Predavanje Gallagherja v Ogleju na temo Aquileia Magistra Pacis

Msgr. Paul Richard Gallagher

Oglej Magistra Pacis
Kontrapunkt k diplomaciji Svetega sedeža

Ekscelence,
gospod predsednik dežele Furlanija Julijska krajina,
spoštovane civilne in vojaške oblasti,
odlični gostje,
gospe in gospodje.
Prisrčno pozdravljam njegovo ekscelenco Carla Maria Redaellija, goriškega nadškofa metropolita in se mu zahvaljujem za povabilo, da vam ob slovesnosti prvih oglejskih mučencev ponudim nekaj razmislekov o diplomaciji Svetega sedeža s posebno pozornostjo na zgodovino in sedanjost tega obmejnega področja.

Po slovitem izrazu argentinskega pesnika Francisca Luisa Bernárdeza, ki je zelo ljub papežu Frančišku, »to, kar je cvetočega na drevesu, živi iz tega, kar je pokopano.«[1] V tem smislu ima velik del srca Evrope starodaven dolg do svetega Mohorja, prvega škofa tega mesta, in Fortunata, njegovega diakona. Iz rodovitnega semena njunega pridiganja, orošenega s krvjo mučeništva, je vzcvetela »oglejska Cerkev mati, iz katere so vzklile Cerkve severovzhodne Italije, pa tudi Cerkvi v Sloveniji in v Avstriji, pa tudi nekatere Cerkve na Hrvaškem in na Bavarskem ter celo na Madžarskem.«[2]

Slovesno obhajanje vaših svetih zavetnikov je daleč od tega, da bi nostalgično poudarjalo slavno preteklost, ki je sedaj izgubljena, pač pa nas spodbuja k resničnemu »spominjanju« - v skladu s svetopisemskim izrazom – to je k »aktualiziranemu spominjanju« slavnega izročila, ki je tukaj imelo svoje utripajoče srce, katerega zreli sadovi lahko še danes, čeprav v korenito spremenjenih okoliščinah, hranijo človeški razum in ustvarjalnost, da spodbujajo izgradnjo pravičnega svetovnega reda.

Ko je sv. Pavel VI. leta 1972 obiskal Oglej, je ideal povezanosti označil kot eno »velikih lekcij«,[3] ki jih daje to slovito mesto. Skozi svojih več kot dva tisoč let zgodovine, v kateri so se obdobja velikega sijaja izmenjavala z obdobji globoke dekadence, je namreč Oglej razvil posebno občutljivost za mir, razumljen kot »urejeno slogo med ljudmi«,[4] ko se je naučil urejati »nesoglasja, izhajajoča iz razlik v jeziku, kulturi in rodu.«[5] To pojasnjuje temo, izbrano za današnji govor, »Oglej, Magistra Pacis«, ki se sicer tudi dobro vključuje v ciklus dogodkov in pobud, ki jih je vaše mesto v tem letu posvetilo ravno miru.

Moje predavanje namerava zajemati pri Oglejskih koreninah, kolikor nam omogočajo dostop »do tistih pridobitev, ki so (prebivalcem teh dežel) pomagale na pozitiven način iti preko zgodovinskih križpotij, s katerimi so se srečevali.«[6] Nadalje se bom zadržal pri poudarjanju sozvočja idealnega kontrapunkta med vrednotami oglejskih ljudi in tipičnimi značilnostmi papeške diplomacije. Nazadnje bom omenil nekaj sodobnih scenarijev, kjer si Sveti sedež prizadeva, da bi načela, ki ga spodbujajo, prevedel v prakso v poskusu, da bi prispeval k graditvi miru.

1. Pri Oglejskih koreninah: poklicanost k srečanju in slogi
Oglej, strateško vojaško in trgovsko središče, »moenibus et portu celeberrima«[7], je vse od svoje ustanovitve leta 181 pr. Kr. izstopalo kot izjemno svetovljansko križišče ljudi in idej, »Rimska vrata na Balkan in na Vzhod«, kar je olajšalo širjenje umetniških, kulturnih in kultnih vplivov, ki so bili sproti predelani in prilagojeni krajevnim razmeram«.[8]

Nenehna izmenjava dobrin, kapitala, ljudi in informacij, ki se je dogajala na tem področju, je bila naklonjena stalnemu spreminjanju geopolitičnih meja Venetia et Histria, ki sta se od skorajda neprepustnih meja postopoma spremenili v prepustne meje, kar je naravno privedlo do osmoze in soočenja.

Kljub zatonu Zahodnega rimskega cesarstva in postopnemu uveljavljanju dveh civilizacij – latinske in germanske – ki sta si bili pogosto v nasprotju, je Oglej v krščanskem obdobju znal ponoviti svojo izredno poklicanost k slogi med ljudstvi, ko se je projiciral kot »novo gonilno središče evropskega duha.«[9] Metropolitu tega mesta so »škofje dokaj oddaljenih Cerkva ponudili svojo pokorščino, sprejeli njegovo izpoved vere, se združili  … v nerazdružljive vezi cerkvenega, verskega, liturgičnega, disciplinskega in celo arhitektonskega občestva.«[10]

Krščanska kèrygma, ki je v Oglej prišla preko Cerkve v Aleksandriji v Egiptu, se  je kot življenjski sok širila v obmejne dežele in je postopoma stopala v stik z raznovrstnimi ljudstvi in kulturami ter jih naredila za soudeležene v skupni zgodovini, ki jih je onstran posameznih nacionalnosti znala združevati in s tem začela ustvarjalnosti najvišjih vrhov na vseh področjih misli, duhovnosti in umetnosti.

Izvirnost oglejske verske izkušnje – ki se je morala zelo hitro spoprijeti z doktrinalnimi pastmi arijanstva, pozneje pa z ostrimi spori med škofovskimi sedeži za nadzor nad ozemljem – je posvetila tipične značilnosti »ljudi vmes«: duha sprejemanja in sobivanja, umetnost dialoga in soočenja, sposobnost ovrednotenja spodbud, ki so prihajale od zunaj. Gre za dediščino družbenih in duhovnih vrednot, ki so tako, kot tukaj ohranjeni čudoviti mozaiki, preživele vdore, ropanja, vojne in potrese, ter občasno ponovno nedotaknjene in žive vstanejo v zavesti tega ljudstva.

V srednjem veku je ideal združenosti ob spoštovanju različnosti ponovno zasijal v izkušnji patriarhata, ki ga imajo strokovnjaki za »privilegiran observatorij za preučevanje zapletenih identitetnih dinamik v moči skupnih značilnosti, ki so ga opredeljevale kot ozemeljsko entiteto … iz tega se izoblikuje zapleten in mnogovrsten mozaik, v katerem identiteta ni monoliten blok, ampak prelivajoča se prizma, ki se spreminja in od časa do časa pokaže svoje različne ploskve.«[11]

V zvezi s tem je značilen proces oblikovanja patriarhalnega obreda, ki je bil več kot tisoč let eden od najbolj živih in izvirnih izrazov liturgije Zahodne Cerkve. Po mnenju učenjakov naj bi to bil rezultat treh odločilnih zgodovinskih trenutkov med 4. in 11. stoletjem, od katerih je vsak dal svoj ustvarjalen prispevek. Zlasti v ustvarjanju cerkvene glasbe so se zahodne prvine liturgičnega petja zlivale z vzhodnjaškimi vplivi, zlasti aleksandrijskimi in maloazijskimi, med katerimi izstopajo »poudarjeni vplivi melodij, ki izhajajo iz bizantinskega, sirskega, slovanskega in turškega petja.«[12]  Lahko bi rekli, da starodavni oglejski obred predstavlja jasen zgled kulturnega in duhovnega posredovanja, edinosti v različnosti, pogumnega povezovanja mnogovrstnih identitet, vendar daleč od njihove homologacije in posledičnega izginjanja razlik.

Ne da bi zanemarili razprtije in nasilne fevdalne boje, ki so od znotraj izčrpavali štiri stoletja patriarhalne vladavine, se mi zdi na tem mestu pomembno ponovno poudariti njen značaj »enkratne izvirne večkulturne izkušnje, v kateri je duhovna razsežnost znala preseči objektivno različnost in razdrobljenost etničnih, jezikovnih in političnih skupin, in uspela vsiliti višjo potrebo po poenotenju v skupnih človeških vrednotah, kot so sobivanje, iskanje skupnih točk, s preseganjem manihejskih oblik. Učinki niso bili samo duhovni, ampak tudi družbeni in politični, kar je zagotovilo daljša obdobja miru in napredka.«[13] To zlasti ponazarja ustanovitev Parlamenta domovine Furlanije, ki je deloval od dvajsetih let trinajstega stoletja, pa do nastopa Napoleonove uprave leta 1805, ki naj bi skupaj s Konstitucijami, ki jih je leta 1366 razglasil patriarh Marquardo di Randek, urejale civilno sožitje v prihodnjih stoletjih,  s čimer so zasajali poganjke evropske demokracije.

V 20. stol. je poklicanost k srečevanju in slogi, zakoreninjena v Oglejskih prebivalcih, večkrat zasijala v temi delitev, ki jih je vsiljevala hladna vojna.

To dokazuje, kar se je zgodilo 13. avgusta 1950, samo dve leti po izgradnji goriškega zidu, ko se je Jugoslavija odločila, da bo »odprla vrata« Rdeče hiše, mejnega prehoda z Novo Gorico, in na tisoče ljudem omogočila, da so spet objeli svoje drage na italijanskem ozemlju, in pa da so nabavili proizvode, med drugim sirkove metle, po katerih je ta znamenita nedelja dobila ime. Ni bilo naključje, da se je to zgodilo med jubilejnim letom. V njegovi napovedni buli je Pij XII. rotil Boga, »da bi se povsod […] čim prej povrnil mir […]; tako da bi se različni družbeni sloji, ko bi pogasili sovraštvo in pomirili nesoglasja, združili v pravičnosti in v bratski slogi.«[14] Pomenljivo je, da je ta molitev naredila preboj tam, kjer je samo uporaba besede »vera« povzročila nelagodnost.

Drugo pričevanje nosi datum 17. novembra 1965, ko se je mladi župan Gorice Michele Martina srečal s predsednikom Skupščine občine Nova Gorica Jožkom Štrukljem. Zapisnik tega zgodovinskega srečanja priča o pogumu in daljnovidnosti dveh tvorcev miru, ki sta v malo več kot dveh urah za več desetletij prehitela zgodovino. Zapiski govorijo o »srečanju med obmejnimi mesti«, ki sta prepoznali svojo pripravljenost na sodelovanje. Da pa je to srečanje poživljal globlji ideal, lahko doumemo iz Štrukljevih zaključnih besed: »vse bo treba storiti, da bo prišlo do srečanja med ljudmi, da meja ne bo ločnica […], kakor se čuti v Rimu in v Beogradu.«[15] S tem dejanjem sta »Italijan, katoličan in »mešane« krvi, in Slovenec, komunist in ateist, svoje razklane in deloma sovražne skupnosti projicirala proti obzorju solidarnosti in miru«,[16] v prepričanju, da se bo prihodnost uresničila v »združitvi različnih evropskih kultur.«[17]

Nekaj mesecev pozneje, maja 1966, je Martina pod častnim predsedovanjem Giuseppeja Ungarettija organiziral Prvo srednjeevropsko kulturno srečanje na temo poezije, ki se ga je udeležilo šest delegacij pesnikov, trije iz zahodnih in troje iz vzhodnih držav. Ta odmev bratstva je slišal celo Willy Brandt, ki je poleti 1967 povabil goriškega župana v Berlin, da je dva tisoč delegatom generalnih stanov evropskih občin razložil, kaj se je tukaj zgodilo.

Ta tretji dogodek povezuje preteklost s prihodnostjo Gorice in Nove Gorice, ki sta popolni dedinji oglejskega duha in bosta leta 2025 skupaj Evropska prestolnica kulture. In vesel sem, da se bo to nadaljnje znamenje sloge med ljudstvi še enkrat zgodilo v času jubileja, ki ga je papež Frančišek napovedal v znamenju upanja, »kot želja in pričakovanje dobrega.«[18]

Dolga zgodovina sobivanja, srečevanja in dialoga na tem obmejnem področju, kljub globokim ranam, ki so jih v srca ljudi zadali tokovi razjarjenih nacionalizmov, se ponuja kot zrel zgled vesoljnega bratstva, pri katerem bi se morala sedanja Evropa še naprej navdihovati, da bi s potrpežljivostjo in zaupanjem sejala mir.

2. Oglejski kontrapunkt papeški diplomaciji
Da je oglejski duh oblikoval osebnosti, predane srečanju, dialogu in posredovanju, potrjujejo sloviti furlanski ministri, diplomati in vojaki, ki so se že od srednjega veka odlikovali zaradi svoje etnične in jezikovne mnogostranskosti,[19] ki je značilna za ljudstvo tega področja, ki kot orel z razprostrtimi perutmi »zna v sebi združevati Vzhod in Zahod, ne da bi ju pomešal.«[20]

Sveti sedež pa goji globoko hvaležnost za sijajne cerkvene ljudi iz Furlanije Julijske krajine, ki so mu služili na različnih koncih sveta, zajemajoč iz plemenitih vrednost oglejskega izročila. Blesteč zgled tega je delo msgr. Luigija Faiduttija (1861 – 1931) in nadškofa Antonina Zacchinija (1864 – 1935) v zapleteni verski in politični panorami novonastalih baltskih republik, kakor tudi dragocen prispevek kardinala Guida Del Mestrija (1911 – 1993) tako imenovanega vatikanskega Ostpolitika. Pred njim je bil sijajen lik Božjega služabnika Celsa Costantinija (1876 – 1958), kardinala »absolutne superiornosti« - kakor ga je opredelil sv. Janez XXIII. – ki so ga njegove izrazite diplomatske sposobnosti naredile za potrpežljivega tkalca odnosov med Svetim sedežem in Kitajsko. V moči svojih umetniških kompetenc je v tem mestu naredil prve korake svoje duhovniške službe kot regent in konservator bazilike med pretresi prve svetovne vojne. Iz tistega nemirnega obdobja se je spominjal, da »so vsi prihajali v Oglej, da bi se srečali z obličjem starodavne Matere.«[21]

Ti liki duhovnikov in škofov nam omogočajo, da dojamemo sozvočje med dediščino združujočih se vrednot, ki jih lahko povežemo z duhom Ogleja, in potezami diplomacije Svetega sedeža, ki je poklicana, da po različnih scenarijih dela za »razvoj občestva razlik«[22] z umirjanjem sporov in tkanjem sloge. V temelju takšnega pristopa je zakoreninjeno globoko prepričanje, da zaprtost in osama povzročata družbe brez življenja, nesposobne vdihovati kisik dialoga in srečanja, ki sta trdna uvoda v pristno izgradnjo miru.

Če svoj pogled razširimo na trenutni mednarodni kontekst, diplomacije spričo nasilja in vedno širšega zatekanja k orožju kot sredstvu za reševanje sporov mukoma vršijo svojo tradicionalno posredniško vlogo, pogosto zaposlene samo z zasledovanjem dejstev, vendar pa brez moči, ki bi bila sposobna »preprečiti vzroke, ki lahko sprožijo vojni spopad, kakor tudi odstraniti tiste kulturne, socialne, etnične in verske situacije, ki lahko ponovno začnejo komaj končane krvave vojne, pri čemer bi dajale prednost spravi med stranmi.«[23]

Na tem razdrobljenem in večpolarnem obzorju papeška diplomacija, čeprav se predstavlja kot stvarnost, ki je strukturirana po predpisih mednarodnega prava, deluje kot moralna sila brez geopolitičnih želja in je pozorna, da ne podpira strankarskih interesov, vendar pa zaradi tega ni brezbrižna do pričakovanj in konkretnih potreb ljudi, do obupanega krika krhkih in zavrženih, tako da postane njihov glas in odmev. Zato je Svetemu sedežu »posebej pri srcu spremljanje poti tistih, ki hrepenijo po miru, ki iščejo spravo, ki želijo pozitivno graditi boljšo prihodnost za svojo državo, tako da celijo rane preteklosti, ki še vedno žgejo živo meso ljudstev.«[24]

Tako postane mogoče zelo natančno prebrati značilne poteze oglejskega duha v drži papeškega diplomata: v spodbujanju dialoga z vsemi, vključno s tistimi sogovorniki, ki veljajo za neprijetne ali nelegitimne za pogajanja; v njegovem nagnjenju k uporabi skrajne ponižnosti in potrpežljivosti, da bi razvezal na videz nerazrešljive vozle; v prizadevanju, da bi »zakrpal najšibkejša znamenja dobre volje sprtih strani in tako začel pomiritev.«[25]

Mar to niso značilne poteze »diplomacije usmiljenja«? Navsezadnje je dodana vrednost papeške diplomacije ravno »usmiljenje kot konstruktivni dejavnik in porok mednarodnega reda«,[26] ki je edini resnično sposoben zdrobiti verigo sovraštva in maščevanja ter dezaktivirati peklenske stroje človeškega napuha in ošabnosti, ki je »vzrok vsake vojskujoče se volje.«[27]

Ko je papež Frančišek leta 2017 govoril v FAO, je postavil nedvoumno vprašanje: »Ali je preveč razmišljati o uvedbi kategorije ljubezni v jezik mednarodnega sodelovanja, ki se izraža kot zastonjskost, enakost v obravnavi, solidarnost, kultura daru, bratstvo, usmiljenje?«[28] In je dodal: »Ne moremo delovati samo, če to počnejo drugi, in se ne omejiti na sočutje, saj se sočutje ustavi pri pomoči v izrednih razmerah, medtem ko ljubezen navdihuje pravičnost in je bistvena za uresničevanje pravičnega družbenega reda med različnimi stvarnostmi, ki si želijo tvegati medsebojno srečanje.«[29]

Sklicevanje na evangeljsko načelo usmiljenja kot zlato pravilo diplomatske dejavnosti Svetega sedeža nam omogoča tudi, da izpostavimo njeno resnično duhovno naravo. Če namreč po eni strani posreduje, da bi zagotovila svobodo Cerkvi, si po drugi strani prizadeva za sodelovanje z državami in mednarodnimi organizacijami pri reševanju velikih problemov človeštva, ko si prizadeva za zaščito človekovega presežnega značaja in njegovih temeljnih pravic, kakor tudi za uveljavljanje najvišjih moralnih in družbenih vrednot.

V tem smislu v sozvočju z dragocenim naukom Ogleja, katerega zgodovina pojasnjuje, da »verstva niso problemi, ampak so del rešitve za bolj ubrano sobivanje«,[30] Sveti sedež še naprej opozarja, da »iskanje presežnosti in sveta vrednota bratstva lahko navdihneta ter osvetlita odločitve, ki jih je treba sprejeti v kontekstu geopolitičnih, družbenih, gospodarskih, ekoloških kriz, v bistvu pa duhovnih kriz, ki zaznamujejo številne sedanje ustanove, tudi demokracije, in izpostavljajo nevarnosti varnost in slogo med ljudstvi.«[31]

3. Delovanje Svetega sedeža za mir: aktualni scenariji
Če ideja miru kot sloge med ljudstvi predstavlja eno od »visokih lekcij« Ogleja, pa je »biti orodje miru«[32] »najvišji naziv plemenitosti in koristnosti diplomatske službe«[33] na splošno in posebno še Svetega sedeža. Izkušnje papeške diplomacije pri njeni redni dejavnosti s tem v zvezi so številne in različne. Gre za vsakodnevne izjave in pobude, ki pogosto ostanejo daleč od žarometov in poročil, v skladu s tistim evangeljskim duhom, da je treba takšna dela vršiti brez razkazovanja.

Najprej, če na hitro pogledamo potekajoče spore – od Ukrajine do Palestine, Izraela, Azerbajdžana, Mjanmara, Etiopije, Sudana, Jemna – lahko opazimo nekaj stalnic diplomatske dejavnosti Svetega sedeža, kljub raznovrstnosti omenjenih scenarijev. Vedno se namreč vključuje kot subjekt super partes, »da bi združevala različne ideje, nasprotujoča si politična stališča, verske poglede in celo različne ideologije«;[34] posreduje, »da bi podprla mirovno idejo, sad pravičnih odnosov, spoštovanja mednarodnih pravil, zaščite temeljnih človekovih pravic, začenši z zadnjimi, z najbolj ranljivimi«;[35] aktivira se na humanitarni ravni, da bi na primer podprla napore za obnovitev družbenega življenja na odročnih in pogosto pozabljenih krajih, ali da bi olajšala vrnitev ukrajinskih otrok in izmenjavo vojnih ujetnikov med Rusijo in Ukrajino, kakor tudi da bi spodbudila osvoboditev izraelskih talcev na območju Gaze.

V vsakem vojnem scenariju Sveti sedež ne neha poudarjati, da načelo človeškosti, ki je vklesano v srca vseh ljudi in vseh ljudstev, nikoli ne more biti ogroženo v imenu vojaških potreb, ki brez razlike prizadenejo civilno prebivalstvo. Kot je opozoril papež Frančišek v svojem zadnjem govoru članom diplomatskega zbora, »se morda ne zavedamo, da civilne žrtve niso »kolateralna škoda«. To so moški in ženske z imeni in priimki, ki izgubijo življenje. To so otroci, ki ostanejo sirote in brez prihodnosti. To so ljudje, ki trpijo lakoto, žejo in mraz ali so pohabljeni zaradi moči sodobnega orožja. Če bi nam uspelo, da bi vsakega izmed njih pogledali v oči, da bi jih poklicali po imenu in priklicali v spomin njihovo osebno zgodovino, bi vojno videli takšno, kot je: nič drugega kot velikanska tragedija in 'nepotrebna morija', ki prizadene dostojanstvo vsakega človeka na naši zemlji.«[36]

Drugič, oglejska lekcija o negovanju »spoštljivega in pozitivnega odnosa do različnih etničnih skupin v univerzalističnem duhu, odprtim za solidarnost«,[37] ne more prezreti podpore Svetega sedeža pri procesu vključevanja zahodnega Balkana v Evropsko unijo.

Znano je, da je padec berlinskega zidu, širjenje in popuščanje diplomatskih odnosov, do katere je prišlo predvsem med papeževanjem Janeza Pavla II., predstavljalo naravno predpostavko za razvoj konkordatske dejavnosti v državah, v katerih je sprememba političnega sistema prinesla tudi drugačen odnos do verstev in do Katoliške Cerkve. V zvezi s tem sporazumi, podpisani od leta 1996 z večino balkanskih držav, ki so nastale ob razpadu bivše Republike Jugoslavije, predstavljajo verodostojna sredstva odgovora na etnična in konfesionalna nasprotja, ki jih povzroča kratkovidno pojmovanje narodnosti, in tako pomenijo pozitiven razvoj pri utrjevanju pravne države in demokratičnih načel, začenši z načelom verske svobode.

Apostolska potovanja papeža Frančiška v Albanijo (2014) ter Bosno in Hercegovino (1015), v Bolgarijo in Severno Makedonijo (2019) so še dodatno okrepila bližino in podporo Svetega sedeža pri sodelovanju in izmenjavi teh držav z Evropo. Temu se prištevajo tudi uradni obiski, ki sem jih v teh letih lahko opravil v vseh balkanskih prestolnicah in spodbujal prizadevanja civilnih in verskih oblasti, naj pospešujejo bratsko sožitje med etničnimi skupinami in verstvi v razlikah in v medsebojnem spoštovanju. Bilo bi namreč kontraproduktivno, če bi želja po evropski integraciji podcenila ali prezrla »odpore, na katere lahko naletimo na tej poti: včasih so povezani s starodavnimi in nepomirjenimi nesoglasji, z nerazumevanji, ki potrebujejo dodatna pojasnila, s pretanjeno skušnjavo, da bi ljubezen do domovine spremenili v pretiran nacionalizem, z nevarnostjo, da bi obramba lastne identitete sovpadala z izključevanjem identitete drugega.«[38]

Nazadnje nas oglejska lekcija o odprtosti in sprejemanju različnih ljudstev in kultur spodbuja k razmisleku o migracijski krizi na zahodno balkanski poti, ki zadeva tudi te dežele. V zadnjih letih skuša deset in deset tisoč ljudi – med katerimi so mnogi mladoletni brez spremstva – prečkati meje različnih balkanskih držav, da bi ubežali preganjanju, vojnam, spopadom ali bedi in našli nove priložnosti za življenje ali varno zatočišče. V tem okviru je presenetljivo, da »(se zdi), da je gradnja zidov in vračanje migrantov v nevarne kraje, edina rešitev za upravljanje človeške mobilnosti.«[39] Ta pojav nas izziva k razmišljanju o sodobnem dojemanju meja kot linij identitetnih razmejitev, kjer so različnosti razlog za nezaupanje, nezaupljivost in strah: »Kar prihaja od tam, ni vredno zaupanja, ker ni znano, ni domače, ni del vasi. Je območje, ki velja za »barbarsko«, s katerim se je treba na vse pretege boriti. Posledica so nove samoobrambne pregrade. Potem ne obstaja več svet, obstaja edinole »moj« svet. Mnogih tako nimajo več za človeška bitja z neodtujljivim dostojanstvom in so zanje le še 'oni'.«[40]

Tako razumljen izraz meja izdaja klasičen pomen »kraja, kjer končamo skupaj« (italjanski confine - cum finis), kjer se znajdemo drug pred drugim z možnostjo, da se spojimo in dopolnjujemo, na kraju, kjer se posamezne identitete pustijo oblivati odprtosti za drugega od sebe.[41] Zato ostaja ustrezna priprava bistvena za izzive, ki nam jih postavljajo današnje migracije, »vključno s kritičnostjo, pa tudi s priložnostmi, ki jih ponujajo, z ozirom na rast bolj vključujočih, lepših, bolj miroljubnih«[42]  in bolj cvetočih družb. S tem v zvezi Sveti sedež posreduje pri pristojnih multilateralnih organizmih ter vladam in civilnim družbam predlaga pot, strukturirano okoli štirih glagolov, ki slonijo na načelih Cerkvenega nauka: » da sprejmemo tujca, četudi nam v tistem trenutku ne prinaša otipljive koristi,«[43] ga zaščititi, spodbujati in vključevati, vedno pa »spoštovati kulturo, občutljivost in varnost prebivalcev«[44] destinacije. Gre za dolgotrajno odgovornost, ki terja potrpežljivo vključevanje vseh dejavnikov v igro, vključno z verskimi skupnostmi, saj lahko »samo uglašeno delovanje, ki ga spodbuja volja po služenju zadnjim, omogoči, da na prihodnost gledamo s potrebnim zaupanjem.«[45]

4. Zaključek: skupnost izdelovalcev mozaikov sui generis
Skratka, čeprav Oglej še naprej poziva našo vest kot »učitelj miru«, se zdi, da visoke nauke njegove zgodovine še enkrat postavljajo na laž tesnobne perspektive sveta, ki je na robu svetovne vojne. Neposrednost komunikacijskih sredstev nam namreč s surovim realizmom ponuja mozaik dramatičnih situacij, ki je močno ogrožen in obledel zaradi kontrastov in nezaupanja, ki segajo celo do bratomornega nasilja, ki je razlog humanitarnih katastrof ogromnih razsežnosti.

Daleč od vdanosti v usodo se papeški predstavniki ne zadovoljijo z opazovanjem takih dogodkov ali z ocenjevanjem njihovega dometa, niti ne morejo ostati samo neke vrste kritičen glas, ki je pogosto celo drugačen od ostalih. Poklicani so, da delajo za olajšanje sobivanja in sožitja med različnimi narodi, da spodbujajo tisto bratstvo med ljudstvi, kjer je pojem bratstvo sopomenka za dejavno sodelovanje, za resnično, skladno in urejeno sotrudništvo, s strukturirano solidarnostjo v korist skupnega dobrega in dobrega posameznikov.

Ob zajemanju navdiha iz mozaične umetnosti, svetovne odličnosti furlanskih ljudi, si rad predstavljam diplomacijo kot skupnost izdelovalcev mozaikov,[46] ki si potrpežljivo, profesionalno in ustvarjalno prizadevajo vsak dan sestaviti koščke človeštva, ki ga razdira nesloga, da skušajo svetu vrniti majhne mozaike bratstva, kjer »razlike sobivajo tako, da se povezujejo, bogatijo in vzajemno prežarjajo.« [47] Gre za zahtevno poslanstvo, ki se kljub temu, da se mora meriti z realnimi možnosti, ki so v igri, pusti oblikovati veri tistih, ki so znali »upati proti upanju«.

Zato naj bosta blagoslovljena sveta Mohor in Fortunat, ki s svojimi molitvami, svojo nadarjenostjo in s svojim skupnim apostolskim naporom po skoraj dveh tisočletjih ostajata navdihovalca rodovitnega dialoga, soglasja in bratskega srečanja med Cerkvami, državami in ljudstvi! Naj njun spomin tudi v naših dneh razvname številne posnemovalce in porodi nove poti miru in sloge! Hvala za vašo pozornost.

[1] F. L. Bernárdez, “Soneto”, v Cielo de tierra, Buenos Aires, 1937.
[2] Benedikt XVI., Govor na skupščini Drugega oglejskega simozija, oglejska bazilika, 7. maja 2011.
[3] Sv. Pavel VI., Govor med postankom v Ogleju, 16. septembra 1972.
[4] Prim. Sv. Avguštin, De Civitate Dei, 1. XIX, cap. 13: “pax hominum ordinata concordia”.
[5] Sv. Pavel VI., Nagovor med postankom v Ogleju, nav.
[6] Frančišek, Govor ob podelitvi nagrade Karla Velikega, 6. maja 2016.
[7] Decimus Magnus Ausonius, Ordo Urbium Nobilium, IX, 3. »Zdi se, da bi morali v besedi moeniai videti kvečjemu poudarjen koncept moči in bogastva mesta: to razlago podpirajo trije afriški napisi iz četrtega stoletja, v katerih so moenia ravno javne zgradbe in ne obrambne obzidne strukture, tudi zaradi tega, ker je v Ogleju “nasprotje, ki tega ne dopušča”; obzidje je bilo dodano prav zaradi tega, da bi uničilo mestne pristaniške naprave, in se je izkazalo, kot se nam še vedno zdi, arhitektonsko nekam nerodno in vprašljivo, odločno škodljivo za življenje pristanišča« (S. Tavano, Tensioni culturali e religiose in Aquileia, v “Antichità Altoadriatiche, XXIX (1985), vol. 1, Vita sociale, artistica e commerciale di Aquileia Romana”, EUT Edizioni, Università di Trieste, Trieste, 1985 str. 211).
[8] F. Beltrame, Le iscrizioni greche di Aquileia, str. 1, v https://www.archeofriuli.it/wp-content/uploads/2020/11/Le-iscrizioni-greche-di-Aquileia.pdf.
[9] S. Marega, L’eredità di Aquileia: per una riflessione sull’identità (mittel)europea, in Kadmos Studia, I/1 (2021), str. 176.
[10] Benedikt XVI., Pozdrav ob srečanju z meščani, Oglej, 7. maja 2011.
[11] Z. Murat – P. Vedovetto (a cura), Il patriarcato di Aquileia. Identità, liturgia e arte (secoli V-XV), Viella Editrice, Roma 2021, str. 433.
[12] L’antico rito aquileiese. Nel Friuli dei patriarchi con Luigi De Biasio, Golaine di Studis su l’Autonomisim, 14, str. 33.
[13] G. Dal Ferro, Memoria del Patriarcato di Aquileia, v Atti del Simposio della Cattedra Mitteleuropea, Con la memoria progettare il futuro. L’eredità del patriarcato di Aquileia, v Nuova Iniziativa Isontina, str. 74 (oktober 2017), str. 13.
[14] Pij XII., Iubilaeum Maximum. Bolla di indizione del Giubileo Universale dell’Anno Santo 1950, 26. maja 1949.
[15] Srečanje upravnikov Občine Gorica in Nova Gorica, Stavba občine Nova Gorica, 17. novembra 1967 – točke zapisnika, v Poročila o Simpoziju srednjeevropske katedre, nav. str. 29.
[16] Izkušnje županov Martina in Štrukelj. Obvestilo podpredsednika ICM ob razglasitvi Nove Gorice in Gorice kot Evropske prestolnice kulture 2025, v https://www.icmgorizia.it/site/index.php?area=3&subarea=1&formato=scheda&id=27
[17] Srečanje upravnikov Občine Gorica in Nova Gorica, Stavba občine Nova Gorica, 17. novembra 1967 – točke zapisnika, v Poročila o Simpoziju Srednjeevropske katedre, nav. str. 29.
[18] Frančišek, Upanje ne osramoti. Bula sklica rednega jubilejnega leta 2025, 9. maja 2024, št.1.
[19] Prim. F. Vidic, Diplomatici goriziani nel Medioevo, ISSR, Gorizia, 2020.
[20] G. M. Chiodi, Omaggio ad Aquileia: un simbolo e una provocazione per la civiltà europea, v Kadmos Studia, II/1 (2022), str. 177.
[21] Prim. C. Costantini, Foglie secche. Esperienze e memorie di un vecchio prete, Tipografia Artistica, Roma, 1948, str. 187.
[22] Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium o oznanjevanju evangelija sedanjemu svetu, 24. novembra 2013, št. 228.
[23] P. Parolin, L’attività diplomatica della Santa Sede a servizio della pace. Lectio Magistralis na Dies Academicus Papeške univerze Gregoriane na temo: »Mir: Božji dar, človeška odgovornost,  krščanska zaveza«, Rim, 11. marca 2015.
[24] Govor kardinala Pietra Parolina, v La diplomazia dei ponti. Tavola rotonda per la pubblicazione del n. 4000 de «La Civiltà Cattolica», v La Civiltà Cattolica, 4006/II (2017), str. 320.
[25] P. Parolin, La Santa Sede e gli scenari per la pace, Accademia dei Lincei, Rim, 12. januarja 2024.
[26] Isti, L’impegno diplomatico come esercizio di giustizia e misericordia, Pordenone, 27. avgusta 2016.
[27] Frančišek, Govor diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, 9. januarja 2023.
[28] Isti, Obisk sedeža FAO v Rimu ob Svetovnem dnevu hrane, 16. oktober 2017, št. 3.
[29] Prav tam.
[30] Frančišek, Govor ob začetku in na plenarnem zasedanju 7. Kongresa svetovnih voditeljev in voditeljev tradicionalnih verstev", Palača Neodvisnosti (Nur-Sultan), 14. septembra 2022.
[31] Prav tam.
[32] A. Casaroli, Govor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, 15. januarja 1980.
[33] Prav tam.
[34] P. Parolin, Sveti sedež in scenariji za mir, Akademija Lincei, Rim, 12. januarja 2024.
[35] Isti, Diplomatska dejavnost Svetega sedeža v službi miru, nav., 11. marca 2015.
[36] Frančišek, Govor diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, 8. januarja 2024.
[37] Sv. Janez Pavel II., Homilija pri maši v oglejski baziliki, 30. aprila 1992, št. 7.
[38] Sv. Janez Pavel II., Pozdrav meščanom Trsta, Stolnica sv. Justa, 1. maja 1992, št. 5.
[39] Frančišek, Pozdrav ob odprtju fotografske razstave ki jo je priredil Centro Astalli v rimski cerkvi sv. Andreja na Quirinalu, 7. novembra 2021.
[40] Isti., Okrožnica Fratelli Tutti o družbenem bratstvu in prijateljstvu, 3. oktobra 2020, št. 27.
[41] Prim. C. Belli, Il ruolo dei confini nei sistemi sociali internazionali, v Gentes, II/2 (decemebr 2015), str 193-196.
[42] Frančišek, Razmišljanje med molitvijo za migrante in begunce, Trg sv. Petra, 19. oktobra 2023.
[43] Isti, Okrožnic Fratelli Tutti, št. 139.
[44] Isti, Govor diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, 8. januarja 2024.
[45] P. Parolin, Sveti sedež in scenariji za mir, Akademija Lincei, Rim, 12. januarja 2024.
[46] L’immagine è assimilabile a quell’“artigianato della pace”, più volte richiamato da Papa Francesco nei suoi messaggi.
[47] Francesco, Lettera Enciclica Fratelli Tutti, n. 215.