Sinoda. Instrumentum Laboris: Cerkev na poti z misijonarsko zavzetostjo vseh

Isabella Piro – Vatikan

Kako biti misijonarska sinodalna Cerkev? To je temeljno vprašanje, iz katerega izhaja Instrumentum laboris (IL) naslednjega zasedanja Škofovske sinode, ki po potekalo od 2. do 27. oktobra, drugega zasedanja 16. redne generalne skupščine, po zasedanju iz leta 2023. Dokument je zbral sadove preteklega leta in jih združil z rezultati drugih srečanj, kot je bilo mednarodno srečanje za župnike (v Vatikanu od 29. aprila do 2. maja) in srečanj desetih študijskih skupin, ki so po papeževem naročilu poglobljeno preučile nekatere teme, ki so se pokazale v zasedanju leta 2023. IL,  ki je bil objavljen danes, v torek, 9. julija in predstavljen v Tiskovnem uradu Svetega sedeža – ne ponuja nobenega »vnaprej pripravljenega odgovora«, ampak »pojasnila in predloge« glede tega, kako Cerkev lahko in bo mogla kot celota odgovoriti na »zahtevo, da mora biti 'sinodalna v poslanstvu'«, se pravi Cerkev, ki bo bližja ljudem, manj birokratska, ki bo Božja hiša in družina, v kateri bodo vsi krščeni soodgovorni in soudeleženi pri njenem življenju v razlikovanju različnih služb in vlog.

Pet delov dokumenta

Dokument sestavlja pet delov: uvod, temelji in trije osrednji deli. Uvod spominja na doslej prehojeno pot in opozarja na že dosežene cilje, kot je razširjena uporaba sinodalne metodologije pogovora v Duhu. Sledijo temelji (št. 1-18), ki se zadržijo pri razumevanju sinodalnosti, videni kot pot spreobrnjenja in reforme. V svetu, ki ga zaznamujejo delitve in spopadi, se poudarja, da je Cerkev poklicana biti znamenje edinosti, orodje sprave in poslušanja za vse, zlasti za uboge, odrinjene in manjšine, ki so odrezane od oblasti. »Tako kot luna – beremo v IL – Cerkev sije z odbito svetlobo. Svojega poslanstva ne more razumeti v avtoreferenčnem smislu, ampak prejema odgovornost, da je zakrament vezi, odnosov in občestva glede na edinost vsega človeškega rodu (št. 4). Dokument potem poudari, da »sinodalnost na noben način ne vsebuje razvrednotenja posebne avtoritete in posebne naloge, ki jo je Kristus sam zaupal pastirjem« (št. 8), da »sinodalnost ni namenjena sama sebi« in opozarja na vez med njo in poslanstvom, ki sta »tesno združeni« (št. 9).

Ovrednotenje žensk v Cerkvi
Temelji dajejo tudi dovolj prostora (št. 13-18) razmišljanju o vlogi žensk na vseh področjih življenja Cerkve, pri čemer poudarjajo »potrebo po polnejšem priznanju« njihovih karizem in njihove poklicanosti. »Bog je nekatere žene izbral kot prve priče in prve oznanjevalke vstajenja«, spominja IL; te so torej »v moči krsta v stanju popolne enakosti, prejemajo isto izlitje darov Duha in so poklicane v službo Kristusovega poslanstva.« Prva sprememba, ki jo je treba izvršiti, »je sprememba miselnosti«, s »spreobrnjenjem k videnju odnosnosti, medsebojne odvisnosti in vzajemnosti med ženskami in moškimi, ki so sestre in bratje v Kristusu, glede na skupno poslanstvo.«

Ženska soudeležba in odgovornost
Iz IL izhaja, da »v nekaterih kulturah ostaja močna prisotnost maskulinizma«; zato se na drugem sinodalnem zasedanju prosi za »širšo udeležbo žensk v procesih cerkvenostnega razločevanja in v vseh fazah odločanja« skupaj s »širšim dostopom do odgovornih položajev v škofijah in v cerkvenih ustanovah«, kakor tudi v semeniščih, v inštitutih, na teoloških fakultetah in v »vlogi sodnika v kanonskih procesih«. Predlogi zadevajo tudi posvečene žene, za katere se želi »večje priznanje in odločnejša podpora« njihovemu življenju in njihovim karizmam, skupaj z »njihovo zaposlitvijo na odgovornih položajih«.

Nadaljuje se teološko razmišljanje o ženskem diakonatu
Kar zadeva sprejem žensk v diakonsko službo, IL poroča, da ga zahtevajo »nekatere krajevne Cerkve«, medtem ko druge »poudarjajo svoje nasprotovanje« (št. 17). Poudarjeno je, da tema »ne bo predmet del« v naslednjem oktobru in zato je dobro, da se »nadaljuje teološko razmišljanje«. Na vsak način razmišljanje o vlogi žensk »opozarja na željo po okrepitvi vseh služb, ki jih vršijo laiki«, za katere se zahteva, da »primerno usposobljeni lahko prispevajo tudi k oznanjevanju Božje besede celo med obhajanjem evharistije« (št. 18).

I. del – Odnosi z Bogom, med brati in med Cerkvami

Po uvodu in po temeljih se IL zadrži pri odnosih (št. 22-50), ki Cerkvi omogočajo sinodalnost v poslanstvu, oziroma pri odnosih z Bogom Očetom, med brati in sestrami ter med Cerkvami. Karizme, službe in posvečene službe so torej bistveni v svetu in za svet, ki med tolikimi protislovji išče pravičnost, mir in upanje. Iz krajevnih Cerkva poleg tega izhaja tudi glas mladih, ki ne zahtevajo Cerkve struktur in ne birokracije, ampak Cerkev, ki temelji na odnosih, ki spodbujajo in se živijo v dinamiki in na poteh. S tega vidika bo oktobrska skupščina lahko analizirala predlog za ustanovitev novih služb, kot je služba »poslušanja in spremljanja«. »Potrebujemo 'odprta vrata' skupnosti – pojasnjuje besedilo – skozi katera ljudje lahko vstopijo, ne da bi se čutili ogrožene ali obsojane« (št. 34).

II. del – Formativni programi in skupnostno razločevanje

Takšni odnosi se bodo potem krščansko razvijali po ustreznih in v okolje umeščenih programih (št. 51-79), ker »ni poslanstva brez konteksta, ni Cerkve brez zakoreninjenosti v določen kraj« (št. 53). Temeljnega pomena bosta torej formacija in »skupnostno razločevanje«, ki Cerkvi omogoči sprejemanje ustreznih odločitev, ko razčleni odgovornost in soudeležbo vseh. »V prepletu generacij je šola sinodalnosti – trdi IL. Vsi, šibki in močni, otroci, mladi in starejši lahko veliko prejmejo in veliko dajo (št. 55).

Pomembnost odgovornosti
Med programi, ki jim je treba slediti, so tudi tisti, ki ljudem s cerkvenimi odgovornostmi omogočijo, da pregledno poročajo o opravljenem delu v dobro Cerkve in za njeno poslanstvo. »Sinodalna Cerkev potrebuje kulturo in prakso preglednosti in odgovornosti (accauntability) – beremo v IL – ki sta nujna za spodbujanje medsebojnega zaupanja, ki je potrebno za skupno hojo in za uresničevanje soodgovornosti za skupno poslanstvo« (št. 73).

Verodostojna Cerkev zahteva preglednost in natančno poročilo
Potem ko spomni, da »polaganje računa o svojem služenju skupnosti spada k najstarejšemu izročilu, segajočem do apostolske Cerkve« (št. 74), delovni dokument poudari, da se je danes »zahteva po preglednosti in po odgovornosti v Cerkvi in s strani Cerkve uveljavila zaradi izgube verodostojnosti, ki je zaradi finančnih škandalov, predvsem pa zaradi spolnih in drugačnih zlorab mladoletnih in ranljivih oseb. Pomanjkanje preglednosti in raznih oblik odgovornosti spodbuja klerikalizem« (št. 75), ki se zmotno naslanja na tezo, da posvečenim služabnikom ni treba nikomur polagati računa o izvrševanju svoje oblasti.

Potrebne so ocenjevalne strukture
Odgovornost in preglednost, vztraja IL, zadevata vse ravni Cerkve in se ne omejujeta na področje spolnih in finančnih zlorab, ampak zadevata tudi »pastoralne načrte, evangelizacijske metode in načine, kako Cerkev spoštuje dostojanstvo človeške osebe, na primer kar zadeva delovne pogoje znotraj njenih ustanov« (št. 76). Od tod klic po »potrebnih strukturah in po oblikah ocenjevanja – razumljenega v ne moralističnem smislu – načina, na katerega se izvajajo službene odgovornosti vseh vrst« (št. 77). V zvezi s tem dokument opozarja na potrebo, da Cerkev na primer zagotovi objavo letnega poročila tako o upravljanju dobrin in virov, kot o njenem izvajanju poslanstva, vključno z »razlago pobud, sprejetih na področju safeguardinga (zaščite mladoletnih in ranljivih oseb) in spodbujanja dostopa žensk do položajev oblasti in njihove soudeležbe v procesih odločanja« (št. 79).

III. del – kraji ekumenskega in medverskega dialoga

Nato IL analizira kraje (št. 80-108), na katerih dobijo obliko odnosi in procesi. Kraji, ki jih ne smemo razumeti zgolj kot prostore, ampak bolj kot konkretne okvire, za katere so značilne kulture in dinamike človekovega položaja. Ko povabi k preseganju statičnega pogleda in piramidalne podobe cerkvenostnih odnosov in izkušenj, delovni dokument prizna njihovo raznolikost in pluralnost, ki Cerkvi, ki je ena in vesoljna, omogočita, da v dinamični krožnosti živi »v krajih in iz krajev,« ne da bi zapadla v partikularizem in v poplitvenje. Nasprotno: prav na to tako zarisano obzorje je treba vstaviti velike teme ekumenskega, medverskega dialoga in dialoga s kulturami. S tem okvirom je povezano tudi iskanje oblik izvajanja petrinske službe, odprte za »nove razmere« ekumenskega dialoga proti vidni edinosti kristjanov (št. 102 in 107).

Romarji upanja
Nazadnje dokument spominja, da vsako od vprašanj, ki jih vsebuje, želi biti služba Cerkvi in možnost za ozdravljenje najglobljih ran našega časa. Instrumentum laboris se zato konča s povabilom, naj nadaljujemo pot kot »romarji upanja«, tudi s pogledom na Jubilej 2025 (št. 112).