Naša Gospa usmiljenja iz Pellevoisina: pobožnost, ki nam dobro dene

Vatican News

»Čeprav ni trenutna praksa« Dikasterija za nauk vere, »da bi se izražal o nadnaravnem značaju ali božanskem izvoru nadnaravnih pojavov in domnevnih sporočil, imajo izrazi, za katere je Estelle predstavila, da prihajajo od Device Marije, posebno vrednost, ki nam omogoča, da sredi te duhovne izkušnje opazimo delovanje Svetega Duha«.

To piše kardinal Victor Manuel Fernández v pismu, naslovljenem na nadškofa Bourgesa v Franciji, Jérôma Daniela Beaua, ki ga je odobril papež Frančišek v četrtek, 22. avgusta 2024, in s katerim daje soglasje za nadaljevanje postopka glede predlaganega odloka »nihil obstat« v zvezi z »Našo Gospo usmiljenja«, ki jo častijo v svetišču Pellevoisin, majhnem mestu v osrednji Franciji, kjer naj bi leta 1876 revna služkinja Estelle Faguette imela različna prikazovanja Device Marije.

Priporočena pobožnost

Prefekt Dikasterija za nauk vere ugotavlja, da ne samo, da »ni nobenih doktrinarnih, moralnih ali drugih ugovorov proti temu duhovnemu dogodku«, s katerim lahko verniki »pristanejo na preudaren način« (Pravilnik, čl. 22). , 1), »da je v tem primeru pobožnost, ki že cveti, še posebej priporočljiva za tiste, ki se je prostovoljno želijo držati«, saj se najde »pot duhovne preprostosti, zaupanja, ljubezni, ki bo zelo dobro dela vsem in kar »bo gotovo dobro za vso Cerkev«.

Estellino pismo Devici

Estelle se je rodila 12. septembra 1843 v zelo revni družini. Da bi preskrbela sebe in svoje starše, je najprej delala kot perica, nato pa kot gospodinjska pomočnica. Hudo je zbolela in njeno življenje je bilo ogroženo. Na tej točki se je odločila, da bo Mariji napisala iskreno pismo za svoje okrevanje, da bo lahko še naprej podpirala svoje revne starše. Njene besede – piše kardinal – »napravijo globok vtis zaradi svoje preprostosti, jasnosti in ponižnosti. Estelle pripoveduje o trpljenju, ki ga je povzročila njena bolezen. Ne hvali se s krščanskim duhom sprijaznjenosti. Nasprotno, razloži svoj notranji odpor do bolezni, ki je prekrižala njene življenjske načrte«. Toda na koncu se vedno zaupa Božji volji. Ona želi samo pomagati očetu in materi z vso močjo, ki ji je še preostala. »Gre za velikodušno predanost drugim, s tem življenjem, ki se uporablja za skrb za druge. In to se je najbolj dotaknilo srca Matere«, ki »zna prepoznati vse dobro, kar se skriva za našimi besedami«.

Čudežno ozdravljenje

Mlada ženska pravi, da so se februarja 1876, v starosti 32 let, začela prva prikazovanja: petega, kot je obljubila Marija, je popolnoma ozdravela. Estelle je zelo jasna glede tega, kar se je zgodilo: Devica je dobila ozdravitev od svojega Sina. Vse se pripisuje Kristusu. Kristus je tisti, ki je uslišal materino priprošnjo. Gre za ozdravitev – poudarja kardinal Fernández –, ki jo je nadškof Bourgesa 8. septembra 1893 s soglasjem takratnega svetega oficija potrdil kot čudežno.

Nekaj ​​sporočil od Marije

V svojih sporočilih Marija izkazuje Estelle vso svojo bližino in nežnost s spodbudnimi besedami: »Ničesar se ne boj, ti si moja hči«. »Če mi želiš biti na voljo, bodi preprosta«. »Pogum, nevidno bom ob tebi […] Nimaš se česa bati«. »Za svojo slavo izbiram majhne in šibke«. In potem spodbude k miru: »Pomiri se, hči moja, potrpi, malo boš trpela, a jaz sem tukaj«. »Rada bi, da si še mirnejša [...] Potrebuješ počitek«. Povabilo, namenjeno tudi Cerkvi: »V Cerkvi ni miru, ki si ga želim«.

Tiha prisotnost

Pogosto – pravi kardinal prefekt – »še bolj kot nekaj Marijinih besed preseneča njena tiha navzočnost, tiste dolge tišine, kjer Materin pogled zdravi dušo«. Estelle piše: »Moj Bog, kako lepa je bila! Dolgo je bila nepremična, ne da bi karkoli rekla [...] Po tej tišini me je pogledala. Ne vem, kaj sem čutila; kako srečna sem bila!«, »Nič mi ni rekla. Potem me je pogledala z veliko nežnostjo in odšla«. »Ko me je gledala, je bila vedno nasmejana«. »Kakšna lepota in kakšna sladkost!« »Kakšna prijaznost v njenih očeh in kakšno usmiljenje!«

Škapulir s podobo Kristusovega srca

»Izkušnja v Pellevoisinu – nadaljuje prefekt Dikasterija za nauk vere – je marijanska, a hkrati močno kristološka«. Taka je »velika prošnja, ki jo Devica naslovila na Estelle, naj razširja škapulir s podobo Kristusovega Srca. Veliko Marijino sporočilo pa je povabilo, da se obrnemo na to ljubeče Gospodovo Srce«. Ko je Marija pokazala Estelle škapulir presvetega Srca Kristusovega, je rekla: »Zakladi mojega Sina so že dolgo odprti [...] Ljubim to pobožnost«.

Estelle je sprejela to prošnjo za širjenje pobožnosti do Srca Gospodovega. »Kristusovo Srce – pravi kardinal – ni nikoli brezbrižno, pusti, da se ga dotakne naša iskrena in ljubeča prošnja, še posebej, ko je Mati tista, ki se dotakne njegovega Srca«. Estellino življenje je teklo naprej v ponižnosti med številnimi preizkušnjami, obtožbami in klevetami. Leta 1925 je vstopila v dominikanski tretji red. Umrla je v Pellevoisinu 23. avgusta 1929 v starosti skoraj 86 let.

Pooblastila papežev

Kardinal spominja, da so različni papeži dovolili pobožnosti, povezane z Našo Gospo usmiljenja, znano tudi pod nazivom Vseusmiljena Mati. Leta 1892 je Leon XIII. podelil odpustke romarjem, ki so prispeli v Pellevoisin, leta 1900 pa je priznal škapulir Svetega Srca. Benedikt XV. je leta 1915 ob prejemu škapulirja izjavil, da je »Pellevoisin izbrala Sveta Devica kot poseben kraj za širjenje svojih milosti«. Leta 1922 je bila za župnijo Pellevoisin 9. septembra dovoljena votivna maša k Devici. V vseh teh letih – pravi kardinal Fernández – je v tistih, ki so živeli to pobožnost, vzcvetelo »veliko lepih sadov vere in ljubezni«.