Z mojimi očmi. Sveti sedež na beneškem bienalu.

Benedetta Capelli – Vatikan

»Umetniki so prišli sem s praznimi rokami in zbrali življenjske zgodbe, podobe, krike bolečine, prazne prostore in želje, ki se porajajo v teh srcih in ki so s pomočjo umetnosti postali velika prilika,« je na otvoritveni slovesnosti dejal kardinal José Tolentino de Mendonça, prefekt Dikasterij za kulturo in vzgojo. Zapornice »so s svojimi zgodbami postale prilika, ki pripoveduje o celoti življenja«. Bolečina in sanje so za vse enake.

Kardinal je povedal, da je bila izbira zapora Giudecca kot razstavnega prizorišča destabilizirajoča tudi za sodobno umetnost. Izpeljati jo je bilo mogoče zaradi sodelovanja kuratorjev in odgovornih v zaporu. Zato je v samih umetnostnih delih močno navzoča tudi človeška komponenta. »S pomočjo umetnosti smo spoznali, da je velik izziv najti nove besede, nove vizije sveta, ki bodo pravične do človeka.« To je tudi način, kako se zoperstaviti kulturi odmetavanja in se odpreti kulturi, »ki lahko z upanjem služi človeku tudi v ranljivosti«. »Sodobna umetnost je lahko motor, ki zaznamuje željo po novih besedah in novih poteh k bratstvu,« je še dejal kardinal.

O paviljonu sta spregovorila tudi kuratorja Bruno Racine in Chiara Parisi. Slednja je med drugim prebrala pismo zapornice Giulie, ki je sodelovala v pripravi razstave. Govori o čustvih, navdušenju in veselju zaradi doseženega, o soglasnosti in povezanosti ter o zaupanju v prihodnost, saj »nič ni ustvarjeno in nič ni uničeno«. Gre za  »pot, ki jo bo treba nadaljevati«, dodaja Giulia. To konstruktivno izkušnjo zapornic pa je izpostavil tudi italijanski minister za pravosodje Carlo Nordio.