V pripravi na jubilejno leto. Grob apostola Pavla
Vatican News
V začetku tretjega tisočletja se je začelo ponovno zanimanje za Pavla iz Tarza, k čemur so pripomogla nova izredna odkritja: v rimskih katakombah sv. Tekle so našli najstarejšo upodobitev »apostola narodov«, ob sklepu Pavlovega leta 29. junija 2009 pa je papež Benedikt XVI. potrdil, da je znanstvena raziskava pokazala, da posmrtni ostanki, ki so jih našli v grobu, pripadajo svetemu Pavlu.
Znanstveno raziskovanje
Natančna analiza sarkofaga je bila mogoča s pomočjo posebne sonde in je razkrila naslednje elemente: ostanke dragocene lanene tkanine škrlatne barve, prepredene s čistim zlatom, blago modre barve z lanenimi nitkami, zrna rdečega kadila ter beljakovinske in apnenčaste snovi. Poleg tega so bili najdeni tudi zelo majhni koščki kosti. Strokovnjaki, ki niso vedeli za njihovo poreklo, so z raziskavo z radioaktivnim ogljikom ugotovili, da gre za osebo, ki je živela med 1. in 2. stoletjem. »Zdi se, da to potrjuje soglasno in nesporno izročilo, da gre za posmrtne ostanke apostola Pavla,« je dejal papež Benedikt XVI. in dodal, da ga je to odkritje »globoko ganilo«.
Grob, ki ni bil nikoli odprt
Kot je za vatikanske medije povedal p. Lodovico Torrisi, magister novincev v opatiji svetega Pavla zunaj obzidja, kjer od 8. stoletja dalje živijo benediktinci, »grob nikoli ni bil odprt, saj bi vibracije med odstranjevanjem pokrova, stik s svetlobo in kisikom lahko uničili oziroma razgradili to, kar je ostalo od Pavlovega telesa«.
Sarkofag in verige
Danes so pod glavnim oltarjem bazilike vidni kamni sarkofaga, ki so ga leta 2006 odkrili raziskovalci. V neposredni bližini neprenehoma gori svetilka, ki kaže na svetost kraja. Nad sarkofagom so v skrinji iz brona in stekla shranjene verige, v katere je bil apostol Pavel vklenjen v rimskem zaporu. Prisotne so bile že v baziliki iz 4. stoletja, na praznik svetih Petra in Pavla, 29. junija, pa jih vsako leto nosijo v slovesni procesiji.
Skozi rešetko je mogoče videti marmorno ploščo velikosti 2,12 x 1,27 metra. Na njej je napis PAULO APOSTOLO MART in ima tri odprtine: eno okroglo in dve kvadratni. Izvira iz 4. ali 5. stoletja in priča o kultu, ki je bil prisoten na tem kraju vse od začetka, še preden je bila zgrajena cerkev. Skozi odprtine so spuščali trakove iz blaga: ko so se ti dotaknili groba, so postali t.i. kontaktne relikvije (relikvije tretjega reda).
Od Tarza do Rima
Pavel, ki so ga judje zaprli, je leta 61 prišel v Rim, da bi mu tam sodili kot rimskemu državljanu. Rodil se je kot jud z imenom Savel in je imel rimsko državljanstvo kot vsi prebivalci Tarza, njegovega rojstnega mesta v Kilikiji, na jugu današnje Turčije. Ko se je preselil v Jeruzalem, je postal zaupnik judovskega velikega zbora in pozneje zagrizen preganjalec kristjanov. Na poti v Damask leta 36 se je spreobrnil, ko je srečal vstalega Gospoda.
Mučeništvo zunaj obzidja
Sveti Pavel je umrl mučeniške smrti, vendar pa glede na to, da je bil rimski državljan, ni bil križan tako kot sveti Peter in mnogi drugi, ampak je bil obglavljen. Kot je povedal p. Torrisi, se je to zgodilo približno štiri kilometre stran od kraja pokopa. Danes na tem mestu stoji opatija Treh fontan, poleg nje pa je tudi cerkev, v kateri je celica, kjer so obsojenci preživeli zadnjo noč pred izvršitvijo kazni. Zgodovinarji še vedno niso razumeli, zakaj se je njegovo mučeništvo zgodilo prav tu. Pavel je bil obglavljen med letoma 65 in 67, v času cesarja Nerona.
Trije izviri
Glava je trikrat padla na tla in po izročilu so se na teh treh mestih čudežno pojavili trije vodni izviri: prvi vroč, drugi mlačen in tretji hladen, zato še danes temu kraju rečejo »Tri fontane«. Na cesti, ki vodi mimo opatije trapistov, vidimo tlakovce, podobne tistim iz antičnega Rima, ki spominjajo na pot, ki jo je Pavel prehodil pred usmrtitvijo. Napis na pročelju cerkve mučeništva svetega Pavla, ki je bila zgrajena v 5. stoletju, leta 1599 pa jo je obnovil arhitekt Giacomo Della Porta, se glasi: »S. Pauli Apostoli martyrii locus ubi tres fontes mirabiliter eruperunt« (kraj mučeništva sv. Pavla, kjer so čudežno privreli trije izviri). V cerkvi so vidne tri niše, ki so bile zgrajene nad vsakim izmed izvirov: razdalja med njimi je enaka, postavljene pa so na različnih višinah. Leta 1950 so zaradi urbanizacije in posledičnega onesnaževanja podtalnice pretok vode zaprli.
Sveti Pavel je navadno upodobljen z mečem, kar nakazuje, kako je branil Božjo besedo. Da bi branil evangelij, je pod mečem tudi umrl, kot pogumen bojevnik.
Glavi Petra in Pavla
Izročilo pravi, da je po smrti z obglavljenjem za Pavlov pokop poskrbela rimska matrona Lucina, kristjanka: položili so ga v sarkofag in pokopali ob cesti Via Ostiense, približno štiri kilometre stran od kraja mučeništva. Kot je dejal opat Torrisi, je imela Lucina v lasti del ozemlja na poganskem pokopališču, ki je štelo približno 5.000 grobov. Izkopavanja so potrdila obstoj te nekropole z grobnicami ter jamami za revne in za osvobojene sužnje. Pavlovo glavo so našli kasneje in je shranjena v baldahinu nad glavnim oltarjem bazilike svetega Janeza v Lateranu skupaj z glavo apostola Petra, ki je pokopan v vatikanski baziliki. Po rimskem martirologiju sta bila umorjena na isti dan.
Peter in Pavel skupaj v katakombah
Sicer pa so v času preganjanja njune posmrtne ostanke iz grobov prenesli na varno v katakombe svetega Sebastijana. O tem pričajo napisi in votivni darovi, ki so jih odkrili na arheološkem najdišču na Apijski cesti. Pozneje so relikvije obeh rimskih zavetnikov vrnili na kraja, kjer sta bila pokopana.
Pavlov grob takoj postal romarski kraj
Tudi Pavlov grob je takoj postal romarski kraj za vernike, ki so sem prihajali k molitvi in v čast svetniku postavili spominsko obeležje (cella memoriae). Številni kristjani so želeli biti pokopani v njegovi bližini, zato se je nekropola postopoma iz poganske spremenila v krščansko. Številni epigrafi v latinščini, grščini in hebrejščini so danes razstavljeni na stenah križnega hodnika opatije svetega Pavla zunaj obzidja.
Po Torrisijevih besedah so med različnimi obnovitvenimi deli, izkopavanji in utrjevanjem temeljev bazilike našli številne poganske in krščanske grobove in predmete, večinoma je šlo za višje družbene sloje. Med najdragocenejšimi predmeti, ki so bili na tem območju najdeni leta 1838, je Dogmatični sarkofag iz 4. stoletja, ki ga hranijo v Vatikanskih muzejih.
Tri bazilike
Potem ko je cesar Konstantin leta 313 z Milanskim ediktom kristjanom zagotovil svobodo veroizpovedi, je želel na dostojen način počastiti tudi spomin na apostola Pavla. Leta 324 je na mestu, kjer je bil pokopan, zgradil baziliko, katere temelj je še danes viden ob vznožju papeškega oltarja. Svetnikovo telo je bilo najprej položeno v bakreno krsto. Svetišče, ki sprva ni bilo zelo veliko, so kasneje povečali cesarji Teodozij, Arkadij in Valentinijan II., tako da je nastala velika bazilika s petimi ladjami.
Mojstrovine, ki so preživele požar
V 12. in 13. stoletju so se v baziliki zvrstili veliki umetniki, kot sta Pietro Cavallini, čigar freske so bile uničene, in Arnolfo di Cambio, avtor baldahina, ki je skupaj z dragocenim Vassallettovim svečnikom za velikonočno svečo preživel uničujoč požar, ki je julija 1823 v eni noči uničil baziliko.
Požar in obnova
Vzrok požara ni znan, nekateri so ga pripisali bakli, ki so jo morda brez nadzora pustili delavci, ki so popravljali streho. Dan po nesreči so se Rimljani zgrinjali, da bi videli, kaj je ostalo od cerkve. Prizor je bil opustošen in pretresljiv, opisal ga je tudi francoski pisatelj Stendhal.
25. januarja 1825 je papež Leon XII. z okrožnico »Ad plurimas« vernike povabil, naj sodelujejo pri obnovi svetišča. Na njegov poziv so se množično odzvali ne le katoličani, temveč ves svet: bloke malahita in lapis lazulija je podaril car Nikolaj I., stebre in okna iz najboljšega alabastra pa egiptovski kralj Fouad I. Obnovljeno baziliko je posvetil papež Pij IX. 10. decembra 1854.
Pavel in ekumenizem
Kot je znano, se je Pavlovo oznanjevanje od judov razširilo na vsa ljudstva: v Arabiji, Mali Aziji, Makedoniji, na Cipru in v Grčiji je ustanovil številne krščanske skupnosti. Na njegova potovanja spominja relikvija palice, ki jo hranijo v muzeju bazilike, ki nosi njegovo ime.
Pater Torrisi je ob tem dodal, da »Pavla častijo tako kristjani kot nekristjani in je bistvena osebnost na področju enosti kristjanov«. V baziliki potekajo ekumenske slovesnosti in dogodki. V opatovem stanovanju je 25. januarja 1959 papež Janez XXIII. kardinalom naznanil, da bo sklical drugi vatikanski ekumenski koncil.
Leta 2006 je Benedikt XVI. izpolnil tudi željo svetega Janeza Pavla II. in atenskemu patriarhu Kristodoulosu izročil dva člena verige apostola Pavla.
Sveti Pavel in jubilej
Na poti k polnemu občestvu med kristjani pa imajo pomembno mesto tudi sveta vrata bazilike svetega Pavla, ki jih bo papež odprl 5. januarja prihodnje leto. »Zgrajena so bila v Carigradu in podarjena leta 1070. Prvotno so stala na glavnem vhodu, vendar jih je požar poškodoval in zmanjšal njihovo velikost, zato so jih prestavili na stranski vhod,« je še povedal p. Torrisi. Hkrati je izrazil upanje, da bodo »verniki, romarji in turisti z vsega sveta na tem kraju doživeli lepo izkušnjo globokega spreobrnjenja in vere, povezanosti in stika z Gospodom prek pričevanja apostola Pavla«.
