Sveta vrata: pomen in zgodovina

Vatican News

Jezus je vrata

Skozi sveta vrata bo stopilo na milijone vernikov. Spominjajo na Kristusa, ki je odrešil človeštvo, in je o sebi dejal: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen«, kakor beremo v 10. poglavju Janezovega evangelija. Posebej pomenljivo je dejstvo, da se lahko skozi sveta vrata samo vstopi, ne more pa se izstopiti.
Obred odprtja svetih vrat bazilike svetega Petra zaznamuje začetek jubileja, ki vernikom ponuja »izredno pot« za njihovo dušo. Sveta vrata se nahajajo tudi v preostalih treh glavnih rimskih bazilikah in v različnih romarskih cerkvah, kjer je s posebnim papeževim dovoljenjem mogoče prejeti popolni odpustek.

Prva sveta vrata

Verjetno je bil papež Martin V. tisti, ki je prvič v zgodovini jubilejev odprl sveta vrata: to je bilo leta 1423 in sicer v baziliki svetega Janeza v Lateranu. Vendar pa so najstarejša sveta vrata obstajala že pred prvim jubilejem v zgodovini, ki ga je leta 1300 razglasil papež Bonifacij VIII.: gre za vrata na levi steni Marijine bazilike Collemaggio v L’Aquili. Segajo v konec 14. stoletja in so povezana z odpustkom, ki ga je leta 1294 uvedel papež Celestin V. Še danes jih odprejo za en dan, in sicer 28. avgusta zvečer do naslednjega večera.

Sveta vrata vatikanske bazilike

Natančnega podatka o letu, kdaj so bila postavljena sveta vrata vatikanske bazilike, ni na voljo. Kot je pojasnil Pietro Zander, vodja oddelka za nekropolo in umetniška dela v Upravi bazilike svetega Petra, je gotovo, da »obstajajo že več stoletij«. Nedvomno so bila prisotna že v prvotni Konstantinovi in srednjeveški baziliki. Za jubilejno leto 1475 jih je dal zgraditi papež Sikst IV. in sicer na istem mestu, kjer se nahajajo sedanja sveta vrata: bila so in so manjša od drugih ter so vodila v desno stransko ladjo bazilike blizu molilnega prostora Janeza VII., ki je bil okrašen z zelo starimi mozaiki in v katerem je bila nekoč relikvija svetega Obličja.

Svetopisemski prizori in grbi papežev

Sveta vrata vatikanske bazilike se odprejo izključno ob jubilejih. Ti so sprva potekali vsakih 50 let, od leta 1475 dalje pa vsakih 25 let. Sedanja sveta vrata so razmeroma novo bronasto delo toskanskega kiparja Vica Consortija. Pod vodstvom teologa Manlia Savellija so bila izdelana v livarni Marinelli v Firencah za jubilej leta 1950. Po dvesto letih so zamenjala stara lesena vrata, ki jih je 24. decembra 1749 slovesno odprl papež Benedikt XIV. Visoka so 3,60 metra in široka 2,15 metra, na njih pa so upodobljeni prizori iz Svetega pisma in grbi papežev, ki so vodili Cerkev, kadar so se obhajala sveta leta. Teh je bilo v zgodovini 30, vključno s šestimi izrednimi jubilejnimi leti, med katerimi je bilo zadnje leto usmiljenja 2015-2016.

Izdelana v devetih mesecih

Kot je nadalje dejal Zander, naročilo za današnja sveta vrata sega v leto 1949. Consorti, ki se je rodil v Sieni leta 1902 in umrl leta 1949, jih je izdelal v devetih mesecih: toliko časa, kot traja nosečnost, in toliko časa kolikor je Michelangelo potreboval za izdelavo Pietà. Za izdelavo trojih vrat bazilike, ki naj bi nadomestila obstoječa skromna vrata, je bil razpisan mednarodni natečaj.

Svetopisemski prizori

Podobe na svetih vratih, ki so bila sprva nameščena samo ob jubilejnem letu, prikazujejo človeško zgodovino, ki je potrebna Božjega odpuščanja. Navdih za celoten ikonografski projekt je bila molitev papeža Pija XII., objavljena v časopisu L'Osservatore Romano 1. januarja 1949: »Naj bo sveto leto za vse leto očiščenja in posvečenja, notranjega življenja in zadoščevanja, leto velike vrnitve in velikega odpuščanja«.

Na šestnajstih ploščah so upodobljeni svetopisemski prizori z napisi, ki prikazujejo temo greha človeka in Božjega odpuščanja. Med njimi so izgon iz raja, Marijino oznanjenje, Jezusov krst, izgubljena ovca; oče, ki sprejme izgubljenega sina, Petrova zatajitev, Jezus na križu, ki pred smrtjo desnemu razbojniku obljubi, da bo še isti dan z njim v raju. Prizori po vstajenju spominjajo na apostola Tomaža, binkošti, spreobrnjenje svetega Pavla, na zadnjem pa je upodobljen papež Pij XII., ki je 24. decembra leta 1949 odprl sveta vrata.

Obred podiranja zidu

Zander je nato spregovoril o obredu odpiranja svetih vrat, ki se je uveljavil šele po koncu jubileja leta 1975. Do tedaj je bil namreč začetek jubileja povezan s simbolom rušenja zidu svetih vrat: papež je simbolično trikrat s kladivom udaril na zid, ki so ga nato z vrvmi spustili na tla in odnesli. Ob koncu jubileja so ga ponovno postavili, papež pa je bil tisti, ki je z okrašeno lopatico in apnom simbolično zapečatil prve tri opeke: eno zlato in dve srebrni.

Reforma Pavla VI.

V zgodovino se je zapisala ostala podoba svetega večera leta 1974, ko je papež Pavel VI. trikrat udaril s kladivom in se je nanj zrušil del zidu. Morda je bil prav ta dogodek povod za spremembo obreda. Leta 1975, ob koncu svetega leta, je tako papež bronasta vrata trajno namestil na tečaje vatikanske bazilike.
Od tedaj dalje se jubilejno leto začne tako, da papež na široko odpre bronasta vrata in prvi stopi skozi njih.