Pred 90 leti je umrl Gianfranceschi, prvi direktor Radia Vatikan
Vatican News
Giuseppe Gianfranceschi se je rodil leta 1875 v kraju Arcevia v srednje-vzhodni Italiji. Po srednji šoli se je vpisal na fakulteto za inženirstvo v Rimu. Njegovi vrstniki se ga spominjajo kot veselega, marljivega in prijaznega fanta. Na začetku četrtega letnika je po duhovnih vajah zaprosil za sprejem k jezuitom.
Po končanem teološki formaciji je diplomiral iz filozofije, nato pa študiral tudi matematiko in fiziko. Leta 1909 je bil posvečen v duhovnika. Posvetil se je poučevanju, najprej kot srednješolski učitelj na Inštitutu Massimiliano Massima v Rimu, nato pa kot profesor astronomije in fizike na Univerzi Gregoriana. Medtem je svojo izobrazbo dopolnil s študijem teologije, najprej na Nizozemskem v Valkenburgu in nato na Gregoriani, kjer je leta 1910 tudi diplomiral iz teologije.
Po pridobitvi profesure za eksperimentalno fiziko se je posvetil raziskovalnim projektom, ki so ga pripeljali do pomembnih rezultatov. Posvečal se je področju akustike, elektrofizike in merjenja hitrosti Zemlje. Pri svojem delu je bil vsestranski in pronicljiv, pozoren do novosti, ne da bi prikrival njihove omejitve in kritičnost. Bil je zvest tradiciji in odprt za prenovo, če je to bilo v dobro skupnosti. P. Gianfranceschi je bil zelo zavzet tudi kot rektor cerkve svetega Ignacija v središču Rima, pristen in uravnotežen redovnik ter zavzet iskalec Boga.
Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Papeške akademije znanosti "I Nuovi Lincei", kar je ostal do svoje smrti. Posvetil se je predvsem prenovi Akademije ter širjenju in kritiki novih dosežkov v fiziki, in sicer relativnostne in kvantne teorije. Papeška akademija, ki je po letu 1870, ko je bil Rim priključen Italiji, precej nazadovala, je pod Gianfranceschijevim vodstvom ponovno zaživela, k čemur je pripomogla tudi pozornost papežev Benedikta XV. in Pija XI. Za Akademijo se je začelo obdobje intenzivnega znanstvenega komuniciranje, vanjo pa so bili sprejeti tudi novi člani mednarodnega slovesa, med njimi Guliermo Marconi.
Gianfranceschi je bil pozoren na napredek kulturne in posodablja svoja spoznanja. Če pogledamo njegovo izjemno bogato bibliografijo, najdemo več kot sto petdeset del, objavljenih v najpomembnejših znanstvenih revijah tistega časa, v katerih izpostavlja svoje pomembne dosežke.
Leta 1928 je kot kaplan in strokovnjak sodeloval v drugi odpravi generala Umberta Nobila na severni tečaj. O tej težki izkušnji je zapustil dnevnik, v katerem je zapisal svoje vtise. Dnevniški zapisi so dragocena kronika dogodkov, obenem pa pričujejo o njegovi pozornosti in ljubezni do bližnjega.
Leta 1929 je papež Pij XI. naročil Marconiju, naj v Vatikanu postavi radijsko postajo, katere vodenje je 21. septembra 1930 zaupal Gianfranceschiju. 12. februarja 1931 je prek radijskih valov prvič potekal prenos papeževih besed, ki jih je slišal ves svet. Marconi je sam izjavil, da je za tisti čas bil dosežen izjemen uspeh. Tako se je začelo prijateljstvo in sodelovanje med Marconijem in Gianfranceschijem, katerega vrh je bila izgradnja prvega stabilnega kratkovalovnega radijskega mostu na svetu, ki je bil leta 1933 nameščen med Castelgandolfom in Vatikanom. 19. aprila 1931 je Gianfranceschi imel prvo radijsko znanstveno oddajo v latinščini z naslovom Scientiarum nuncius radiophonicus, v kateri je govoril o nekaterih zadnjih znanstvenih rezultatih ter poročal o svojih eksperimentalnih raziskavah radijskih valov, ki jih je opravil skupaj z Marconijem.
