»Disciplina, vera in služenje«. Iz švicarske garde v bogoslovno semenišče
Vatican News
Didier izhaja iz verne družine v švicarskem kantonu Fribourg. Ta je znan tudi po tem, da se v njem nahaja ena izmed štirih katoliških teoloških fakultet (poleg Luzerna, Chura in Lugana) in ga včasih imenujejo »švicarski Rim«.
Švicarska garda, odskočna deska za poklic
Ob 500-letnici ustanovitve švicarske garde leta 2006 je Grandjean na enem izmed informativnih srečanj naletel na brošuro z njeno predstavitvijo. Kot je povedal za vatikanske medije, jo je imel vedno na svoji nočni omarici, spomin na srečanje ga je nenehno spremljal, zato se je odločil, da se tudi sam pridruži švicarskim gardistom. Čeprav je Didier končal naborniško šolo, ki je pogoj za vstop v najstarejšo vojsko na svetu, je bil njegov razlog za služenje papežu in Cerkvi predvsem verski.
Stik z romarji ga je spodbudil k veri
Ko se je Didier leta 2011 pri 21 letih pridružil švicarski gardi, je odkril svet Vatikana, kar mu je pomagalo poglobiti vero. Služba je zelo raznolika, zanj pa je bilo pomenljivo zlasti delo na kontrolnih točkah pri vhodih v cerkev svete Ane in v bližini dvorane Pavla VI., saj se je srečeval z romarji z vsega sveta. Ti so po njegovih besedah nanj naredili močan vtis, »zlasti zaradi njihove zelo globoke vere, ki so jo zelo odprto izkazovali«. V nekaterih situacijah pa sta prevladovali tudi samota in monotonost, predvsem kadar so bili gardisti sami na določenih mestih v apostolski palači. Te trenutke je Didier izkoristil za molitev, meditacijo in premišljevanje, kar je skupaj s srečanji z romarji oblikovalo njegovo odločitev za duhovništvo.
Postopen proces razumevanja klica
Kot pravi sam, je šlo za postopno odkrivanje. »Beseda "poklic" izhaja iz besede "klicati". Gre za klic, ki ga slišiš znotraj,« je poudaril Didier ter dodal, da se je v njem ta klic razvijal postopoma, »ni šlo za nekakšno nenadno razsvetljenje«. Po njegovih besedah je šlo za proces, v katerem je spoznal, da ga Bog vabi, naj stori nekaj drugega: naj mu še naprej služi, vendar na drugačen način.
»Pojdi, to je tvoja pot«
Ko se je odločil, da vstopi v semenišče, je prejel veliko podporo s strani družine in prijateljev, kar je prepoznal kot veliko milost. Posebej hvaležen je bil, da je lahko o svoji odločitvi povedal očetu, ki je umrl leta 2018 in ga je spodbudil z besedami: »Pojdi, to je tvoja pot.« Tudi babica, s katero je bil zelo povezan in je umrla eno leto za očetom, ga je podpirala pri odločitvi in prepričan je, da ga zdaj oba spremljata iz nebes.
Ključni trenutek za Didierja pa je bil konklave leta 2013. »Neverjetno je bilo videti, kako pomemben je bil ta dogodek, tako z zgodovinskega kot z duhovnega vidika. Dogajale so se stvari, ki so veliko večje od nas. Tam smo bili, da bi služili in spremljali ta proces in pretresljivo in presunljivo je bilo videti veličino Cerkve in njeno presežno naravo onkraj človeških slabosti,« je dejal Didier ter povedal, da ga je močno zaznamoval tudi stik z obema papežema, z Benediktom XVI. in s Frančiškom: »Videl sem, kako sta predana Cerkvi in da sta vedno pripravljena služiti, kar me je zelo nagovorilo in v meni spodbudilo željo, da bi tudi sam tako živel.«
Zavest o služenju
Na vprašanje, če sedaj v semenišču vidi povezavo med služenjem v švicarski gardi in življenjem bogoslovca, je odgovoril, da je v obeh primerih, ter tudi v življenju duhovnika, pomembna zavest služenja. Poleg tega pa se po njegovih besedah ne sme spregledati tudi drugega stebra švicarske garde: to je tovarištvo. Številna prijateljstva, ki jih je razvil v osmih letih služenja, mu bodo kot bodočemu duhovniku zagotovo v pomoč.
Disciplina
Vendar pa zavest služenja in daritve za druge še ni vse. »Potrebna je tudi disciplina. Življenje švicarskega gardista terja določeno disciplino, rutino: čista obleka, vsakodnevno britje, brezhibna uniforma in prijazen odnos. Toda pravo bistvo discipline je v nesebičnem služenju, kar je osrednja vzporednica med uniformo in talarjem. Disciplina pa je ključnega pomena tudi v molitvenem življenju duhovnika. Molitev brevirja je včasih lahko podobna bitki, saj ni lahko vsak dan najti časa za molitev.«
Služabnik Božjih služabnikov
Ob koncu pogovora pa je bodoči duhovnik kot svoj navdih navedel papeški naziv: Servus servorum Dei, služabnik Božjih služabnikov. Njegova duhovniška služba se na nek način nadaljevanje njegove službe v Vatikanu. »V švicarski gardi smo v službi papežu, Cerkvi in vsem vernikom. Pogosto se reče, da smo služabniki Božjih služabnikov. Mislim, da je prav to pomembno: to službo moramo opravljati z veliko ponižnostjo,« je sklenil svoje razmišljanje Didier Grandjean.