s posebnimi potrebami (53).

Teorija spola

Potem ko je dokument poudaril, da se je v odnosu do istospolnih oseb treba »izogibati vsakemu znamenju krivične diskriminacije in zlasti vsaki obliki agresije in nasilja,« in »kot nasprotno človekovemu dostojanstvu« obsodi dejstvo, da so ponekod ljudje »zaprti, mučeni in celo oropani dobrine življenja zgolj zaradi svoje spolne usmerjenosti« (55). Dokument kritizira teorijo spola, »ki je izredno nevarna, ker briše razlike s pretvezo, da so vsi enaki« (56). Cerkev opozarja, da »je človeško življenje v vseh svojih sestavinah, telesnih in duhovnih, Božji dar, ki ga moramo sprejemati s hvaležnostjo in ga postaviti v službo dobrega. Hoteti razpolagati s seboj, kakor predpisuje teorija spola … ne pomeni drugega, kot popuščati starodavni skušnjavi človeškega bitja, ki se dela Boga« (57). Teorija spola »hoče zanikati največjo možno razliko med živimi bitji: spolno razliko« (58). Zato je treba »zavrniti vse tiste poskuse, ki zatemnjujejo sklicevanje na neodstranljivo spolno razliko med moškim in žensko« (59). Negativna je tudi sodba o spremembi spola, ki »praviloma tvega ogrožanje edinega dostojanstva, ki ga je oseba prejela v trenutku spočetja«, četudi »to ne pomeni, da je izključena možnost, da se nekdo, ki ima očitne genitalne anomalije že ob rojstvu ali se razvijejo pozneje, odloči za zdravniško pomoč za razrešitev takih anomalij« (60).

Digitalno nasilje

Seznam dopolnjuje »digitalno nasilje«, zato dokument navaja »nove oblike nasilja, ki se širijo preko družbenih medijev, na primer spletno ustrahovanje« in »širjenje pornografije ter izkoriščanje ljudi zaradi spolnosti ali preko spletnih iger na srečo« (61). Izjava se konča s spodbudo, da »spoštovanje človekovega dostojanstva onstran vseh okoliščin postavimo v središče prizadevanja za skupno dobro in v središče vsake pravne ureditve« (64).