Išči

Vhod v stavbo Dikasterija za nauk vere. Vhod v stavbo Dikasterija za nauk vere. 

Trojica, vir usmiljenja. Zelena luč Dikasterija za sporočila prejeta od Genoveseja

Prefekt Dikasterija za nauk vere kardinal Victor Manuel Fernández je poslal pismo s papeževo odobritvijo kardinalu Oscarju Cantoniju škofu v Comu za nulla osta glede duhovne izkušnje svetišča v Macciu.

VATICAN NEWS

Začetek veljavnosti novih Predpisov za razločevanje domnevnih nadnaravnih pojavov je omogočilo novo »zeleno luč« Dikasterija za nauk vere. Tokrat se nanaša na duhovno izkustvo svetišča v Macciou v Villa Guardia, na območju Coma. V tem kraju je Gioacchino Genovese, glasbeni učitelj in zborovodja, poročen in oče dveh hčera, leta 2000 začel preko »intelektualnih videnj« zaznavati »živo navzočnost skrivnosti Svete Trojice.« Resen, razsoden človek, ki ni nikoli iskal nobene pozornosti, je po petih letih prosil, da bi se še drugi ljudje vključili v češčenje, prošnje in devetdnevnice. Po prvem pregledu spisov učitelja Genoveseja in še širše pojava, je leta 2010 tedanji škof v Comu Diego Coletti župnijski cerkvi pripisal status svetišča in ji dal naziv »Sveta Trojica Usmiljenja«.

Prefektovo pismo

Danes, v sredo, 24. julija 2024, je bilo objavljeno pismo, ki ga je prefekt Dikasterija za nauk vere, kardinal Victor Manuel Fernández 15. julija naslovil na kardinala Oscarja Cantonija, škofa v Comu, ki ga je prosil za možnost, da bi razglasil »nulla osta« za pojav v Macciu v skladu z določili novih Predpisov. V pismu, ki ga je odobril papež Frančišek, Fernández daje nekaj pojasnil o Genovesejevih spisih.

Pozitivne prvine
Prefekt Dikasterija za nauk vere najprej našteje pozitivne vidike v sporočilih: »Trojica je vir usmiljenja in njegova popolna uresničitev. V luči tega prepričanja dobi tisto, kar je večkrat zatrjeno o Božjem ali Kristusovem usmiljenju v duhovnih spisih in v spisih Učiteljstva, močan trinitaričen pomen. Znana je obrobnost trinitarične skrivnosti v teološkem razmišljanju in v duhovnosti preteklih stoletij. V tem smislu je duhovna izkušnja g. Genoveseja v skladu s ponovnim odkritjem središčnosti Svete Trojice za vero in krščansko življenje, do katerega je prišlo v zadnjem stoletju.« V spisih učitelja Genoveseja je »ta resnica vztrajno izražena in sporočilo, ki vre iz trinitaričnega Mi, se pokaže kot polno lepote. V Božjem Sinu, ki je postal človek, se od njegovega učlovečenja do danes razodeva neskončna ljubezen Trinitaričnega občestva: »V Meni, učlovečeni Besedi, o moja Nevesta, glej in se dotikaj ljubezni, dobrodelnosti in usmiljenja mene, edinega Boga, in premišljuj, vendar daru nas, Trojice ne moreš razumeti, razen v Meni, Besedi, o moja Nevesta, (864).«

V pismu je ponujen izbor sporočil, kot je na primer tole:
»Moje učlovečenje je dar TRINITARIČNEGA USMILJENJA!
Moja Beseda je dar TRINITARIČNEGA USMILJENJA!
Moje trpljenje je DAR TRINITARIČNEGA USMILJENJA!
Moje vstajenje je dar TRINITARIČNEGA USMILJENJA!
JAZ SEM USMILJENJE!« (49).

Trinitarična molitev
Četudi je samo Sin prevzel človeško naravo, pojasnjuje Fernández, je Cerkev poklicana, da v Kristusovih dejanjih vedno bolj odkrije tisto neskončno usmiljenje Troedinega Boga, ki je v spisih g. Genoveseja imenovan z imenom »Trojica Usmiljenje«. To je središče vseh sporočil, ker je navsezadnje središče razodetja. V pismu kardinal prefekt povzame tudi tole molitev, ki jo opredeli kot »prelepo«: »Ti si, ki me gledaš, ki se sklanjaš k meni, me priteguješ k sebi in ko primeš moj povešeni obraz, ga dvigneš k tvojemu in mi praviš, naj te gledam v Srce, v tvoje Srce, kjer utripa Ljubezen, ki jo gojiš do mene, da lahko potopim uho v ta večni utrip in mirno naslonim svojo glavo. In še dvigaj moj obraz, da bom zrl tvoj obraz. Vate, človek Jezus, ki si Bog, samo obličje Trojice usmiljenja, ker ko te gledam v oči, lahko zares zaupam vate, moj Gospod in moj Bog. Tedaj glej, čeprav grešnik, lahko brez strahu dvignem in uprem pogled vate. V USMILJENJE, V TVOJO NESKONČNO LJUBEZEN, MOJ EDINI BOG, NEPREDIRNA TROJICE NESKONČNE SKRIVNOSTI LJUBEZEN, V TEBE SAMEGA, kakršen si! Ljubim Te in v Tebi se čutim prenovljenega in očiščenega tisoč grdobij greha« (1331).

Vidiki, ki jih je treba pojasniti
Kar pa zadeva vidike, ki jih je treba razjasniti, Fernándezovo pismo Cantoniju opozarja, da »gotovo ni nikoli lahko natančno izraziti skrivnosti Svete Trojice; in to velja za velike teologe in za samo Učiteljstvo Cerkve, še bolj zapleteno pa postane, ko skušamo s človeškimi besedami izraziti nekaj, kar smo doživeli v duhovnem izkustvu.« To prizna sam Genovese, ko ob sklicevanju na svoje besede jasno prizna, da »se zaveda njihove nenatančnosti, kakor je bilo nenatančno vse, kar je dotlej napisal.« Opozoriti je treba na besede, ki uporabljajo trinitarično množino »Mi« tudi za nanašanje na učlovečenje »Mi USMILJENJE […] smo se učlovečili« (541). Izrazi, ki »niso sprejemljivi in se je treba izogibati njihovemu širjenju, kolikor se zlahka razlagajo na način, nasproten katoliški veri«, glede na to, da se je učlovečil samo Sin. Vendar to, nadaljuje pismo, ne pomeni obdolžiti zmot vseh spisov g. Genoveseja. V številnih namreč, predvsem v tistih, ki sledijo, najdemo pojasnila, ki nas vodijo k pravilni razlagi.« V drugih besedilih lahko namreč dejansko preberemo, da v »učlovečenju Trojica ni prevzela človeškosti, ampak da v človeškosti Besede lahko zremo, se dotikamo tudi njegove božanskosti« (1407). Jasno je torej, da »se je po eni strani samo Beseda učlovečila in da se vsa besedila, ki vključujejo trinitarični »Mi«, nanašajo na skupno in stalno navzočnost treh Oseb, po drugi strani pa, da četudi se je učlovečila samo Beseda, se razodevajo vse tri Osebe kot Usmiljenje v Kristusovi skrivnosti.

Pravilna razlaga
»Lahko trdimo – pravi Prefekt Dikasterija za nauk vere – da duhovna ponudba, ki izvira iz doživetij, o katerih pripoveduje g. Gioacchino Genovese v odnosu do »Trojice Usmiljenja«, če jo razlagamo v luči tega, kar je bilo rečeno in kot trdijo različni strokovnjaki, s katerimi smo se posvetovali, ne vsebuje teoloških ali moralnih prvin, ki bi bile nasprotne nauku vere. V vsakem primeru je treba postopati tako, da se pri izdaji antologije spisov izognemo besedilom, ki vsebujejo nejasne izraze … in da je to pismo postavljeno kot uvod v zbirko.« Nazadnje je določeno, da morajo biti nekatera besedila, ki se nanašajo na hudiča, »razlagana kot izraz Boga, ki nikoli ne pozabi svoje ljubljene ustvarjenine, tudi kadar se je ta svobodno in dokončno oddaljila od Njega.« Dodano je, da se druga besedila, ki vsebujejo »točne napotke škofu ali drugim ljudem (podrobnosti o datumih, urah, mestih in drugih podrobnostih v zvezi z okoliščinami ali malenkostmi), niso uporabna za druge vernike in jih tudi ne moremo imeti za božja pojasnila za nekatere ljudi brez skrbnega razločevanja vpletenih ljudi.« Morebitna prihodnja sporočila mora škof pretehtati v »dialogu s tem Dikasterijem.«

Škofov odlok

Vrednost sporočil, ki jih je prejel Genovese, z njihovo simbolično govorico, je v poskusu preseganja pretirane ločenosti med kristologijo in trinitarično teologijo z vabljenjem k odkritju »Trojice Usmiljenja«, ki odseva v vsaki Jezusovi gesti. Sočasno z objavo pisma Dikasterija je škof iz Coma objavil odlok, ki določa »nulla osta«, kakor predvidevajo nova Pravila.

Sreda, 24. julij 2024, 10:55