Kardinal Parolin: Ukrajina se nahaja v temni uri Kalvarije, prosimo za čudež miru

Vatican News

Papeževa bližina in očetovski blagoslov

Kardinal Parolin je homilijo začel z naslednjimi besedami: »Zbrani smo okoli Gospodovega oltarja na tem svetem kraju, kjer kraljuje blažena Devica Marija, ki jo častimo v čudežni podobi iz Berdičiva in jo prebivalci teh krajev že stoletja imenujejo Kraljica in okras ukrajinskih step, podoljskih gričev in volinjskih gozdov«. Ob tem je izrazil svoje veselje, da se udeležuje slovesnosti »kot odposlanec svetega očeta«, ki ga je poslal v Ukrajino, da bi jim zagotovil, da v srcu nosi njihovo deželo in deli njihovo bolečino. Prav tako jim na ta način želi izkazati »papeževo posebno bližino ter posredovati njegov ljubeči očetovski objem in blagoslov«.

Molitev zahvale in prošnje za čudež miru

Večino homilije, z izjemo uvodnega pozdrava in molitve h Karmelski Materi Božji, je v ukrajinskem jeziku prebral msgr. Edward Kawa, pomožni škof lvovske latinske nadškofije. Na začetku homilije je vatikanski državni tajnik poudaril, da je svetišče v Berdičivu skupaj z marijanskim svetiščem v Zarvanici, ki je zelo ljubo grkokatoliški Cerkvi, ta dan »postalo eno izmed duhovnih središč katoliške skupnosti v Ukrajini, iz katerega se k Bogu dvigajo ne le zahvalne molitve za prejete milosti, ampak na poseben način prošnje za to, kar se v očeh mnogih morda zdi nemogoče, za čudež: čudež tako želenega miru!«

Prvi čudež sega v leto 1627

Ob tem je kardinal zapisal, da se je na tem kraju zgodilo več čudežev ter spomnil na prvega, ki sega v leto 1627. Tedaj je bil »Januš Tiškijevič, vojvoda oziroma upravitelj dežel Kijev in Žitomir, zaprt v bitki s Tatari. V zaporu se je zaobljubil, da bo storil dobro delo v čast Bogu in Devici Mariji, če bo osvobojen. Medtem ko je spal, so se mu prikazali neznani menihi, ki so molili k Bogu in Mariji za njegovo izpustitev. Ko je bil osvobojen, je bil prepričan, da se je to zgodilo zaradi božjega posega, zato je v njem dozorela želja, da bi v Berdičivu ustanovil in zgradil samostan za menihe, ki jih je videl v sanjah. Svojo namero je uresničil na tem kraju, potem ko je leta 1630 v Lublinu na praznik Karmelske Matere Božje srečal karmeličane in jih prepoznal kot menihe, ki jih je videl v svojih sanjah.
Cerkev je bila posvečena leta 1642 in ob tej priložnosti so na glavni oltar postavili podobo Marije Snežne, kopijo ikone Salus Populi Romani iz bazilike svete Marije Velike v Rimu. Podaril jo je Januš Tiškijevič, ki jo je najprej hranil doma, leta 1647 pa jo je kijevski škof Stanislav Zaremba razglasil za čudežno, saj je bil po tem, ko je pred njo molil, ozdravljen.«

Kar je ljudem nemogoče, je Bogu mogoče

Vatikanski državni tajnik je na ta dejstva spomnil zato, da bi tudi danes vse »utrdila v veri, da je to, kar je ljudem nemogoče, Bogu mogoče«. Po njegovih besedah je to »resnica, ki preveva vse strani Svetega pisma in ki jo izreče nadangel Gabriel pri oznanjenju: "Bogu ni nič nemogoče" (prim. Lk 1,37)«.
Kardinal Parolin je v nadaljevanju homilije zbrane povabil, naj se s to gotovostjo v srcu zaustavijo pri skupnem razmišljanju ob prebrani Božji besedi, ki razsvetljuje, tolaži in spodbuja na poti krščanskega življenja. Najprej se je zaustavil ob prvem berilu iz Prve knjige kraljev, ki opisuje zadnji del pripovedi, ki je poznan kot daritev preroka Elija na gori Karmel. »Pod kraljem Ahabom, "ki je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, bolj kot vsi, ki so bili pred njim" (1 Kr 16,30), je Izrael opustil Gospodova pota in služil lažnim bogovom. Prerok Elija je nato napovedal, da bo velika suša, in res se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev, kar je povzročilo strašno lakoto v deželi (prim. 1 Kr 17,1). Nato je Elija po Gospodovem ukazu na gori Karmel zbral kralja Ahaba, Izraelce ter Baalove in Ašerine preroke in pred njimi ponovno zgradil Gospodov oltar, nanj položil žgalno daritev in goreče molil: "Usliši me, Gospod, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!" Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku. […] Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: "Gospod je Bog, Gospod je Bog!" (1 Kr 18,37-39).« Veliki čudež, opisan v tem odlomku, po besedah vatikanskega državnega tajnika ni toliko »božji ogenj, ki je padel z neba, ampak spreobrnjenje človeškega srca, oziroma ogenj milosti, ki spremeni njegovo notranjost«.

Preroško poslanstvo Cerkve v Ukrajini

Kardinal Parolin je prepričan, da je danes tudi Cerkev v Ukrajini poklicana k preroškemu poslanstvu, ki je podobno Elijevemu: »da poziva k nenehni molitvi, da bi Bog spreobrnil srca tistih, ki so se oddaljili od njegovih poti in postali sužnji lastnega napuha, sejejo nasilje in smrt ter v drugih osebah teptajo dostojanstvo Božjih otrok, o čemer govori sveti Pavel v odlomku iz pisma Galačanom v drugem berilu«. Zato je kardinal navzoče spodbudil, naj »Boga, ki edini lahko spreobrne človeško srce«, vztrajno prosijo, naj »tistim, ki gradijo mir, podeli vztrajnost pri njihovi nameri, tiste, ki ga ovirajo, pa naj ozdravi sovraštva, ki jih muči«. »Resnično moramo prositi Gospoda, Njega, ki je nebeški zdravnik, naj nas ozdravi teh smrtonosnih bolezni in nam dá namesto kamnitega srca meseno srce,« je še dejal vatikanski državni tajnik in spomnil, da prvo berilo govori še o enem čudežu: nenadoma nebo zatemnijo oblaki in veter, pade pa obilen dež (prim. 1 Kr 18,45). »Iz nečesa, kar je bilo prej nevidno in se je zdelo majhno in nepomembno – iz oblačka, majhnega kot človeška dlan (prim. 1 Kr 18,44) –, je Gospod privabil obilen in močan dež ter prinesel olajšanje požgani zemlji in izčrpanemu ljudstvu.
To ni nič drugega kot povabilo, naj nikoli ne izgubimo zaupanja in upanja v Boga, še posebej danes, ko se zdi, da zlo prevlada, ko vojne grozote in bolečina številnih žrtev ter množično uničenje omajujejo vero v božjo dobroto, ko nam omahujejo roke in nimamo več moči niti za molitev. Dopustimo, da nas potolaži Božja beseda, ki nas vedno spominja, da je to, kar je ljudem nemogoče, Bogu mogoče«.

Iz teme velikega petka se je odprla zarja velike noči

Po kardinalovih besedah tudi evangelij ponavlja podobno sporočilo kot prvo in drugo berilo: da je to, kar je ljudem nemogoče, Bogu mogoče. »Evangelij nam predoči pohujšanje križa, ki nam prikliče v spomin krutost človeških dejanj ne samo proti ljudem, ampak tudi proti Bogu samemu. Tisti večer velikega petka se je zdelo, da je vsega konec: greh je zmagal, smrt je opravila svojo žetev, Kristus je bil odstranjen in njegovo delo, da bi človeško bitje postalo pravi človek, to je podoba Boga in njegovega Sina, je propadlo. Tako so mislili mnogi, vendar pa "Bogu ni nič nemogoče": iz teme velikega petka se je odprla bleščeča zarja velike noči: Jezus, križani, je vstal!«

Kristusovo vstajenje: dokaz, da Bogu ni nič nemogoče

Ob tem je vatikanski državni tajnik poudaril, da Ukrajina v tem trenutku živi temno uro Kalvarije. »Resnično je srce parajoče, ko pomislimo, da medtem ko smo mi tukaj, v drugem delu države potekajo spopadi in bombardiranje ne preneha. Čeprav je na obzorju še vedno težko zaznati velikonočno luč miru, Kristusovo vstajenje, ki je dokaz zmage življenja, krepi našo vero in naše upanje ter nam razodeva, da smrt ne bo imela zadnje besede. Čudež Kristusovega vstajenja je največja potrditev, da je to, kar je ljudem nemogoče, Bogu mogoče,« je izpostavil kardinal Parolin ter dodal, da je Jezus v zadnji uri svojega zemeljskega življenja storil izjemno gesto ljubezni: svoji materi izroči učenca, ki ga je ljubil.

Marija nas vedno spremlja h Kristusovemu vstajenju

»Besedilo ne navaja imena učenca, zato je vsak izmed nas poklican, da se prepozna v njem. Lepo in tolažilno je vedeti, da Gospod v podobi učenca vsakega od nas zaupa skrbni nežnosti svoje matere. Na Golgoti, ob vznožju križa, je Marija svoje materinstvo razširila na vse ljudi, s Kristusovo smrtjo prerojene za življenje, ki se ne bo nikoli končalo (3. hvalospev pri mašah Device Marije). Božja Mati nam ne stoji ob strani samo tedaj, ko smo ob Jezusovem križu ali ko z naporom nosimo svoje osebne križe, ampak nas nežno spremlja k njegovemu veličastnemu vstajenju.«

Marija, ki kaže pot k Jezusu

Da je to res, po Parolinovih besedah dokazuje tudi podoba Božje Matere v svetišču v Berdičivu. »Marija je upodobljena kot Hodegetrija, to je kot tista, ki kaže pot k svojemu sinu Jezusu, ki v njenem naročju dviga roko, da bi nas blagoslovil. Njen očarljiv materinski obraz odseva božjo lepoto in dobroto ter nas vabi v intimno občestvo z Bogom. Njene oči, polne nežnosti in ljubezni, so milo obrnjene k vsakemu izmed nas in nas želijo vse objeti. Zlata zvezda na njeni rami nam pravi, da tako kakor zvezda danica naznanja zoro, tako Marija naznanja Jezusa, ki je Luč, ki razsvetljuje pot našega življenja. V levi roki drži bel robček, simbol njene čistosti in pripravljenosti, da tolaži žalostne ter obriše naše solze. Karmeličanski škapulir, ki ga drži v desni roki, pa kaže njeno pripravljenost, da nam zagotovi varno zavetje.«

Molitev za mir v Ukrajini

Vatikanski državni tajnik je zbrane povabil, naj na priprošnjo Božje Matere skupaj molijo »za mir v dragi Ukrajini. Ona, ki je v svojem življenju prejela različne potrditve, da Bogu ni nič nemogoče (prim. Lk 1,37), naj svojemu Božjemu Sinu izroči naše prošnje za mučeno ukrajinsko ljudstvo«.
»O, presveta Mati, daj, da bodo imeli otroci in mladi mirno in gotovo prihodnost; da bodo družine ognjišča ljubezni; da bodo ostareli in bolni v trpljenju prejeli tolažbo in olajšanje; da bodo tisti, ki branijo svojo domovino, obvarovani pred napadi zla; da se bodo vojni ujetniki vrnili v objem svojih dragih in da bodo žrtve sprejete v nebeško kraljestvo.«

Molitev h Karmelski Materi Božji

Homilijo v svetišču Berdičiv je kardinal Parolin sklenil z najstarejšo molitvijo, napisano v čast Karmelski Materi Božji: »Cvet Karmela, cvetoča trta, sijaj neba, samo ti si Devica Mati. Močan oklep bojevnikov, vojna divja: postavi škapulir v obrambo. O, ključ in vrata raja, daj nam priti tja, kjer si ovenčana s slavo!«