Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Roka spomina: Laokoont in Pollak

Vatican News

Osuplost in nemoč pred tragično usodo, ki izbruhne nepričakovano: to sta občutji, ki povezujeta dve osebnosti, ki sta časovno oddaljeni, vendar pa sta se njuni zgodbi neverjetno prepletli in se ne bosta nikoli ločili.

V kamnoseški delavnici

Prva je mednarodno priznani judovski strokovnjak, trgovec z umetninami in arheolog Ludwig Pollak, znan po pomembnem odkritju marmorne kopije Mironove Atene v Rimu, ki se danes nahaja v muzeju v Frankfurtu. Bil je prijatelj Sigmunda Freuda in dejaven v krogu velikih zbirateljev, kot so JP Morgan, Stroganov, Barracco, Bode, in je leta 1943 umrl v koncentracijskem taborišču Auschwitz Birkenau. Štirideset let pred tem se je sprehajal po ulicah Opijskega griča v Rimu in po enem od svojih običajnih ogledov izkopanin v eni izmed kamnoseških delavnic opazil in kupil roko iz marmorja, ki so jo našli v izkopaninah na bližnji ulici Via Labicana. Takoj je prepoznal, da gre za roko, ki pripada Laokoontovi skupini, znamenitemu kipu Vatikanskih muzejev.

Daritvena žrtev

Druga osebnost pa je trojanski svečenik Laokoont, ki je svoje rojake skušal prepričati, naj ne zaupajo lesenemu konju. Zato ga je boginja Atena kaznovala tako, da sta ga skupaj z dvema sinovoma zdrobili dve ogromni kači, ki sta prišli na površje iz morja.

Pošast: mitologija in nacizem

Pošast, ki lahko strašljivo in nerazložljivo vdre v človekov vsakdan, spreminja obraz in kožo: v Pollakovem primeru je imela brutalno podobo nacizma, pri Laokoontu pa je šlo za nepredstavljivo, nezasluženo in smrtonosno božjo kazen.

Tragedija, ki se ponavlja

Po besedah Giandomenica Spinole, namestnika umetniškega in znanstvenega direktorja Vatikanskih muzejev, gre za zgodovino, ki se ponavlja tudi danes. Ob tem spomni na ljudi v Sveti deželi, »ki bi morali zjutraj preprosto vstati, opraviti nakupe, odpeljati otroke v šolo in nadaljevati svoje vsakdanje življenje, ne glede na to, na kateri strani živijo«. Poudari, da »vojna ni nikomur prijetna, ampak gre za veliko tragedijo, o čemer priča tudi Pollakova zgodba. Tudi tedaj so se iz nelogičnih verskih razlogov izvajale zlorabe in umori zaradi nečesa, kar ni imelo nobene zveze ne z vero, ne z vsakdanjo svobodo, ne z ničemer, kar bi lahko upravičilo smrt neoboroženih oseb«.

Veliko navdušenje

Presenetljiva je navidezna ravnodušnost, s katero Ludwig Pollak v pismu iz leta 1903, ki ga hrani berlinski Centralni arhiv, poroča o pretresljivem odkritju roke svojemu nemškemu prijatelju, umetnostnemu zgodovinarju Wilhelmu Bodeju, ki je leto kasneje ustanovil Muzej cesarja Friderika. Po besedah umetnostne zgodovinarke dr. Federice De Giambattista, je bil Pollak kot strokovni trgovec z umetninami »v stiku z vodilnimi zasebnimi zbiratelji in direktorji mednarodnih muzejev. V pismu Wilhelmu Bodeju med drugim omenja, da je kupil Laokoontovo desno roko, ki jo imenuje "čudovito odkritje", ob tem pa zapiše: "Zdaj je moja last!" Kadar Pollak uporablja vzklike, je to zato, ker se zaveda, da sporoča nekaj zelo pomembnega,« še poudari De Giambattista in doda, da o njegovi tesni povezavi z Laokoontom pričata tudi dva osnutka iz terakote, »ki sta bila del bogate zbirke maket Ludwiga Pollaka iz 16. in 17. stoletja in sta zdaj v zbirki Umetnostnega muzeja Univerze Princeton«.

Atena v kuhinji grofa Stroganova

Zaradi njegove posebne nadarjenosti pri prepoznavanju umetniških del so Pollaka iskali številni premožni zasebni zbiratelji. Med drugim je veliko sodeloval z ruskim grofom Grigorijem Stroganovom. Zanj je osebno pripravil katalog njegove znamenite zbirke. Pollak je ženski kip, za katerega so menili, da je ponaredek in so ga zato postavili v postrežno sobo ob kuhinji, prepoznal kot znamenito Mironovo Ateno: rimsko repliko bronaste skupine, ki jo dopolnjuje Marsias v Vatikanskih muzejih. To delo je bilo izbrano za Pollakovo zbirateljsko oznako, saj je bilo označeno s črkama L.P., ki ju je arheolog natisnil na vsa dela starih mojstrov, ki jih je hranil.

Vsaj sedem različic roke za Laokoonta

Ko je bil kip, ki je bil izdelan v obdobju med letoma 40 in 20 pred Kristusom, najden leta 1506 pod zemljo, je bil zelo dobro ohranjen, manjkala mu je desna Laokoontova roka. Po ocenah strokovnjakov je bilo skozi stoletja izdelanih vsaj sedem različic roke, s katerimi so dopolnili kip. Izkazalo se je, da je roka iz marmorja, ki jo je kupil Pollak, resnično del Laokoontove skupine, zato se je judovski strokovnjak leta 1906 odločil, da jo podari Vatikanskim muzejem. Za to dejanje je kot prvi Jud prejel odlikovanje Velikega križa, vendar pa je umrl preden je bila Laokoontova roka nameščena na kip: to se je zgodilo približno 15 let kasneje.

V nemilosti pri Nemcih

Pollak je skrbno zapisoval podrobnosti in fotografiral, rimski muzej Barracco, ki ga je nekaj let tudi vodil, hrani 25 njegovih dnevnikov, knjižnico in arhiv. Leta 1935, še pred uvedbo rasnih zakonov, so ga izključili iz knjižnice Hertziana, ki jo je pogosto obiskoval. Kot je razvidno iz zapisa v dnevniku 19. aprila 1933, je Pollak njenemu novemu direktorju poslal pismo, v katerem izraža ogorčenje nad tem, da je praznovanje ob Hitlerjevem rojstnem dnevu potekalo v ustanovi Judinje Henriete Hertz. Od tedaj je v uradnih rimsko-nemških krogih doživljal prezir in žalitve. Po letu 1938 ni smel obiskovati nemškega Inštituta za arheologijo, zapustili so ga tudi številni kolegi.

Zavrnitev zatočišča v Vatikanu

Kljub temu pa do konca ni hotel verjeti, da bo gestapo prišel ponj. Bartolomeo Nogara, direktor Vatikanskih muzejev, je za Pollaka in njegovo družino v Vatikanu pripravil zatočišče. 15. oktobra 1943 jim je poslal avto, da bi jih odpeljal na varno, vendar pa Pollak vabila ni sprejel. Naslednje jutro so 75-letnega Ludwiga skupaj z dvema otrokoma, ženo in tisoč drugimi rimskimi Judi odpeljali v Auschwitz. Nogara si je za izpustitev Pollakove družine skupaj z vatikanskim državnim tajnikom prizadeval tudi po deportaciji, o čemer pričajo dokumenti, shranjeni v Vatikanskih muzejih.

Vatikanski muzeji kot zatočišče med vojno

Kot je dejal Spinola, namestnik umetniškega in znanstvenega direktorja Vatikanskih muzejev, je med vojno veliko ljudi našlo zatočišče v cerkvah in samostanih, pa tudi v papeški državi. V Vatikanskih muzejih so celo zaprli nekatere razstavne prostore in tam nudili nastanitev tistim, ki so jo potrebovali. Gestapo je zaplenil tudi nekaj Pollakovih dnevnikov, izginili so predvsem tisti, napisani po letu 1933, kar nakazuje na to, da so verjetno vsebovali zapise, ki so se nacistom zdeli moteči.