Jérôme Lejeune, služabnik življenja in svoboden znanstvenik
Andreja Červek – Vatikan
»Kakovost civilizacije se meri po tem, kako spoštuje svoje najslabotnejše člane. Drugih meril za presojo ni.« Gre za besede Jérôma Lejeuna, ki jih je na predstavitvi biografije izpostavil nadškof Vincenzo Paglia, predsednik Papeške akademije za življenje, ter dodal, da z njimi lahko strnemo »pomembnost in aktualnost njegovega raziskovanja in poučevanja na znanstveni in človeški ravni«.
Knjiga z naslovom Jérôme Lejeune. Svoboda znanstvenika je delo avtorice Aude Dugast, ki je tudi postulatorka postopka za Lejeunovo beatifikacijo. Kot je zatrdil Paglia, gre za »dragoceno in celovito biografijo«, ki je v italijanščini pred kratkim izšla pri založbi Edizioni Castagalli, v francoskem izvirniku pa že leta 2019.
Prvi predsednik Papeške akademije za življenje
Jérôme Lejeune je umrl na velikonočno nedeljo, 3. aprila 1994 – letos mineva trideset let –, v starosti 68 let v Parizu. Papež Pavel VI. ga je leta 1974 imenoval za člana Papeške akademije znanosti. Leta 1986 je na željo papeža Janeza Pavla II. postal član Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev, leta 1994 pa ga je imenoval za prvega predsednika Papeške akademije za življenje, ki je bila ustanovljena istega leta, 11. februarja 1994.
Zaščita dragocenega in nedotakljivega človekovega dostojanstva
»Nedvomno je sveti Janez Pavel II. zaznamoval novo pot Cerkve in opozoril na pomen zaščite in spodbujanja človeškega življenja. Pri tem izzivu je bil Božji služabnik Jérôme Lejeune predhodnik,« je dejal Paglia in izpostavil, da »je Jérôme Lejeune s svojim delom genetika zagotovil veljavna in sodobna orodja za zoperstavljanje vse preveč razširjene kulture odmetavanja, ki prizadene krhke in šibke, med njimi ostarele in otroke«. Danes Lejeune, skupaj s papežem Frančiškom, »potrjuje dragoceno in nedotakljivo dostojanstvo vsakega človeškega bitja, in to vedno, še posebej kadar ga brez krivde prizadene genetski sindrom«.
Izziv življenja je po Pagliovih besedah globalen, kot je to tudi samo življenje, ki je »krhko na svojem začetku in svojem koncu, a če pomislimo, je vedno krhko, ga je treba negovati, varovati, zaščititi, v vsakem trenutku, zlasti pa v različnih stanjih in geopolitičnih okoljih. Življenje je vedno dragoceno, a gospodarski, socialni, kulturni in okoljski pogoji, v katerih se naše življenje razvija, so tesno povezani s potrebo po nepreklicni poti univerzalnega celostnega človekovega razvoja.«
Pričevati v svetu, kjer politika in ideologije želijo razdvajati
Nadškof Paglia je dejal, da nam biografija Jérôma Lejeuna predstavi prek njegovega dela, prepričanj in življenjskih odločitev ter v njegovi človeški, poklicni in družinski razsežnosti. Spomnil je na papeževo udeležbo na vrhu G7, kjer je govoril o umetni inteligenci in miru v svetu, kjer vojna ne grozi le človeškemu življenju, ampak samemu preživetju našega naravnega okolja. »Častitljivi Božji služabnik se je zavedal, da živimo v svetu, kjer politika in ideologije želijo razdvajati, kot to dobro prikaže knjiga. Naloga Akademije je živeti in pričevati o viziji sveta, v katerem je harmonija, ki je zaupana tudi ustvarjalnosti zveze moškega in ženske, dobrodošla in spoštovana, da bi lahko hodili k edinosti in slogi med vsemi. In če je treba to obzorje voditi po nekem merilu, je to merilo prednosti, ki jo je treba dati najšibkejšim in najmanjšim,« je še zatrdil Paglia in sklenil, da so Lejeunove besede »Kakovost civilizacije se meri po tem, kako spoštuje svoje najslabotnejše člane« vedno veljavne.
Lejeune, nepopustljivi zagovornik življenja
Zbrane na predstavitvi knjige so nagovorili tudi Jean-Marie Le Méné, stalni član Papeške akademije za življenje in predsednik Fundacije Jérôme Lejeune v Parizu, Monica Lopez Barahona, predsednica Mednarodne katedre za bioetiko Jérôme Lejeune v Madridu, Giuseppe Novelli, ordinarij genetske medicine in profesor na rimski univerzi Tor Vergata, ter avtorica knjige Aude Dugast.
Jean-Marie Le Méné je med drugim izpostavil, da si je Lejeune v zadnjih trenutkih svojega življenja prizadeval ravno za Papeško akademijo za življenje. Za njenega prvega predsednika je bil imenovan le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. S svoje bolniške postelje je v Rim posredoval imenovanja članov in Boga prosil za čas, da bi lahko postavil trajne temelje. Zavedal se je »sveta, ki je postal nesposoben razlikovati med dobrim in zlim, tudi ko je bilo na kocki človeško življenje«. Bil je »nepopustljivi zagovornik življenja, ki se mu je Janez Pavel II. zahvalil, da je dal pobudo za ustanovitev Papeške akademije za življenje«.
Monica Lopez Barahona pa je predstavila postopek za beatifikacijo Jérôma Lejeuna, ki se je začel leta 2012, ter spregovorila o njegovi poklicni življenjski poti: njegovem neutrudnem delu na področju genetike, zlasti v zvezi trisomijo 21, posvečanju otrokom z Downovim sindromom, odločnem nasprotovanju splavu in evtanaziji. »Lejeunu je bilo vedno jasno, da je zdravnikova dolžnost, ne glede na vero v Boga – ki je v njegovem življenju nedvomno bila v središču –, služiti življenju, varovati in skrbeti za najranljivejše paciente, predvsem nerojene otroke,« je poudarila Lopez Barahona. »Lejeune je vedno ostal zvest resnici. Vedno je razumel, da med vero in znanostjo ni nasprotja, saj nam vera daje razodeto resnico, znanost pa nam pomaga razumeti, kako svet deluje.«
Aude Dugast je izpostavila še Lejeunovo »preroško pričevanje o sočutju na znanstvenem področju«. Kot je dejala, v njem vidimo »akademsko izjemnost in junaško življenje krščanskih kreposti«, »dinamiko, ki gre iz srca k umu in se vrača v srce«. Po besedah postulatorke so Lejeuna vse življenje vodile Jezusove besede: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
