Sporočilo Dikasterija v službi celostnega človeškega razvoja za Nedeljo morja

Sporočilo za nedeljo morja
14. julij 2024

Dragi bratje in sestre v Kristusu.
V Prvem pismu Korinčanom sv. Pavel opiše Cerkev kot telo z mnogimi udi (prim. 1Kor 12,12-27). Opozarja, da tudi manj vidni deli telesa pomembno in nujno prispevajo k njegovemu delovanju in splošni blaginji. V vsem človeštvu so mornarji najmanj vidni. Vendar pa večina tega, kar potrebujemo pride do nas preko njihovih skritih naporov. V morjih doživljajo brezmejno lepoto narave, vendar pa doživljajo tudi telesno, duhovno in družbeno temo.

Ko katoliške skupnosti po vsem svetu na drugo nedeljo v juliju, ki jo poznamo kot Nedeljo morja, dajo priznanje mornarjem, opozarjajo in molijo za vse tiste, ki opravljajo to delo: na posadke ladij, ki prevažajo blago, in tistih, ki so privezane na pomol, na pristaniške delavce, na delavce na vlačilcih in nakladače, na obalno stražo, na osebje, ki se posveča pomorskemu prometu in reševanju, na carinske delavce in ribiče, pa tudi na vse tiste, s katerimi sodelujejo, ter na njihove družine in skupnosti.

Skupno število teh delavcev skupaj z njihovimi družinami zanesljivo znaša nekaj milijonov. Nedelja morja vse te vsakdanje nevidne resničnosti napravi vidne. Tako kot v preteklosti lahko tudi danes oditi na morje pomeni večmesečno ali celo več letno odsotnost od svojega doma in svoje dežele. Tako mornarji kot njihove družine lahko zamudijo pomembne trenutke življenja drugega. Zaradi plače lahko te žrtve postanejo koristne, vendar to koristnost lahko ogrožajo krivice, izkoriščanje in neenakost. Zato je čudovito, kadar dostojanstvo in pravice mornarjev v pristaniščih spodbujajo prostovoljci, kaplani in člani krajevnih Cerkva, ki se posvečajo pastorali morja.

»Daleč od oči, daleč od srca«, je pregovor, ki ga lahko uporabimo za nevidnost mornarjev. Ko papež Frančišek govori o težnji po oddaljenosti in ločenosti drugega od drugega, papež Frančišek pravi: »Prava modrost predvideva stik z resničnostjo. […] po poti krajevnega in svetovnega bratstva lahko hodijo samo svobodni duhovi, pripravljeni na resnična srečanja« (Vsi smo bratje, št. 47, 50).

Pastorala morja lahko na veliko načinov pomaga obrobje postaviti v središče. Na primer: s srečevanjem pomorščakov osebno in v molitvi; z izboljševanjem materialnih in duhovnih razmer delavcev; s pospeševanjem dostojanstva in pravic delavcev; s podpiranjem okrepljenih mednarodnih odnosov in politik za zaščito človekovih pravic tistih, ki potujejo in delajo daleč od svoje družine in svoje dežele.

Cerkev je poklicana služiti vsakemu članu človeške družine. Ker mornarji prihajajo iz vseh držav in ver na svetu, njihovo vključevanje v življenje in služenje Cerkve omogoča rast medsebojnega razumevanja in solidarnosti med vsemi ljudstvi in verstvi.

Moč in spodbudo najdemo v zgledu sv. Pavla, ki je na svojih misijonskih potovanjih veliko časa prebil na morju. Pomembno mesto, v katerem se je Cerkev zakoreninila, je bil Korint, ki je zaradi svojih dveh pristanišč in prekopa zelo obogatel. Bilo je dejavno središče mednarodne trgovine. Različni prebivalci in obiskovalci pristaniškega mesta so srečevali oznanjevalce evangelija, ki so odgovarjali na njihove najgloblje potrebe in jim razodeli neskončno dostojanstvo. Vendar je različnost novih vernikov grozila, da jih bo razdelila. Na takšne težnje je sv. Pavel odgovoril z opozarjanjem na njihovo organsko povezanost in na njihov skupni skromni družbeni status z besedami: »Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu«(1Kor 1,26). Te besede danes spodbujajo Cerkev, da si prizadeva za večjo edinost ne samo med ljudmi, ki so med seboj različni, ampak tudi med ljudmi, ki doživljajo medsebojne spore in napetosti. Kot nas opozarja sv. Pavel, Cerkev ne bi smela bežati pred temi izzivi, če hoče biti zvesta poslanstvu, ki ji ga je zaupal Gospod. Poleg tega večja edinost med verujočimi služi večji edinosti med vsemi ljudstvi in deželami.

Krščanstvo se je po morju širilo v daljne dežele; druge možnosti ni bilo. Danes se lahko Cerkev navdihuje pri prebivalcih obalnih skupnosti, ki so od apostolov in drugih misijonarjev, ki so potovali po morju, prve slišale čisto novo Kristusovo sporočilo. Vsaka nova ladja, ki je prispela, je pomenila več srečanj in več izmenjav, več odprtosti za novost in za velike možnosti onkraj krajevnih obal. Povabilo k sprejemu tujca nas lahko izzove, ko raje ostajamo družbeno in duhovno izolirani. Ne moremo biti odprti za življenjske možnosti, če imamo raje udobnost poznanega. Pot odprtosti je pot upanja.

Vse vabimo, da pogumno opravijo svoj delež pri popravljanju našega skupnega doma in pri rasti v bratstvu in družbenem prijateljstvu. Lahko prepoznamo bistveni prispevek tistih, ki bi sicer lahko ostali nevidni! Podpremo lahko službo sprejemanja tistih, ki potrebujejo uho, ki posluša in prostor, ki bi mu pripadali, varno pristanišče, skupnost, ki sprejema vse tiste, ki si želijo vrniti se domov! Lahko dovolimo, da nas navdihuje zgled medsebojnih izmenjav v življenju pomorščakov! Naj se ljudje morja počutijo del Cerkve, kamorkoli gredo!

Prosimo Marijo, Morsko zvezdo, naj spremlja vse tiste, katerih življenje in delo zaznamuje morje, in naj bo njihova zvezda severnica na poti h Kristusu.

Kardinal M. Czerny DJ,
prefekt Dikasterija v službi celostnega človeškega razvoja.