V atriju vatikanske bazilike gledališka predstava »Peter in Pavel v Rimu«

Vatican News

V uri in pol trajajoči predstavi se apostola pogovarjata o sebi, o svojem vsakdanjem življenju, pri čemer na dan pridejo tudi razlike v njunem značaju. Prav tako govorita o svoji preteklosti, različnih vprašanjih, pa tudi o nekaterih dogodkih, zapisanih v evangeliju, o Pavlovih pismih ter dragocenih Jezusovih naukih. Peter, ki tudi v Rimu opravlja poklic ribiča, se med drugim spominja čudežnega ulova in Jezusovega povabila, naj postane ribič ljudi, dobi idejo, da bi riba lahko postala simbol kristjanov, ko se je začelo njihovo preganjanje. Pavel, ki je bolj učen, pa Petru pojasni, da grška beseda ICHTUS pomeni riba in je lahko akronim za »Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik«.

Pavlu, ki želi izvedeti podrobnosti o Jezusu in življenju z njim, Peter pove, da so bile Učiteljeve prilike večinoma poučne, včasih pa tudi ne povsem razumljive, tako ga da je kot edini izmed dvanajsterih občasno prosil za kakšno dodatno razlago. Nadalje Pavel ob spominu na Petrovo hojo po vodi razmišlja o tem, da je od strahu do vere »samo trenutek«. Apostola v pogovoru gledalcem razkrivata svoje človeške šibkosti in resnice vere.

Kot je za vatikanske medije dejal La Ginestra, je želel prek pogovorov med Petrom in Pavlom predstaviti »človeški vidik, ki spremlja vsako svetost«, saj »pogosto pozabljamo, da je za svetnikom človek in da je zato svetost dosegljiva vsem«. Pri obeh svetnikih je pomembna tudi »sposobnost poslušanja, ki bi morala spremljati naše življenje« in ki bi se je »morali naučiti in jo imeti predvsem v odnosu do Gospoda«, je prepričan avtor gledališke predstave. Po njegovih besedah sta nam Peter in Pavel, ki nas na odru popeljeta v prvo stoletje, blizu s svojo človeškostjo, in nam danes sporočata nekaj zelo pomembnega: in sicer, da je Kristusova beseda »namenjena vsem, celotnemu človeštvu, še posebej pa poslednjim, tistim, ki so naredili napake, najbolj šibkim in tistim, ki so prepričani, da niso nič vredni«.

Župnik bazilike sv. Petra, p. Agnello Stoia, pa je dejal, da gre za predstavo, med katero se po eni strani nasmejimo nekaterim lastnostim obeh svetnikov, po drugi strani pa nas vabi h globokemu razmisleku o teh »dveh apostolih, ki ju povezuje dejstvo, da ju je osvojil Kristus«. Ob tem je prav tako spomnil na veliko število krajev in izročil« v Rimu, povezanih s Petrom in Pavlom, ki jih je potrebno ponovno ovrednotiti.